Muzikal Singin’ in the Rain osvojil tudi deželo dolgega belega oblaka

Premiera muzikala Singin’ in the Rain v znamenitem The Civic gledališču, ki je bilo zgrajeno leta 1929 in sprejme 2378 obiskovalcev, je bila z eno besedo veličastna. V srcu Aucklanda oziroma njegovem Down Townu, kje se nahaja Civic, se je na sobotni večer zbrala aucklandska predvsem "showbiz" elita. Z obvezno rdečo preprogo in novodobnim pristopom. Portal Auckland Live namreč skrbi, da se o prireditvah piše, še bolj pa, da se fotografira.

Množično fotografiranje oziroma "selfiranje" je teklo po tekočem traku. Da je to najboljša in brezplačna reklama, pa seveda tudi ne gre dvomiti.  Muzikal je namreč do vključno 24. maja skoraj razprodan. Da se bo sploh zgodil, sem izvedela tik pred odhodom v Auckland, ko sem na Odprti kuhni v Ljubljani srečala plesalko Arniko Matko Juvančič. Arnika ima namreč fanta Hopea Maimanea, ki pleše v zasedbi. Če pravimo, da je svet majhen, kako majhen je šele plesni svet. Ljubezen pa brezmejna, saj se je svetovna prvakinja podala na drugi konec sveta podpret svojega plesalca iz Južnoafriške republike. Z Arniko in Hopeom sem se srečala dan pred premiero. Hope je zaupal nekaj podrobnosti o produkciji, ki prihaja s slovitega londonskega West Enda, igralska in plesna zasedba pa je južnoafriška.

Hope je pogodbo podpisal za eno leto, saj se po Novi Zelandiji odpravijo v Hong Kong in Singapur. "Izbrali so nas na avdiciji v Cape Townu. Ni bilo enostavno, pravzaprav precej težka avdicija. Moral sem odplesati mnogo plesnih stilov. Na začetku sem imel tudi predsodek, ker gre seveda za muzikal iz prejšnjega stoletja, da bo nekoliko zastarelo in mogoče staromodno. A je ravno nasprotno. Gre za zelo moderno postavitev. Vadili smo veliko in navdušen sem ne samo nad koreografijo, dramaturgijo, režijo, ampak tudi nad profesionalnim odnosom do plesalcev. Plačilo je zelo dobro, bivamo v hotelih s petimi zvezdicami, kar je seveda pomembno glede na to, da mesta, kjer gostujemo, postanejo za precej časa naš drugi dom." Premiera muzikala je bila namreč konec aprila v novozelandskem glavnem mestu Wellington, kjer je predstava požela huronske aplavze.

Ni seveda lahko nadomestiti famozna Gena Kellyja in Debbie Reynolds iz filmske verzije iz leta 1952. Produkcijska ekipa je vsebino holivudskega muzikala, ki ga prvič posnamejo z zvokom, zavila v eleganten novodobni, dramaturško neoporečen paket. Komično, šarmantno, igralsko, pevsko in plesno glamurozno.

Obvezen del je seveda požvižgavanje publike na pesmi, kot so Good Morning, Make ‘em Laugh, Moses Supposes in seveda vrhunec Singin’ in the Rain, ko se na oder zlije natančno 12.000 l vode ogrete na 30 stopinj, s katero Grant Almirall kot šarmantni Don Lockwood uspešno poškropi prve tri vrste parterja. V teh vrstah so pelerine obvezen del garderobe.

V vlogi Kathy je navdušila stara znanka novozelandskega občinstva Bethany Dickson, ki je pela, igrala in plesala Mario v muzikalu Moje pesmi, moje sanje. Že omenjeni Grant Almirall pa je doživel premiero. Oba seveda prihajata iz Južnoafriške republike in sta veliki zvezdi v svoji domovini.

Režiser Anton Luitingh, koreograf Duane Alexander in ostala britanska kreativna ekipa s ponosom poudarjajo, da niso želeli narediti kopije filma, še najmanj pa kopirati koreografije. To jim je odlično uspelo, kajti plesne točke so koreografirane v hitrosti, ki jo lahko brez težav izvedejo današnji plesalci, ki seveda obvladajo vse tehnike in plesne stile. Od obveznega stepa do baleta, moderna, hip hopa, plesa v dvoje. Vsi brez izjeme so izjemni performerji. 

V tem trenutku je v Aucklandu muzikal Singin’ in the Rain "must see". Torej sem v trendu s skoraj 72.000 gledalci, ki si bodo ogledali trideset predstav plešočega deževnega muzikala. In vsi vedo, da je dan s plesom odličen dan ne glede na to, na katerem kontinentu se nahajaš. Moj naslednji zapis bo obisk predstave, na kateri bodo plesali bojni ples haka. "Kia ora!"

View Gallery 9 Photos