Orfična himna. Ekipa Sanje N. Peršin se je znova izkazala z novodobno baletno izvedbo

Nova premiera SNG Opere in baleta Ljubljana v novi sezoni znova zaveje duh Orfeja in njegove ljubice, prelepe nimfe Evridike, ki jo nesrečni pevec Orfej opeva ter išče vse do svoje umrljivosti s svojo melodično liro, ki se močno usidra v srca ljudi in bogov, tako da dobi tudi svoj odsev na zvezdnem nebu, je ozvezdje Lire.

Krstna baletna premiera koreografa Jeroena Verbruggna Orfična himna, nedoumljiva pesem o neumrljivosti in ponovnem rojstvu po starogrški filozofiji, je bila uprizorjena 9. novembra, na sporedu pa je bila do 16. novembra, žal in v upanju, da bo lahko še v kakem drugem mesečnem zaporedju te ljubljanske baletne sezone tudi znova bogatila slovenski baletni oder.

Večna melodija Orfejeve lire tudi lirično zavibrira ob harfistki Tadeji Kralj (Calaude Debbussy, Dva plesa za harfo in orkester), v izvedbi Orkestra SNG opere in baleta Ljubljana pod vodstvom ter taktirko Žive Ploj Peršuh. Poleg Debbsussyja v prvem delu večera odzvanja tudi matematična natančnost klasične strukture skladatelja J. S. Bacha v prireditvi Antona Weberna. V metafizičnem objemu dveh umetniških sfer, plesa in glasbe, kar flamski koreograf poimenuje simbiozo glasbe in plesa, steče njegova koreografska pripoved v mnogoterih življenjskih poslikavah, zaobjetih v starogrškem mitu o Orfeju in Evridiki, o ljubezni, ki poraja življenja, ter mitološkem kolesju njegovega razodevanja, ko na sceni niso zapostavljene niti hitrosti sodobnega časa, ki dobijo svoj odsev v brzicah ter izvirnih gibalnih oblikah, v frekvencah urejenega kaosa množice, tudi v zajetju nenavadnih form sil teme.

V koreografski strukturi Jeroena Verbruggna se gibalne oblike smiselno zlivajo v eno z glasbeno kompozicijo. V prvem dejanju je to objem glasbene in baletne klasike, ko baletni koraki frfotajo, tudi neslišno preletavajo oder v drobnih vbodih letečih baletnih špic in se klasični kanon intenzivno barva v presežkih novodobne gibalne pripovednosti.

Prvi del avtorske trilogije o Orfeju se začne v vesoljnem vzdušju zvezdnatega neba, v scenografiji in oblikovanju videa Ateja Tutte, z mogočno obliko planetarnega magnetizma, veliko okroglo vesoljno gmoto, ki kar svari nad odrom, pa čeprav kot videoiluzija oznanja le čas in prostor, ko se rojeva mladostna ljubezen Orfeja in Evridike. Ko se na videu prikaže poslikava sončnega mrka, se že sledi Orfejevemu popotovanju po deželi Hada, njegovemu iskanju preminule Evridike. Deželo onstran vidnega odsevajo tudi istovetni čipkasti kostumi, ki spominjajo na sive meglice, ali prah minljivosti, zajet v pajkovih mrežah teme, tudi za vse nastopajoče enako ukrojene tunike, njih lasišča pa se svetijo kot gladke okrogle (balin) površine (kostumografija Ana Savič Gecan), nastopajoči pa v tovrstni opravi tudi skoraj osebnostno neprepoznavni.
V tem prvem dejanju, usmerjenem k vesolju, imenovanem Lira, je prisoten skoraj ves ljubljanski baletni ansambel, ki preseva moške ter ženske plesne vloge, so Fantje in Meduze, v ospredju pa trije pari: poglavar Hades (Owen Lane) s svojo Perzefono (Tjaša Kmetec), ki mu je dala sina Apolona (Lukas Zuschlag), v duetu z ženo Kallopo (Nina Noč), glavna junaka prve zgodbe pa Orfej (Richel Wieles) in Evridika (Marin Ino). Na koncu se vsi trije pari predstavijo kot novo obujene Evridike in Orfeji, mladi ljubimci, ki začenjajo svoj življenjski krogotok. Koreografija Orfična himna zaobjema tri samostojne plesne kompozicije, tri poglobljene gibalne poslikave, tudi tri poglede na starogrški mit o Orfeju in Evridiki, je plesni triptih vesoljnih, zemeljskih in oceanskih sfer.

V drugem delu, imenovanem Težnost , ki steče po odmoru, se poseže v srčiko Orfejeve ljubezenske zgodbe. Po izvirni zasnovi Evridika umre zaradi kačjega pika, kača pa je starodavni simbol seksualnosti (ki dobi tudi istovetno svetopisemsko poglavje na jablani, drevesu življenja). V Težnosti, v poglavju o silah materije, nastopijo nimfe, mitološke gojiteljice drevesa življenja, ob Hadesu, Apolonu in Perzofoni, junakih teme, ki spletajo prihod Evridike. Glavna junaka, novi par mladih ljubimcev, zaplešeta Ana Klašnja kot Evridika in Kenta Yamamoto v vlogi Orfeja, ko mlado Evridiko ne piči kača, ampak podleže satanskim strastem in jo preseneti Satir (Filip Viljušić), na sceni pa se zgodi meseno posilstvo v krutem objemu seksualnih strasti, v pristni poslikavi ter mogočnem plesnem izlivu mladega Filipa Viljušića, ki ga koreograf imenuje skupaj s subtilno mlado balerino Nino Noč za odkritje ljubljanskega baletnega ansambla (gledališki list, intervju Nataša Jelić).
To je poglavje, ko Evridika umre, saj Satir prelomi njeno drevo življenja, je tudi poglavje, ki se izliva v plesnem izrazu novodobnih gibalnih oblik  ter zasnuje v glasbeni ekspresiji Igorja Stravinskega, ko tako Ana Klašnja kot Kenta Yamomota sugestivno odigrata bolečo usodo nesrečne ljubezni.

Tretje, zaključno poglavje Brezno, pa predstavi Evridiko (Rito Pollacchi) na valovih oceana, ko jo podpirajo, nosijo roke soplesalcev, plesni zbor, imenovan Fantje, ter sledi glasbeni kompoziciji modernih avtorskih zvokov novega Orfeja, glasbenika in kitarista Billyja Sueira, stik med ljubimci je le še metafizičen. Na odru steče koreografska poslikava, impresivne slike moških energij, ki lomijo, prelamljajo ter v nebeške višave kujejo žensko telesno rahločutnost. Baletna solistka ljubljanskega baleta Rita Pollacchi pa se izkaže kot odlična performerka ter akrobatka, ki je ni možno kar tako zlomiti. Na koncu, ko se pridružijo še Dekleta, se v rahlem odsevu ozadja (oblikovanje svetlobe Jaka Šimenc) ugleda prefinjeni utrinek nove Evridike (Tasja Šarler) .

Koreografa Jeroena Verbruggna imenujejo kot mladega in obetavnega umetnika, po njegovi Orfični himni ter avtorski postavitvi plesne mitološke zgodbe za ljubljanski baletni ansambel lahko le rečemo, da je velik umetnik koreografske ekspresije, zajete v okvirih gledališkega odra, ko snuje svoj lastni novodobni jezik, mogočno fuzijo raznovrstnih gibalnih sugestij, ki posegajo po baletni klasiki, ekspresiji, modernizmu tudi sodobnih atrakcijah, ki jih na novo snuje v svojih osmišljenih gibalnih vizijah. O svojih plesnih začetkih Jeroen spregovori v že omenjenem intervjuju, ko svoje prve korake osvaja v urah izraznega plesa, tudi ustvarja, predvsem pa uživa v hitrostih teka, nato se nadgrajuje v jazz baletu ter drugih modernih oblikah, dokler se ne odloči za baletno avdicijo in postane obetavni plesalec ter solist Flamskega baleta v Antwerpnu, ko je soustvarjal ter gorel tudi ob Janu Fabru, po svojem plesnem desetletnem delovanju pa zakoračil v svoje novo ustvarjalno, koreografsko obdobje.
Verbruggnov plesni recital Orfična himna za trenutek in po tretjem delu Brezno utrne tudi misel o koreninah človeške mitologije, ki so posajene že na samem izviru patriarhalne družbe v starogrški mitologiji ter filozofiji, če pa bi posegale po času matriarhata, bi izid zgodbe o mitoloških ljubimcih, Orfeju in Evridiki, prav gotovo bil povsem drugačen; v drugih časih pač tudi drugačna življenjska filozofija.
Ljubljanski balet se je znova izkazal kot zrelo umetniško telo, ki posega po novodobnih višajih baletne izvedbe, za uspeh premierne izvedbe pa so zaslužni prav vsi, z umetniško vodjo Sanjo Nešković Peršin na čelu ter njeno izbiro, ki nazorno in sistematično nadgrajuje umetniško zasnovo ljubljanskega baletnega ansambla.

View Gallery 8 Photos