Na velenjskem odru kulture znova združene balkanske energije, s ščepcem slovenske, seveda!

V četrtek, 23. oktobra, smo si lahko v Kulturnem domu Velenje ogledali plesno predstavo Balkan Dance Project Vol. 2, ki je nastala v produkciji Festivala Velenje, Madlenianum teatra iz Srbije ter Inštituta za umetniško igro Srbije. Osnovna ideja mednarodnega plesnega projekta Balkan Dance Project je združiti talentirane mlade plesalce in koreografe iz republik nekdanje Jugoslavije, ustvarjati skupne predstave in gostovati z njimi na mednarodni sceni. Pred okoli letom dni smo bili priča rojstvu predstave Balkan Dance Project Vol. 1, ki je bila sestavljena iz dveh zaključenih delov dveh različnih koreografov – Aleksandra Saše Ilića in Igorja Kirova.

V njej so nastopala štiri dekleta iz Makedonije, Srbije in Slovenije. Ta ista koreografa sta ustvarila tudi letošnji Balkan Dance Project Vol. 2, spet v dveh polurnih samostojnih koreografijah, Aleksandru pa se je pri delu pridružila še koreografija Natalia Iwaniec. Zasedba plesalcev je bila nova, razen naše izvrstne Mojce Majcen, za katero sem dobila občutek, da je nekako duša tega projekta in veliki del gonilne sile, ki poganja idejo še naprej v prihodnost.

Izvajalci v obeh stvaritvah so: Mojca Majcen (Slovenija, ‘free lance’, diplomantka Konservatorija za glasbo in balet Maribor), Ema Jankovič (Hrvaška, ‘free lance’, končana plesna akademija Laban v Londonu), Branko Mitrović (Bosna in Hercegovina, študent Inštituta za umetniško igro Beograd, član beograjskega gledališča na Terazijah), Luka Živković (Srbija, ‘free lance’, član beograjskega gledališča na Terazijah) in Jakša Filipovac (Srbija, dijak srednje baletne šole Lujo Davičo v Beogradu). Vsi plesalci so se v predstavi odlično odrezali, pokazali so predanost svojemu delu, obvladovanje moderne gibalne tehnike, poleg tega pa so na odru delovali zrelo in sigurno, tako v solističnih kot v duetih in skupnih točkah.

Pod prvi del predstave z naslovom The Untold Cube se je podpisal Igor Kirov, makedonski koreograf, ki je z letošnjo sezono nastavljen v HNK Split kot umetniški direktor tamkajšnjega baletnega ansambla. Končal je baletno šolo v Skopju in nadaljeval izobraževanje na poznani akademiji Codarts v Roterdamu. Po končanem šolanju je bil član več plesnih ansamblov na Nizozemskem ter član nacionalnih ansamblov v Nemčiji, Avstriji in Švici. Vzporedno se je začel ukvarjati tudi s koreografijo in se po prejeti nagradi za talentiranega koreografa na Japonskem intenzivno usmeril v to smer. Ustvaril je več koreografij za baletne ansamble na različnih koncih sveta. Je profesor modernega plesa na Akademiji v Skopju. Za splitski balet je ustvaril predstavi ”5 do 12” in ”Na putu”, s katero je odprl njihovo letošnjo sezono.

V The Untold Cube se Igor Kirov loteva vprašanj, ki verjetno ‘mučijo’ človeški rod že od samega obstoja: Zakaj smo tu, kakšen je smisel življenja? Morda lahko naše življenje osmislijo ljudje, ki so v naši neposredni bližini? Morda skupaj z njimi lahko pridemo izza zida besed, kjer so napisani naši notranji občutki? Tako razmišlja Igor Kirov. Plesalci se v 30-minutni koreografiji ves čas gibljejo v različnih duetih, tercetih, kvartetih, gibanje je tekoče, polno prelivanja teles v modernih plesnih elementih, veliko je dvigovanja plesalcev, skoraj letenja po zraku, pa spet spuščanja, stalnega premikanja po prostoru.

Fizično zahtevna koreografija, ki se v bistvu nikoli ne zaustavi. Pred plesalci pa ves čas stoji prozoren zid z že napisanimi vprašanji: Kdo sem? Zakaj jaz? Kje? Kam gremo?… Skozi celotno zgodbo plesalci prihajajo do tega zidu, nanj dodajajo še svoja vprašanja, s katerimi se spopadajo v svoji notranjosti. Tako The Untold Cube ves čas deluje dvoplastno. Na eni strani dominira konstantno gibanje plesalcev po prostoru, med katerimi se v medsebojnih odnosih večkrat izoblikuje skoraj ljubezenska zgodba, pa vendar jih ves čas spremlja neka zaskrbljenost, nesproščenost, tako da gledalec nikoli ne dobi občutka ljubezenskega ‘happy enda’. Na drugi strani pa plesalci delujejo kot posamezniki s svojimi strahovi, vprašanji, ki jih zaupajo zidu pred seboj in na katera do konca ne najdejo odgovora. Kostume in sceno je izbral koreograf sam, avtorji glasbe pa so Blanescu quartet (Empty Space Dance).

Avtorja drugega dela predstave sta Aleksandar Saša Ilić in Natalia Iwaniec. Aleksandar Saša Ilić je prvi solist narodnega gledališča v Beogradu in profesor na Inštitutu za umetniško igro, prav tako v Beogradu. Je avtor številnih koreografij, ki ji je ustvaril v svojem domačem gledališču in tudi drugje po svetu. Izdal je dve pesniški zbirki Praznik srca (1999–2010) in U prisustvu šapata (2013). Je diplomirani komunikolog, magister koreografije ter dobitnik različnih nagrad za svoje koreografije doma in po svetu, hkrati pa tudi predsednik in ustanovitelj Združenja profesionalnih baletnih plesalcev, koreografov in baletnih pedagogov Srbije. Natalia Iwaniec pa prihaja iz Krakova, kjer je magistrirala iz plesnega gledališča na univerzi Jagiellonian. Od leta 2010 je sodelavka ustanovitelja gaga tehnike in koreografa Ohada Naharina ter Batsheva Dance Company. Sodobni ples in gaga tehniko predava v Londonu na Konservatoriju za glasbo in ples Triniti Laban ter na Inštitutu za umetniški ples v Beogradu. Leta 2016 je ustanovila plesno društvo NaNa Collective s sedežem v Londonu. Svoj del predstave Balkan Project vol 2 sta Aleksandar in Natalia naslovila Po sonetu. Navdih za svojo stvaritev sta našla v mojstrovini našega pesniškega velikana Franceta Prešerna.

Celotno predstavo Po sonetu žene, spremlja in oblikuje ljubezen. Ljubezen kot večna kategorija do žene, do življenja, do domovine in predvsem do svobode. Plesalci že od samega začetka ‘spletajo venec’ ljubezni, ko iz svojih teles sestavijo eno samo telo, ki se skoraj nezemeljsko giblje po vsej sceni. Veliko je odličnih dramskih trenutkov, ki se čustveno močno dotaknejo občinstva. Ko se v glasbi zasliši ritmično udarjanje, ki ponazarja bitje srca, mu plesalci začnejo slediti z ritmičnim gibanjem svojega prsnega koša, najprej eden, dva, na koncu vsi. To je za gledalce nepozaben trenutek, nabit s čustvi, ljubeznijo in življenjsko energijo. Prav tako občinstvo prevzame končna scena, ko plesalec ostane na sceni sam s svojo neizpolnjeno ljubeznijo, nanj pa padajo sneženi kosmi. Lepa predstava z odlično dramaturško zasnovo. Pri ideji in libretu je ustvarjalcema pomagala karizmatična gospa Teodora Sujič, glasbo, ki odlično dopolnjuje celotno dogajanje, pa so ustvarili v produkciji Studia Lara, avtor kostumov je Aleksandra Karović, scena pa je delo Dunje Kostić.

Po predstavi je bilo druženje nastopajočih in dela občinstva v gledališkem bifeju, ozračje je bilo polno navdušenja, optimizma, in čutilo se je, da je plesalce in preostalo ekipo med seboj močno povezalo enomesečno delo pri nastajanju tega projekta. Barbara Pokorny, direktorica festivala Velenje, kar ni mogla skriti zadovoljstva, ko je z nasmeškom opazovala številno občinstvo, ki je predstavo odlično sprejelo in jo nagradilo z bučnim aplavzom.

Premiero je predstava doživela 8. oktobra na veliki sceni opere in teatra Madlenianum v Zemunu. Po ponovitvi v Velenju boste predstavo lahko videli v Sežani, nato se znova seli na srbske odre. Zdi se, da se Balkan Dance Project razvija naprej in združuje plesalce iz republik nekdanje Jugoslavije, pa tudi od drugod, saj ples nima meja. Projektu se lahko pridružijo koreografi, le najti je treba producente, sponzorje, entuziaste, ki bodo pomagali, da projekt živi naprej, se širi in še pridobi na svoji kakovosti. Se vidimo na Balkan Dance Project Vol. 3.

View Gallery 11 Photos