Triadni balet in Brina; presenetili in navdušili
Plesna sezona 2018−2019 se je začela v znamenju 100-letnice prvega profesionalnega ljubljanskega in slovenskega baletnega ansambla, ki je začel delovati takoj po zaključku prve svetovne vojne v gledališki sezoni 1918−1919. Stoletno slavje pa se zaključilo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) Ljubljana (22. 6. 2019) s Svečanim baletnim koncertom slovenskih koreografov. Na sporedu so tekli odlomki izbranih del slovenskih koreografov v izvedbi baletnih solistov tako ljubljanskega kot mariborskega baletnega ansambla. Imena koreografov, ki so s svojim umetniškim kredom pisali, kot tudi še danes piše novi koreografski rod, zgodovino slovenske plesne umetnosti doma in v tujini: Pia in Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Henrik Neubauer, Iko Otrin, Majna Sevnik Firšt, Metod Jeras, Ivo Kosi, Janez Mejač, Vlasto Dedović, Valentina Turcu in Edward Clug.
Prav tako je začetek nove gledališke sezone 2019−2020 pričaral novih zgodovinskih 100 let, tokrat na Velikem odru SNG Maribor (21. 9.) v izvedbi Svečane akademije ob stoletnici Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Svečano zaokroženo programsko slavje je steklo v enkratni umetniški poetiki zlitja treh odrskih umetnosti, ki kraljujejo na odru Opere in baleta SNG Maribor, in to ob idejni zasnovi ter režiji Edwarda Cluga, v izvedbi mariborskih dramskih, opernih in baletnih solistov, tudi opernega zbora in baletnega ansambla ob spremljavi SNG simfoničnega orkestra pod taktirko Simona Krečiča ter v koreografiji Edwarda Cluga, Johana Ingerja in Valentine Turcu, ki je bila zaslužna za glasbeni programski izbor.
Ob koncu septembra je tudi Filozofska fakulteta (FF) Univerze v Ljubljani svečano obhajala svojih 100 let skupaj z ljubljansko Univerzo, kar sovpada še s stoletnico svetovno znanega nemškega umetniškega in filozofskega gibanja Bauhaus. Predavatelji, diplomanti in študenti Univerze Ljubljana pa se v okvirih omenjene stoletnice poglabljali v delovanje Bauhaus umetniške filozofske skupine, ki je delovala pred sto leti. Bauhaus je obenem tudi svetovno znana nemška avantgardna šola arhitekture, oblikovanja ter umetnosti, ki je aktivno delovala v letih 1923−1929 v takratnem kulturnem središču Weimer. Nemški plesalec, koreograf in kipar Oskar Schlemmer (1888−1943) je leta 1922 debitiral na odru Stuttgartskega baleta, verjetno pa so mu tokovi naraščajočega nemškega nacionalizma narekovali, da sestopi z baletnega odra, sicer je tudi že deloval v umetniški šoli Bauhaus ter kot predstojnik vodil gledališko delavnico Bauhaus. Prepoznaven je bil po svojih slikarskih delih, kipih, scenografiji, kostumografiji in je svojo ustvarjalnost oznanjal kot umetnost metafizike ter matematike. Plesalce in baletnike je oblačil v kovinske oklepe, tudi v futuristične kostumske oblike in tutuje, utrjene s kovinskimi obroči, v barvitem spektru kostumskega surrealizma ter scenskih elementov. Kostumi so resda delovali togo, vendar so se gibka telesa v njih kljub temu gibala, tudi krhko delovala, futuristično oblike pa napovedovale novo prihajajočo dobo tehnologije ter strojev, njih futurizem pa še danes odseva v kostumskih oblikah vesoljnih junakov filmov in TV-serij na relaciji Zvezdnih stez. Schlemmerjeva zamisel je neposredna povezava umetnosti, plesa in gledališča z industrijsko dobo, tudi pomeni postavitev novih odnosov na relaciji človek, znanost in umetnost, na čemur je slonela tudi ideologija umetniškega gibanja Bauhaus. Njihov uk je propagiral nov način življenja, nove čase in svobodo, in kot današnji umetniki zaznajo, brez šole Bauhaus ne bi bilo novih oblik stolov, novodobne bivalne arhitekture, tudi ne nove življenjske svobode, ko je treba človeka in tehnologijo dojemati kot avtonomno nerazdružljivo realnost. Učni poudarek skupine Bauhaus, zapisan v njihovem manifestu, sloni na ostrenju obrtne umetelnosti vse do mojstrskega brusa, ko mojster le takrat lahko prestopi mejo umetnosti, tudi če umetniški navdih nosi v sebi.
Univerzitetno praznovanje stoletnice skupine Bauhaus je spremljalo niz dogodkov, ki so jih pripravili študenti: tiskana je znanstvena monografija Bauhaus z naslovom Človek, Umetnost, Tehnologija, ki jo je uredila Mateja Gaber, tekle so plesne in glasbene delavnice ter je bil organiziran simpozij Bauhaus-Baumensch v prostorih Moderne galerije v Ljubljani, za zaključek pa še 90-minutna scenska uprizoritev Triadni balet (27. 9. 2019) v Sokolskem domu Tabor po zamisli, vizualnem scenariju in v režiji Jana Krmelja, ki ni rekonstruiral predstave pred 100 leti, tudi bi bilo nemogoče, ker razen fotografij drugih sledi niti ni na voljo. V monografiji so zajeta besedila umetnikov in študentov, ki posegajo na področje umetnosti, arhitekture, izobraževanja … kot tudi plesa ob upoštevanju zgodovinskega vidika skupine Bauhaus, ki ga tudi primerjalno osvetlijo v luči današnje sodobnosti. Študentki FF Klara Drnovšek Solina in Maša Radi, sicer maturantki SVŠGL Umetniške plesne gimnazije Ljubljana, se razpišeta o Schlemmerjevi kostumski tehnologiji, ki utesnjuje gibko baletno telo, tudi o vdiranju video tehnologije na plesno sceno. Balerina in plesna pedagoginja Vesna Cestnik Tehovnik pa se razpiše o modernem plesnem vplivu med obema svetovnima vojnama kot posledici takratnega upada obiskovalcev velikih baletnih odrov. V tej zgodovinski baletni praznini pa pride do vzpona Ballets Russes in se osvetli osebnost Sergeja Djagileva, ki je s svojo baletno vizijo vplival tudi na Triadni balet.
V plesni performativni uprizoritvi Triadni balet je režiser Krmelj (asistentka režiserja, oblikovalka vstopnega prostora: Nika Prusnik Kardum) skušal poudariti tri osnovne vidike skupine Bauhaus, povezavo med človekom, znanostjo-tehnologijo in umetnostjo, ko se slikovito sooča s pojmovanjem človeške nepopolnosti, ki jo poimenuje človeška rana, tudi se sprašuje: Kaj nas dela (ne)popolne? Kaj nas dela (ne)človeške? Glavni junak predstave je Simon, ki ga odigra Simon Šerbinek, poklicni igralec in slavist, in je zaradi nesreče priklenjen na invalidski voziček ter potrebuje tehnološko podporo, umetni nogi. Zgodba predstavlja neposredno povezavo človeka in tehnologije. Ostali nastopajoči pa so: Andraž Prokofjev, Bor Prokrofjev, Nace Novak, Arne Zalar. V prostorski video svetlobne 3D-iluzije (oblikovanje svetlobe Jan Krmelj) se sledi trem skrivnostnim figuram, možnim sojenicam (ki po svojem oblačilu in visokem naglavnem pokrivalu kar spominjajo na pravljične figure Walt Disneyevih risank) ali znanstvenikom v možni zaščitni eleganci (kostumografija Brina Vidic) pred nuklearnim sevanjem. Ti trije se premikajo ter drsijo okoli velike črne odprtine − črne luknje niča (scenografija Nika Erjavec), iz katere se poraja življenje, na oder pa vstopi mlad plesalec hip-hopa. Oder je posejan z geometrijsko simboliko bivanja, tudi geometrijsko (matematično) simboliko povezovanja tostranstva z onostranstvom. Skozi črno luknjo prileti še volneno obličje, ki ga takoj obdajo z mnogimi žicami možnih znanstvenih raziskav, dogajanje pa spremljata glasba ter zvok Gašperja Torkarja in Kristjana Kroupa. Plesalca, hiphoperja, brata Prokofjev težo odrske poslikave rahljata v stilu delovanja skupine Bauhaus s svojo plesno svobodo v gibkih prijemih igrivega hip-hopa in koreografskih pristopih Žigana Krajnčana. V svojo mladostno plesno vedrino vabita tudi ležečega Simona, ki hrepeni po svojih novih umetnih nogah, tudi nemočno zakriči, krik pa se sliši kot silni odmev bolečine vseh tistih, ki čakajo na svoje življenjske pripomočke, kar nedosegljive ob vseh novodobnih manipulacijah ter kupčijah medicinske tehnologije. Triadni balet v režiji Jana Krmelja je scenska poslikava na ravni novodobne odrske tehnologije o umetniških obzorjih ter delovanju skupine Bauhaus. Za postavitev zahtevne ter drage scene na odrski provizorij Velike telovadnice Športnega društva Tabor je bil gotovo potreben čas. Predstava je doživela le premierno uprizoritev, tudi je v zastavljenih okvirih dovolj razvidno tekla, vendar pa bi bil v spodbudo ustvarjalnega razmisleka tudi tokrat dobrodošel znani rek: “In manj je več.”
Le dva tedna pozneje je stekla še ena zgodovinska uprizoritev v času produkcije festivala 25. Mesto žensk (10. 10.) premiera plesnega performansa, Brina avtorice Bare Kolenc, v koreografiji ter izvedbi Bare Kolenc in Leje Jurišič. Brina je partizansko ime plesalke, koreografinje in plesne pedagoginje Marte Paulin Schmidt (1911−2002), aktivistke ter vojne udeleženke NOB, tudi ene od ustanoviteljic partizanskega gledališča, ki je delovalo v XIV. diviziji.
Bara Kolenc in Leja Jurišič sta skrbno zbrali podatke o plesnem in partizanskem delovanju Brine, brskali ter iskali pa po mnogih skoraj nedosegljivih arhivih, tudi obsežno gradivo umestili na scenski oder Stare elektrarne Ljubljana (SMEEL), ki je odseval fotografijo plesalke Marte Pavlin-Brine na mitingu po prisegi Rabske brigade na Mašunu 23. septembra 1943. Ob težkih pohodih in v zimski zmrzali ter neprimerni obutvi so ji pomrznila stopala, zdravila pa se v zakritem bivališču na zemlji ob pomoči kurirjev, stopala je sicer rešila, vendar plesati ni več mogla. Zadnjič je zaplesala padlim v spomin v Bariju, kamor so jo poslali na zdravljenje s preostalimi ranjenci. Svoj ples na mehki neravni travnati površini na prostem je opisovala kot nekaj povsem drugega kot plesati na odrski ravnini. Bara in Leja sta pristno in iskrivo pripovedovali o Brini v scenskem miljeju, ki se izkaže za njuno intimno ter delovno bivališče, kjer je odseval ustvarjalni duh plesalke in partizanke Brine. Oder sta razdelili s prosojno kuliso na dva prostora, po katerem sta se izmenjaje lahkotno gibali ter medsebojno komunicirali kot ob vsakodnevnem prehodu iz sobe v sobo (dramaturgija Aldo Milohnič; scenografija Bara Kolenc, instalacija Rotor, Peter Kutin v sodelovanju s Patnikom Lechnerjem, Mathiasom Lenzom; oblikovanje svetlobe Peter Pivar). Istočasno sta citirali tudi odlomke iz dnevnika, ki ga je vsakodnevno vestno polnila Brina s svojim tipkarskim strojem sredi bojišč, vse dokler ni sledil ukaz za odhod. Tudi je na sceni odzvanjal strojni ritem starega pisalnega stroja tistih dni pod prsti Leje (glasba in zvok Mitja Cerkvenik), ko je prepisovala dele njenega dnevnika in čtivo razdelila med gledalce. Na sceni je Bara v svoji graciozni plesni retoriki uprizarjala fotografske zamrznitve plesnega opusa Marte Pavlin-Brine, prostor tudi z osebnim navdihom poslikala z lastnimi spomini na čase svojega izraznega plesnega uka. Škoda, da se večkrat ne pojavi na sceni v svoji gracilni plesni podobi.
Zgodil se je tudi dramski presežek njune scenske predstavitve Brinine vojne vihre, ko sta z lastnimi prsti talili zmrznjene plošče, v katerih so se ujeli listi Brininega dnevnika, ob tem pa čutno ter nazorno aludirali na nemogoče pogoje, v katerih je delovala plesalka kulturniške skupine XIV. divizije. Plesni performans Brina sta zaključili z Roto instalacijo, ki je vetrila performativno vzdušje zanimivo zaokrožene predstavitve plesalke in partizanke Marte Pavlin-Brine, ki bi bila glede na svoj življenjski portret tudi povsem primerna za filmski scenarij. Performatvinemu biografskemu prispevku Brina,v pristni atmosferi izvedbe Bare Kolenc in Leje Jurišič je le primanjkovala moč režije, tudi izostren brus govorne dikcije.
Slučajni, manj kot dvotedenski zamik med dvema predstavama Triadni balet in Brina se izkaže kot povezava neposrednih zgodovinskih dogodkov, dveh ustvarjalnih plesnih in filozofskih oblik pred drugo svetovno vojno: Schlemmerjeva gledališka baletna forma, med samo strojno morijo druge svetovne vojne je to lik plesalke in partizanke Brine. V obeh primerih jasno odseva uvid skupine Bauhaus: da človek, umetnost in tehnologija morajo delovati v sožitju, ko premoč tehnologije lahko postane uničujoča za človeka, ki je sočasno ter očitno žal tudi njen ustvarjalec in izvajalec.
