Nazaj na Balkan. Na plesni Balkan s Slovenci, Makedonci in Srbi!

V organizaciji Festivala Velenje je petega novembra na odru Kulturnega doma Velenje stekla nova premiera naših balkanskih povezav ali povezav z umetniki bivših in sorodnih republik nekdanje Jugoslavije. Zgodila se je predstava Balkan Dance Project vol.1, ki je v  enomesečnem delovnem vzdušju nastajala v Domu kulture Velenje. Sestavljena je iz dveh samostojnih delov po 25 minut, iz dveh reliefno  zasnovanih gibalnih diptihov z vmesnim odmorom.

Prvi del diptiha nosi naslov  Reminiscenca, je odrska postavitev koreografa Aleksandra Saše Ilića, ki se motivno naslanja na uspešnico Thomasa Manna (1875-1912), pisateljevo novelo iz leta 1912 Smrt v Benetkah, ko svojo koreografsko zamisel o energetskem odhajanju in mladostni energiji dramsko snuje ter izvirno vtisne v uprizoritveni prostor. Aleksandar Saša Ilić je končal nacionalno baletno šolo Davico v Beogradu, začel svojo baletno kariero v nacionalnem baletnem ansamblu in leta 2006 napredoval do prvega solista. Sodeloval je z mnogimi znanimi imeni domače in mednarodne scene, tudi z Jiryjem Kilianom, kot koreograf pa začel na Festivalu koreografskih miniatur v Srbiji, postal tudi prejemnik pomembnih nacionalnih nagrad, med drugim ustanovil Institut za moderni ples v Beogradu, v tem letu pa bil izvoljen za zunanjega profesorja na področju drame in vizualnih umetnosti, sicer je diplomiral na področju komunikacij in si pridobil tudi naziv magistra  koreografije.
Drugi del Balkanskega diptiha nosi naslov Zgodbe, nastal pa je v koreografiji, scenografiji in kostumografiji nemško–makedonskega koreografa Igorja Kirova, ki smo ga imeli moč spoznati leta 2013, ko je na istem odru uprizoril svojo koreografsko stvaritev He, He, Helium, ki je nastajala ob verzih bosanske pesnice Adise Bašić. Kirov je za svoje Zgodbe znova našel navdih v romantiki pesniške rime, tokrat v poeziji dveh makedonskih avtorjev: Eden Baknež/En poljub Dukea Bojađeva in Pismo Kirila Džajkovskiga. Igor Kirov se je izobraževal na plesni akademiji v Rotterdamu, kjer je začel svojo profesionalno pot in je 20 let plesal ter sodeloval z različnimi ansambli in koreografi, leta 2006 pa začrtal svojo koreografsko pot na mednarodni sceni, tudi doma in na Hrvaškem. Je nosilec več mednarodnih nagrad, zadnjo je pridobil na plesnem tekmovanju v Pekingu leta 2011 za najboljšo plesno miniaturo.
V obeh koreografijah se da zaslediti balkanski melos, njun skupni imenovalec pa se gradi ob štirih odličnih plesalkah, ki s svojo živo in mladostno plesno energijo diptiha primerno plastijo in bogatijo: Makedonka Adrijana Dančevska, ki izhaja iz nacionalne baletne šole v Skopju, je diplomantka skopske plesne akademije, od leta 2014 pa tudi članica Plesnega teatra Skopje; Milona Petrović in Katarina Stojković izhajata iz srbske baletne šole Davico ter sta svoje prve profesionalne izkušnje pridobili pri projektih BITEF Dance company Beograd. Četrta plesalka pa je naša balerina in sodobna plesalka Mojca Majcen, nosilka bronastega grba, ki ga ji je leta 2011 dodelila občina Celje za vse dosežke na področju plesa, in teh je na vseh njenih področjih delovanja – od poučevanja, mentorstva, vidnih vlog in umetniške plesne ekspresije toliko, da bi si lahko prislužila že doktorat na nacionalni plesni akademiji, če bi jo Slovenija premogla, ampak kaj ko v naši državi Balkan sega le do Save …; in je Mojca Majcen bila izbrana za najboljšo plesalko leta 2012 v okviru našega portala in oddaje Parada plesa.
Reminiscenca, koreografa Saše Ilića zariše v prostor dekadenco in subjektivizem devetnajstega stoletja, ko alegorično v stilu nasprotij povzame osnovno nit pisateljeve novele o odhajanju, starosti in razodevanju občudovanja vredne mladosti. Moško vlogo v noveli, ostarelega in umirajočega skladatelja Aschenbacha opredeli igralka, performerka Teodora Suljić Ille, ki je dan prej obhajala svojih 80 let, medtem ko mladi Todzie dobi odsev v plesnih kompozicijah štirih plesalk. Gledalce na še zatemnjenem odru dočaka starejša gospa oblečena v prevelik moški sako, ki zre v daljavo. Ko luč napove začetek, se začne tudi njeno zamišljeno in upočasnjeno gibanje, v določenem trenutku poskuša vzleteti in se tudi zasanjano odloči za talno podlago ter rahlo kotaljenje. Spremlja jo glas, ki pripoveduje v angleščini, sicer ne ravno jasnega zvoka, tudi poudari pomen njenih let, ki mistično težijo k zemeljski devetici. Gospa si vzame čas in se sleče do kopalk, pa še do kože, in njene kožne gube spregovorijo, luč pa počasi izgineva (oblikovanje luči Davorin Štorgelj, scenografija Dunja Kostić). Potem se zgodi predolgi predah (čemu?), kajti sledi dolga in predolga temačna pavza, preden se v temi in ob monumentalni glasbi uzre na drugem koncu odra silhueta, obsijana z lučjo na glavi, domnevna vizualna mistifikacija življenja in smrti, tudi izvirno signiran odhod iz teme proti svetlobi.
V drugem delu Reminiscence in po temi se koreograf osredotoči na dinamični plesni izliv mladosti, ki vstopa in se razkazuje kot mogočna sfinga, skače iz počepov v razigrane višine, se dotika narodnega kroga, ko nebrzdano krotoviči svoj novi svet kompozicijskih (življenjskih) zapletov, sožitja in osvajanja plesnega odra, ki na odru, tako kot je to možno tudi v  življenju, ne dobi svojega končnega zaključka. Koreografija Zgodba Igorja Kirova se začne z makedonskim melosom in gnetenjem plastičnih gibov na širokem, z mišicami posutim hrbtom plesalke Milone Petrović, ko izpisuje svojo zgodbo in jo vtisne v prostor; podobnemu gibalnem reliefu hrbtnih mišic smo zadnje čase sledili tudi pri maturantu in plesalcu Žiganu Krajnčanu ob snovanju njegovih solističnih miniatur. Predstavo Zgodbe spremlja isti glas v angleščini, le da tokrat sledi poeziji in lepotam ljubezni, ki v fluidnih povezavah štirih plesalk dobijo svojo romantično vizualizacijo in simbolično potrditev, ko tudi vsaka od štirih nastopajočih v svojih solističnih izlivih izpoje svoj plesni spev. Koreograf Kirov je zapisal o svoji koreografiji v gledališkem listu: "Njihova zgodba jih pripelje do moje vizije in tega, kar sem hotel ustvariti."  Vizija, ki se ji sledi v koreografovi plesni Zgodbi, ni le estetika sijočega ljubezenskega rdečila, je tudi intimno poglabljanje v gibalni odsev, tudi čutno tkanje nevidnih veznih niti z domovino  barvitega Balkana in z domačo besedo, pa čeprav v prevodu.
… (foto: Ksenija Mikor)
Premiera plesne predstave Balkan Dance Project vol.1 gostujočih koreografov Aleksandra Saše Ilića, Igorja Kirova ter nastopajočih   umetnikov se izkaže za dobrodošli odsev drugačnih pristopov na sceni sodobne plesne umetnosti, kot  jim sicer sledimo na  naših odrih; in  različnost gotovo tudi bogati .

View Gallery 7 Photos