Norec dvignil na noge gledalce v Cankarjevem domu

Don Kihot je koreografska mojstrovina. (Foto:Miha Fras)

Devetdesetminutna predstava Borisa Eifmana Don Kihot ali fantazija norca na glasbo baletnega skladatelja Ludwiga Minkusa (1826-1917). Melodični čari skladateljeve salonske glasbe iz časov dunajskih plesnih dvoran in Eifmanova baletna inovativnost ter perfekcija obogatena z grotesknim humorjem je samo še lahko navduševala. Eifmanov balet Don Kihot ali fantazije norca je bil premierno predstavljen junija 2004   v njegovem gledališču v Sankt Peterburgu. Glasbo je skladatelj Minkus komponiral po libretu in v koreografiji Maurisa Petipaja za balet Don Kihot, ki je bil premierno predstavljen v Moskvi leta 1869. Navdih za libreto je Petipa našel v  drugi knjigi španskega pisatelja Cervantesa o španskem plemiču Don Kihotu (roman iz leta 1615). V Ljubljani je februarja 2007 balet Don Kihot postavil koreograf Dinko Bogdanič na Gospodarskem razstavišču, trenutno pa se že najavlja naša nova premiera baleta Don Kihot, in sicer novembra v SNG Maribor.
Viteški Don Kihotov idealizem je koreograf Eifman predelal v fantazijsko zgodbo ubogih norcev, ki jih omejuje in nad njimi bdi zdravnica v psihiatrični bolnišnici (vlogo pleše Marina Veznavec). Med njimi je nekaj posebnega bolnik, ki prebira stare zgodbe in si predstavlja, da je Don Kihot (Sergej Volobujev), ob njem je drugi bolnik, ki si predstavlja, da je Sančo Panso (Aleksander Melkajev). Prisotne so tudi druge solistične vloge, ki nastopajo v baletu in romanu Don Kihot: Dulcinea (Ljubov Andrejeva) in  liki iz Barcelone, v namišljenih dogodkih na trgu, ki si jih predstavlja bolnik Don Kihot: Kitri (Svetlana Bednenko), Basil (Jurij Kovalev), Gamache, bogat plemič (Vladimir Dorokin) in Lorenzo,  Kitrijin oče (Igor Poljakov).

Scenograf in kostumograf Vječeslav Okunev je realno osvetlil velike in hladne prostore psihiatričnih bolnišnic, v kontrast temačnim  prostorom pa je izpostavil scenski in kostumski kolorit romantičnega  dogajanja baletne zgodbe na trgu v Barceloni. Manjkali niso niti mlini na veter, le da so tokrat to bile tri velikanske umišljene in zastrašujoče lutke viseče v višavah odra, pač tisto, kar straši in duši duh norca.
V prvem dejanju se najprej predstavi skupina psihiatričnih bolnikov v bolnišnici in njihov sanjač s knjigo, že naslednji trenutek se njegove sanje dogajajo na trgu v Barceloni, kjer oče Lorenzo sili svojo hčerko Kitri, naj se poroči z bogatim plemičem Gamache, no, Kitri ima že svojega izbranca Basila. Sanjačeve fantazijske slike vedno znova razblini kruta piščal in pojava zdravnice, ki daje ukaze in naloge bolnikom. Na sceni se slike realnosti in fantazijske domišljije izmenjujejo, tako kot sledi baletna zgodba vse do konca in slavja ob poroki  Basila in Kitri,  na samem koncu pa umišljeni Don Kihot še naprej sanja v prostorih bolnišnice, iz katere ni drugega izhoda kot so poti človeške  fantazije.
Eifman je svoj balet Don Kihot pogumno izpostavil v dveh kontrastnih plesnih različicah, v nativnem slogu neartikuliranih gibalnih oblik in  v jeziku baletne klasike, ko zlahka in pogumno razbija arhaične forme ter na starih oblikah gradi novo plesno dramatiko. Njegovi psihiatrični bolniki so  humorno izpostavljene spačene figure nikoli odraslih otrok, kaj drugega bi se že težko pričakovalo ob baletni glasbi Ludwiga Minkusa. Vsak posameznik je istočasno melanholična groteskna podoba in izvrsten plesalec, ki skozi dogajanje tudi karakterno brusi svoj lik, in čeprav v skupini je vseeno individualno razpoznaven. Srečamo se z novo slikovito podobo Eifmanove plesne grupacije, ki diha in deluje kot eno, pa vendar je vsak v tej množici opazen posameznik.
Skupinske slike in plesne forme v bolnišnici koreograf dodatno provocira z vadbeno terapijo, in rekviziti kot so obroč, žoga in drog, elementi otroške igre in baletnih vaj, ki jih duhovito in z veliko mero plesne veščine slikovito uporablja. Drog Don Kihotu, Vitezu žalostne podobe služi v njegovih borbah za pravico tudi kot bojna sulica. Sergej Volobujev je pristno ter zrelo upodobil Eifamanov  tragikomični in viteški lik Don Kihota.
Za razliko od scene v bolnišnici pa barvito dogajanje na trgu Barcelone poteka v siju baletne umetnosti, vendar drzno onstran klasičnih omejitev baletnega akademizma; ko se skupina ne razvršča po prostorskih linijah, ampak oblikuje pristni volumen množice v plesu duetov in španske radoživost , ali ko Kitri po diagonali in pred vrsto strumnih toreadorjev izvaja 32 obratov na eni nogi (fouetté), ko se poskočen kankan  pleše v gruči in se izpostavijo le določeni plesni elementi tega živahnega plesa (vendar so ga bolniki v norišnici zaplesali po pravilih in v njihovi gibalni različici) …
Zadnje dejanje, slavje ob poroki Basila in Kitri, je enkratno doživetje energetskega gibalnega izbruha, v objemu romantične lepote je vzplamtela sinergija plesa in narodnega veselja. 
Eifmanova modernizacija klasičnega baleta Don Kihot je delovala sveže in inovativno prav zavoljo njegove izredne gibalne fantazije, kombinatorike, hitrosti plesnih sosledij, oblik skokov in piruet, in gotovo tudi ker so vsi nastopajoči bili enako perfektni, docela enkratni. Jurij Kovalevov je osvajal z novimi oblikami višinskih skokov, v duetuskupaj s Svetlano Bednenko pa z dvigi, obrati in spini, največ smeha pa je privabljal Vladimir Dorokin s svojo cirkuško podobo bogatega plemiča.
Balet Don Kihot ali fantazija norca Borisa Eifmana je izvrstna novodobna koreografska stvaritev, kjer se avtor poigrava s slogi plesne umetnosti in groteskno izpostavlja dve večni skrajnosti človekovega bivanja, boleče dno in višave trenutnih radosti. Predvsem se mi zdi, da se je Eifman poigral z mejami in omejitvami baletne umetnosti ter plesa nasploh, kakorkoli že je njegov Don Kihot ali fantazija norca  koreografska mojstrovina – plesno remek delo. 
Boris Eifman je v svojem bogatem ustvarjalnem opusu postavil že 40 baletov, je prejemnik ruske državne nagrade za prispevek k razvoju  sodobne umetnosti in je imenovan za ruskega ljudskega umetnika, nosilec je reda "mir in harmonija" in reda "francoski vitez umetnosti". Rodil se je v Sibiriji 22. junija1946, plesno pa izobraževal na oddelku za koreografijo na konservatoriju v Leningradu (danes Sankt Peterburg). Diplomiral je leta 1966 in istega leta postavil svojo prvo koreografsko stvaritev  Ikar. 
Poleg  najrazličnejših žanrov od komornih pa do komičnih baletov se je še posebej posvečal delom svetovne književnosti in jih v svojem izvirnem slogu sodobnosti in baletne klasike ter filozofskega razmišljanja o človeški naravi koreografsko predelal in karakterno razčlenil: Dostojevski/Idiot, Bulgakov/Mojster in Margareta, E. Zola/Morilci Thérese Raquin, Puškin/Onjegin … Njegova zadnja dela, ki jih je uprizarjal na svetovnih odrih, pa so: Rekviem, Čajkovski, Don Kihot ali fantazije norca, Karamazovi, Rdeča Giselle (gostovanje v Ljubljani oktobra 2004), Moj Jeruzalem, Don Juan ali Strasti za Moliéra, Ruski Hamlet, Ana Karenina (oba zadnja baleta gostovala v Ljubljani 2010) …