Pogovor z Burjo Podlesnik, plesno ustvarjalko iz Velenja.
Burja, pozdravljena in hvala, ker se boš predstavila našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesalka. Kdo si in kam si namenjena, že veš? Pozdravljeni! Sem Burja Podlesnik, decembra bom dopolnila 18 let, prihajam iz Velenja, šolam se v Ljubljani. Večino svojega časa namenjam plesu, rada se poglabljam v jogo in ustvarjam. V življenju bi se rada ukvarjala s plesom.
Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj? Plesati sem začela zelo zgodaj. Pri treh letih me je mama vpisala v Plesni studio N Velenje. Sama se sicer ne spomnim, ampak pravi, da sem kot otrok vedno, ko se je vrtela glasba, skakala naokoli in plesala skupaj z ritmom. Tako se ji je zdelo, da bi bil ples prava dejavnost zame.
Glede na prej omenjene začetke, kje pa plešeš danes? Obiskujem Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana (Svšgugl) smer sodobni ples. Tam prejmem večino svojega plesnega znanja skozi ure sodobne plesne tehnike, baleta, ustvarjalnih delavnic in prek teoretičnih predmetov, kot so zgodovina plesa, glasba in anatomija. Poleg tega redno obiskujem praktikum sodobne umetnosti Ljubljana in balet v Plesnem Epicentru. V Velenju poučujem sodobni ples in ujamem tudi kakšen klas poledancea.
Zakaj ravno ples, zakaj ne kakšen šport ali kaj drugega? Ples zato, ker ni le trening telesa. Predvsem sodobni ples ne stremi k določenemu idealu, ki se mu hočemo čim bolj približati. Ples tega ideala nima. Vsak posameznik ga išče in doseže svojega, unikatnega. Za to nista potrebna le trening in tehnika, ampak tudi ustvarjalnost, iskanje novega in umetniški proces. Skozi ples se lahko izražam. Ko sem na odru, mi daje moč, da svoje sporočilo, občutek delim z drugimi in nanje tudi vplivam. Nenehno me preseneča njegova obširnost. Toliko zvrsti ima in vsem se s skupno besedo reče ples.
Kako je videti tvoje sodelovanje z mentorico in pedagoginjo Nino Mavec Krenker? Je ona tista oseba, ki te vodi na tvoji poti ali samo kaže smer? Nina je oseba, brez katere se moja plesna pot definitivno ne bi razvila do mere, kot je zdaj. Od plesne učiteljice je postala moja mentorica, prepričevalka mojih staršev, predvsem pa tudi prijateljica. Od nje sem dobila ogromno znanja, plesnih priložnosti; veliko raznoraznih nastopov in sodelovanj v predstavah. To leto pa pri njej v Plesnem studiu N poučujem tudi sama.
Za sabo imaš kar veliko nastopov in nagrad. Nase si opozorila tudi na letošnjem Opusu, ko si prejela prvo nagrado, in to za avtorski projekt Med borovjem temnim. Je bil ta nastop na Fronti nekaj posebnega oz. še prej nastop na Opusu tisti, ki ti je dal krila? Na nastop na Opusu imam lepe spomine, ampak zdi se mi, da tako rekoč kril nisem pridobila le z nastopanjem, ampak v večini s pripravami nanj ter umetniškim procesom za njim.
Kako se lotiš ustvarjanja sola, kaj te pri tem vodi? Odvisno je od namena sola, če ima podeljeno temo kot po navadi pri Opusu, se v to temo poglobim in raziščem, ni pa vedno tema tista, ki je vzvod za začetek mojega ustvarjalnega procesa, ampak je lahko tudi kakovost gibanja, ki jo želim skozi solo raziskati, kot npr. nihaj, pretočnost … Za tem sledi improvizacija in skozi njo raziskovanje materiala. Prek tega najdem določene gibe, ki jih pozneje povežem v celoto, ki jo skozi čas še predelujem in adaptiram.
Zakaj pa se udeleževati tekmovanj, kaj te pri tem privlači?Od tekmovanj sem se do zdaj udeležila le Opusa. Opusa kot samega ne jemljem kot tekmovanje, ampak kot priložnost za ustvarjanje, poglobitev v določeno temo in predajanje sporočila skozi svoj gib občinstvu. Pri tem me privlači raznovrstnost drugih točk in spoznavanje novih ljudi.
Vidim, da si zelo spretna tudi s plesom na drogu. Kako kombiniraš to plesno zvrst s sodobnim plesom? Na drogu plešem že okoli dve leti. Zelo se sklada z mojo akrobatsko platjo. V veliko veselje mi je, ko osvojim nov gib, predvsem pa se zaradi plesa ob drogu počutim močno in samozavestno. Veliko raje imam vrteči drog, kjer lahko elegantnost združim z močjo in fleksibilnostjo, ki jo gib zahteva. Poleg plesa ob drogu sem poskusila tudi ples na svili.
Kako ti doživljaš velenjski plesni prostor? Kakšna je plesna kakovost vašega mesta? V Velenju imamo veliko plesnih šol, vse od baleta, sodobnega plesa, plesa ob drogu do hip-hopa. Menim, da je Velenje zelo plesno mesto. Na veliko proslavah mesta Velenje sem nastopila tudi sama, poleg tega pa je ples na odru v Domu kulture Velenje kot na drugačnih prireditvah, sejmih prisoten zelo pogosto.
Je sodobni ples še vedno nerazumljena beseda ali ljudje že znajo sprejeti to plesno umetnost?
Zdi se mi, da je predvsem odvisno od posameznika in okolja, v katerem živi. Težko je razumeti nekaj, česar ne poznaš. Podobno se mi zdi z umetnostjo nasploh, ljudje bi jo morali bolje spoznati, da bi jo lahko razumeli. Pri plesu pa je situacija še bolj kompleksna, ker imamo vsi telesa. Ko oseba opazuje gibanje telesa plesalca, se ji lahko to zdi še bolj tako rekoč čudno ali tuje, ker ima tudi ta oseba svoje telo. Ob gledanju se lahko na ta način počuti izpostavljena. Največjo težavo vidim v tem, da poskušajo vsi, ki gledajo plesno predstavo, ples razumeti. Velikokrat ples nima namena biti razumljen, stremi k temu, da ti vzpodbudi določen občutek. Namesto iskanja smisla bi morali gledati z drugačne plati, plati, ki pravi gledati ples zaradi plesa.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesalcev, plesnih ustvarjalcev, ki jih ima?
O tem težko presodim, zdi se mi, da je v Sloveniji razvitih veliko plesnih zvrsti − vse od tekmovalnih plesov do sodobnega plesa, v katerih je delujočih veliko plesalcev.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, jo spremljaš?
Zdi se mi zelo raznolika, v večini spremljam le sodobno plesno sceno, ki se mi zdi zelo kakovostna in raznovrstna.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me osrečuje nasploh ples sam, občutek, ki ga dobim, ko plešem, njegova širina in vedno nova področja, ki se ti prek njegovega spoznavanja odpirajo. Žalosti me, da ljudje ne poznajo plesa na način, kot ga poznamo mi plesalci. Ni le fizična dejavnost, ampak tudi umetnost, ki ti omogoča kritično gledati na svet, ti da možnost, da ga spremeniš.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ? Vzorniki v plesnem svetu so v večini plesni pedagogi, pri katerih sem bila na delavnici ali me nasploh poučujejo. Velikokrat me navdihnejo plesalci in koreografi, katerih predstave sem si ogledala. Še posebej občudujem Lali Ayguade.
Si že kaj plesala v tujini? Razmišljaš o odhodu na študij v tujino? Je kaj takega v načrtu? In kam, če je? Do zdaj sem se s plesom v tujini srečala v Salzburgu na plesni akademiji Sead (Salzburg Experimental Academy of Dance), kjer sem se udeležila enotedenske delavnice, kjer sem se spoznala s tipičnim urnikov šole Sead. To poletje sem obiskala tudi malo mesto Deltebre v Španiji, kjer sem preživela dva tedna dolg ‘summer intensive’. Udeležila sem se delavnic pod vodstvom Laure Aris, Lali Ayguade, Mirve Makinen in Edivlda Ernesta. Za en teden sem obiskala tudi akademijo za ples v Beogradu. V prihodnosti razmišljam o študiju v tujini, trenutno me najbolj zanimata šoli Artez na Nizozemskem in šola Sead v Salzburgu.
Kje se vidiš čez nekaj let? Si človek, ki načrtuje ali se raje prepustiš življenju? Rada bi nadaljevala svojo plesno pot kot profesionalna plesalka, najraje kot del plesne kompanije. Vem, kam se namenjam, ampak znotraj te možnosti dopuščam, da me življenje popelje, kamor me hoče.
Kaj počneš, ko ne plešeš. Čemu namenjaš proste trenutke?Ko ne plešem, čas posvetim prijateljem in družini, poleg tega pa zelo rada rišem in slikam. Naše stanovanje je trenutno kot kakšna mala galerija. Drugače tudi masiram in imam narejen tečaj iz klasične masaže.
Kaj konkretnega te čaka do konca leta in v prihodnjem letu? Čaka me kup plesnih avdicij, matura, in upam, da še čim več plesnih priložnosti.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Burja? Rekla bi, da sem prepoznavna po prevelikih oblačilih in trenirkah, ki jih najpogosteje sunem iz omare svojih staršev in drugih sorodnikov.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Nisem preveč navezana na predmete, sicer brez očal in telefona kar težko.
Ne moreva brez zanimivega imena. Zakaj Burja, je asociacija na veter? Moj ati je imel teto, ki se je pisala Burja, ampak je to postal njen vzdevek, veliko mu je pomenila in tako je dobil zamisel za moje ime. Ko sem bila mlajša, sem zgodbo o svojem imenu slišala drugače. Vsakič ko sem mamo vprašala, zakaj mi je ime Burja, mi je odgovorila, da je sanjala o vetrni princesi Burji in mi zato podelila to ime.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Že od malega imam hecno besedo frazo, ki jo izrečem, ko kaj ne gre, kot bi si želela: Burja se ne da.
Kaj pomeni zate plesati?
Plesati zame pomeni živeti.
