Njegova koreografska visokost Iztok Kovač za skladatelja Stravinskega

Po dveh institucionalnih uprizoritvah v čast 130-letnici rojstva Igorja Stravinskega (1882-1971), ob letošnjih premierah obeh naših baletnih hiš, v Mariboru 13. aprila Hommage á Stravinsky v koreografiji Edwarda Cluga in v Ljubljani  27. oktobra v Baletnem večeru Stravinski, se v leto čaščenja tega glasbenega velikana postavlja ob bok še naša neinstitucionalna sodobna plesna scena s predstavo Otteto, po konceptu in v koreografiji Iztoka Kovača ter v produkciji Zavoda EN-KNAP.
Edward Clug je svojo koreografsko stvaritev oziroma prispevek k tej častitljivi obletnici snoval na skladbo Pomladnega obredja (leto nastanka 1913 – tudi 100. obletnica) in na kompoziciji Boruta Kržišnika Pesmi za obdobje parjenja, kot skladateljev novodobni odmev na glasbo Stravinskega. 

Ljubljanski balet pa je uprizoril dve znani baletni kompoziciji Stravinskega: Apolon ljubljenec muz (1928) v koreografiji Georgea Balanchinea in Svatba(1923) v Kyliánovi postavitvi ter novo koreografsko zasnovo, koreografski debi Kristine Alekseve Otroci z roba resničnosti na mojstrovo skladbo Pulcinella (1920).

Z najnovejšo premierno uprizoritvijo Zavoda EN-KNAP skladateljevega dela Oktet v koreografiji Iztoka Kovača Otteto pa je mala Slovenija zaobjela kar značilni del skladateljevega opusa in se tako znova izkazala v umetnosti baletne ter plesne sodobnosti, ki posega že po mednarodnih vrhovih. Baletna skladba Pomladno obredje pripada skladateljevemu mlajšemu obdobju ustvarjanja, času, ko je komponiral  za baletno sceno na narodne teme. Pulcinella je prva lastovka njegove nove usmeritve k neoklasicizmu, čemur je botrovalo poglabljanje v  glasbeno zgodovino renesanse in baroka. V Svatbi skladatelj za ritmične pospeške in moč mase namesto velikega orkestra najde zanimivo rešitev v štirih klavirjih in tolkalih.

Z Oktetom (1923) pa skladatelj začne svoje novo ustvarjalno obdobje, ustvarjanja čiste glasbene kompozicije brez okraskov – odtenkov in impulzov (čustvovanj, tako značilnih za romantiko); za svoja najnovejša dela je Stravinski dejal, da so suha, hladna, prosojna in pikantna kakor skrajno suhi šampanjec … Kaj je tako nenavadnega v skladbi Oktet Igorja Stravinskega? Predvsem to, da je v njegovem času pisana za pet pihalnih instrumentov, ki sestavljajo glasbeni oktet: flavta, klarinet, dva fagota, dva saksofona in dve trobenti. Ob premierni izvedbi v Parizu leta 1923, ko je za dirigentskim pultom stal sam Stravinski, so navzoči skladbo dojeli kot slabo skladateljevo šalo. Skladbo sestavljajo trije stavki, osnovno zgradbo predstavljajo kontrapunkti, in ko je skladba posejana s poudarki pihalnih vstopov, ritmičnih izlivov ter kontrastov, potem za slušatelja nikakor ne more biti hladna, saj odpira vrata domišljiji, mislim, tudi lahko čutnim in nenavadnim odzivom.

Koreograf Iztok Kovač je, tako kot smo že vajeni pri njegovih dosedanjih plesnih stvaritvah, študijsko kompleksno in docela multimedijsko pristopil k skladateljevemu Oktetu, ni se zadovoljil le s plesno-glasbenim sožitjem ali celo gradil na kontrapunktih skladbe. Kovač je Oktet Stravinskega enakovredno umestil v odrski prostor, ga materializiral v sodobnih plesnih ter vizualnih praksah, tako da glasbena partitura v njegovi koreografiji postane oprijemljiva, dobesedno vidna in slišna, in je del večplastne umetniške celote. Šestnajstminutno skladbo je Kovač razčlenil in jo plemenitil z odrskimi efekti, glasbenimi variacijami in plesnimi vhodi do te mere, da celotna uprizoritev teče eno celo uro.

Otteto je možno razumeti tudi kot Kovačev dialog s Stravinskim, kot njegovo preverjanje skladateljeve vizionarske sodobnosti in preizkušanja, koliko je ta skoraj devetdesetletna skladba še aktualna za današnji čas. Svoj Otteto Kovač docela snuje na skladbi Stravinskega, na Oktetu, ki ga na odru dopolnjuje, razčleni in sestavlja, skratka ustvarja novodobno odrsko kompozicijo v izvedbi treh umetniških praks, z enim dirigentom, petimi plesalci, osmimi glasbeniki, končni scenski rezultat pa je sodobna odrska uprizoritev v osmih skicah, osemdelna struktura za štirinajst izvajalcev. Števila 3, 1, 5 in 8 so večkrat smiselno izpostavljena in zaobjeta v Otteto, tako da se končna formula te kompleksne umetniške sinteze izpiše tudi na sceni: 3+1+8+5=8.

Glasbeno svetovanje in kompozicijsko dopolnjevanje je bilo strokovno vodeno in oplemeniteno s prispevki Gregorja Pompeta. Glasbo so izvajali mladi glasbeniki skupine Festina, ki raziskujejo na področjih glasbene estetike, in pod umetniškim vodstvom njihove dirigentke Žive Ploj Peršuh. V Oktetu so igrali: Kaja Lešnjak / flavta, Jože Kotar / klarinet, Arpad Balasz Piri, Peter Stadler / fagot, Jure Gradišnik, Luka Ipavec / trobenta, Mihael Šuler, David Kajič / pozavna. Glasbeniki med seboj komunicirajo, se po partituri sprehajajo in jo filtrirajo po vzorcu sodobne improvizacije, predstavijo tudi začinjeno manualno variacijo, ko ritmične motive oblikujejo s prostim pihanjem, udarci in šumi po in z inštrumenti, vendar ves čas v ritmični zasnovi skladbe. Oktet kot kompozicijska celota je slišen šele na koncu v osmi skici (Finale per tutti con maestro), torej v koreografskem finalu, medtem ko posamični stavki, instrumentalni vhodi, izbrane variacije in navzkrižja spremljajo predhodna dogajanja.

Drugi umetniški medij, ki kreativno posega v izvedbo, je scena in so vizualije – obdelava Komposter. Čisto in enostavno scensko estetiko, logično uporabno, so snovali: Jaka Šimenc (tudi efektno oblikovanje scenske svetlobe), Komposter in Iztok Kovač, za kostume pa je poskrbel Valter Kobal.
Predstava se začne z vhodom odločne mlade ženske, dirigentke, ki pred zaveso na glasbenem pultu preučuje partituro in v kratkih sekanih vzgibih roke izrisuje – zapleše ritem, istočasno pa ga skoraj neslišno podvaja v tihi in pretrgani glasovni intonaciji šumnikov, samoglasnikov in soglasnikov. To je prva skica predstave, ki nosi naslov Preludio in silenzio / Uvod v tišini. Osem skic je sila duhovito in opisno poimenovano po vzorcu glasbenih stavkov, ki se oznanjajo v italijanskem jeziku. V tem smisli je Kovač tudi svojo koreografsko vsebino osmih izhodov (stavkov) domiselno naslovil z italijansko besedo Otteto (oktet). Po uvodnem zaključku je sledil poklon dirigentke in nato dvig zavese. Na sceno je stopila plesalka. Z njenim vstopom se začne simbolično digitalno risanje kvadrata, v katerega vstopi še dirigentka. Nato pa se izriše še osem malih kvadratov v celovitosti prvega, in tako sta števili ena in osem prisotni že na začetku. Scena deluje mistično in presunljivo. Je vizija čistih linij, ki jih z višine zaobjame svetlobni stožec. Plesalcev je pet in vsak med njimi predstavlja en instrument. Njihovi vhodi kakor tudi ples temeljijo na partituri posameznih glasbil, in morajo aktivno slediti dirigentki, kajti ona dirigira tudi njim. Tudi besede o skladatelju  zadonijo na sceni po izboru dramaturginje Mirte Zajc in Iztoka Kovača, bereta pa Žiga Golob in Nada Vodušek. V prijetni govorni slovenščini o skladatelju in njegovih anekdotah sproščeno in igrivo spregovori še Anglež Luka Thomas Dunne v vizualni sceni svetlečih mobilnih krogel.

Glasbene intonacije se na sceni sprotno prevajajo v vidno polje sodobnih digitalnih tehnik in se gledajo kot plešoči črtasti motivi ter svetlobni  vizualni odsevi slišnih frekvenc. V to dvodimenzionalno igro digitalne projekcije in glasbene motivike radoživo vstopa še tretja dimenzija – ples. Ples živo in barvito izrisuje glasbene vhode in teme, zasnovan pa je na značilnih Kovačevih formacijah prizemnih korakov, vendar z novimi pospeški in posegi po višavah v sozvočju z glasbenimi legami. Vizualne forme bi se tu in tam lahko časovno bolj selekcionirale, krčile v prid plesne kompozicije; vprašanje pa je, v kolikšni meri je avtor predstavljene slike podrejal glasbenemu konceptu.
Dobro pripravljen profesionalni plesni ansambel EnKnapGroup pod vadbenim vodstvom plesalke in koreografinje Tanje Skok si je na koncu, tako kot vsi izvajalci te predstave, prav gotovo zaslužil odmevni aplavz prepolnega gledališča. Skupina je bila osnovana leta 2007 pod okriljem Zavoda En-Knap in  pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača, sestavlja jo pet plesalcev. Ana Štefanec in Luka Thomas Dunn sta člana skupine že od samega začetka, Tamás Tuza se je skupini priključil pozneje, leta 2009. Letos pa je skupina pridobila dva nova člana izbrana na avdiciji med več kot 100 kandidati iz različnih mednarodnih centrov, to sta Ida Hellsten in Bence Mezel.
Multimedijska predstava Otteto koreografa Iztoka Kovača se gleda kot plesna simfonija sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki se podreja  neoklasicizmu Stravinskega, ga aktualno vrednoti in istočasno izpostavi v umetniški  izziv sodobnemu času; je koreografska simbioza glasbe, plesa in vizualnih efektov pod  taktirko Iztoka Kovača.

View Gallery 9 Photos