Otello. Kruta realnost človeške zavisti. Lukas Zuschlag odličen.

Letošnja kulturna ponudba Cankarjevega doma Ljubljana je bogatejša za novi festival, ki je posvečen 400. obletnici smrti velikega dramatika Williama Shakespeara (1564-1616), in to za festival Shakespeare za vedno. Načrtujejo, da bo festival del stalnega uprizoritvenega  programa, svečano odprtje pa je steklo ob premieri Verdijevega Otella 21. januarja na odru Gallusove dvorane in v koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana ter CD-ja. In tako kot so obljubljali na novinarski konferenci nekaj dni pred premiero, predstavlja postavitev opere v režiji Manfreda Schweigkoflerja novo scensko osvežitev tega veličastnega opernega dela. Opera Otello je dan ugledala v poznih letih ustvarjalnega opusa glasbenega genija Giuseppeja Verdija (1813-1901), ki je delu prvotno namenil naslov Jago, potem pa se le odločil za  Otello, krstna uprizoritev je bila v milanski Scali leta 1887. Manfred Schweigkofler je znani režiser tako dramskih kot opernih del, ki za Shakespearovega Otella pravi, da v klasični dramski izvedbi zahteva kar štiriurno predstavo, medtem ko se v operi zgodba konča v dveh urah in štirih dejanjih, seveda ob Verdijevi glasbeni mojstrovini in dramatizaciji odlično zasnovanega libreta (avtor, skladatelj in libretist Arrigo Boito; 1842-1918). Režiser Schweigkofler je že znan ljubljanskim opernim ljubiteljem, saj je pred enajstimi leti postavil pravljično opero Renske nimfe, ko je na odru vibriralo, se premikalo in plesalo ter je bila predstava tudi pravljična paša za oči.

No, Otello ni pravljica, je kruta realnost o človeški zavisti in ubijalskem ljubosumju, ki slavo junaka kaj hitro spodkoplje v propad, osebnost pa v pogubo. Danes ni nič drugače, kot je bilo nekoč v Shakespearovih časih, ki jih je pisatelj tako natančno opisal, kar kaže na znano dejstvo, da se človeška narava ne spreminja; kajti tudi danes smo tisti negativec Jago ali ljubosumni Otello. Težje se je primerjati z Desdemono,  večno iskanim ženskim idolom moškega spola: pač ta zvesta, pokorna, sočutna, ljubeča, mila, lepa, čista angelska duša v ženski preobleki.  Sodobno scenografijo je zasnoval scenograf Walter Schütze, na vrtljivi oder pa postavil paličasto konstrukcijo, ki jasno razpira dramsko dogajanje, odkriva skrite kotičke, kjer Jago spleta svoje laži, Otello pa prisluškuje, se vstopa v intimo soban, tudi zaobjame zbor na trgu,  narod, ki poje slavospeve svojemu junaku in zmagovalcu, sivino paličaste patine občasno obarvajo svetlobni toni čustvenih obzorij, ki gostijo dejanja in osebnostna stanja. Med Shakespearovim in Verdijevim časom so stekla skoraj tri zgodovinska stoletja, med krstno in letošnjo ljubljansko uprizoritvijo opere pa več kot stoletje, v skupnem so se zvrstila kar štiri stoletna zgodovinska obdobja, ki jih je kostumografinja Mateja Benedetti zaobjela v slogu subkulture, lase in lasulje obarvala v novodobnih modrikastih tonih, še posebej pastelno pobarvala lasne konice, kjer tudi črni lasje dobijo svoj pastelni koničasti sij, tudi združevala renesančno modo z zgodovinskimi in novodobnimi trendi. Ustvarila je modo časa, ki ne obstaja, ko le kostumski detajli zaznamujejo določena časovna obdobja: Jagovo podtalno moč povzdiguje lesketajoča se črnina motorista, rokerja, medtem ko je Desdemona obdana v belino in romantiko, zbor pa dajal videz muzejskih vsebin v oblačilih različnih zgodovinskih in modnih časov.
… kostumografinja Mateja Benedetti …
Solisti ljubljanske Opere so prepričljivo in kar dinamično zaigrali junake danih jim vlog. Solist Branko Robinšak, lirični tenor, ki v predstavi posega po dramski barvi, je dobro odigral zahtevno vlogo zrelega Otella, Mavra, ki v prvem dejanju doživlja slavo zmagovalca, v četrtem pa se preda smrti. Svojo bolečino žgočega ljubosumja ne le da izpoje, ampak jo tudi kotali po tleh, na koncu še obleži v smrtnem spevu. Ja, kar zahtevne gibalne akcije, tudi skoraj nepričakovane za opernega pevca, pa vendar življenjske.Jago je ustoličena zloba in potuhnjeni spletkar, vlogo je odlično uprizoril in karakterno niansiral baritonist Jože Vidic. Sopranistka Martina Zadro v vlogi Desdemona je gotovo tisti želeni ženski idol lepote in ljubezni, za svojo odličnost izvedbe je bila tudi nagrajena z aplavzom in vzkliki na odprti sceni.
… Branko Robinšak in Martina Zadro …

Verdijev Otello je vedno predstavljal velik izziv za tenoriste in je dan ljubljanske premiere 21. januar tudi rojstni dan slavnega tenorista ter nepozabnega Otella, Placida Dominga, ki je pred 40 leti prvič nastopil v tej vlogi in požel slavo, na premieri je svoj rojstni dan obhajal še dirigent Jaroslav Kyzling.
… Nuška Drašček …
Koreografski operni krst je na večer premiere uspešno prestal solist ljubljanskega baleta Lukas Zuschlag, ki ima za seboj že kar nekaj vidnih koreografskih postavitev, kar je minulo leto okronal še s posebnim priznanjem za izvirno koreografijo na slovenskem baletnem tekmovanju TEMSIG, sicer pa poučuje tako klasični balet kot sodobni ples na različnih tečajih v Avstriji ter Sloveniji.
… koreograf Lukas Zuschlag …
Njegov koreografski poligon je bilo prvo dejanje opere, kjer je skladno z glasbo oživljal moč in valovanje množice, opite z zmagoslavjem, zbor tudi vidno prostorsko zaživel v igri in danem gibanju. Moč glasbe in zbora je koreograf povezal še s sijočo mladostjo ter plesno prefinjenostjo novih dni, ko se plesalke izvijejo iz skupine in vzdušje veselja zaveje po prostoru, ko ples liričnih teles valovi na tonih glasbe, se v duhu slavja zaluča v višave in ko v nižajih ostri napetosti, ki se v prvem dejanju že usodno spletajo. Zaplesale so gostje predstave: Maja Sonc, Pia Vilar, Patricija Crnkovič, Ana Jenček Dekleva, Anja Möderndorfer, Simona Kočar, Karin Putrih, Tina Benko, Tjaša Bucik; plesalke, ki predvsem rade plešejo, in to odlično, tudi izbrane na avdiciji, prihajajo pa iz raznih plesnih studiev, obdane tudi z domačimi in mednarodnimi plesnimi odličji, nekatere so lani še plesale pri Kjara´s Dance Company, med njimi tudi izšolane balerine. Skupina plesalk je še enkrat zaplapolala v gibih ženske miline in v spremstvu lirične Desdemone, ko ples ilustrira čustvena obzorja nevidnih globin. 
.. plesalke … (foto: Darja Štravs Tisu)
Uprizoritev Verdijevega Otella na odru Gallusove dvorane v izvedbi ansambla in solistov ljubljanske Opere pod taktirko Jaroslava Kyzlinga in v režiji Manfreda Schweigkoflerja je gotovo svojstveno glasbeno in scensko doživetje, ki pa hitro, celo prehitro mine, kar je nedvomno dober  predznak tudi za izvedbeno kakovost operne predstave.

View Gallery 7 Photos