Poletje je čas, ko se koreografi in pedagogi spočijejo od naporne sezone, ki se je letos pri modernih tekmovalnih plesih, končala šele nekje sredi julija. pa ne samo oni, tudi plesalci potrebujejo nekaj neplesnega zraka, da bo septembrski štart lažji in še boljši. Preko vseh možnih komunikacijskih sredstvih, ki danes obstajajo, je ocena počitniškega stanja takšna, da si je večina privoščila preprosto odklop od vsega znanega in dišečega po plesu. Mnogi pa so izkoristili počitniški čas za pridobivanje novih znanj tako na domačem terenu kot v tujini.
Vsako jutro sem z bolečinami prišla na ogrevanje, kjer so kmalu skozi glasbo in ritem, ter izjemno energijo Dollie Henry tudi odšle. Izgnala je hudiča ven iz nas, zelo je bila je neizprosna, naučili smo se tisoč in eno koreografijo eno za drugo. V vsak gib smo morali dati 120 procentov, če ne smo ga ponavljali do neomoglosti. Ker sem jazz plesalka že vse svoje življenje priznam, da se kaj pretirano novega nisem naučila, sem pa znova spoznala kako resnična zvrst plesa je. Kako zelo te prizemlji in te popelje do tvojega dejanskega jaz-a. Je zvrst, ki je v trenutku, v sedanjosti, ki pokaže kdo si z vsakim odplesanim gibom. Torej vsak gib 100 procentov ali nič.
Vsak trenutek si pred občinstvom, četudi si sam sebi svoja publika. Hočeš nočeš moraš si biti všeč, moraš imeti dovolj samozavesti in preudarnosti. Lahko jo tudi zaigraš. Konec koncev smo tudi igralci. Moramo znati kaj odigrati tudi improvizirati. Kar je še ena glavnih tem o katerih smo se pogovarjali. Improvizacija je glavna komponentna jazz artistov izhaja iz jazz glasbe, z ulice, iz življenja. Treba je znati improvizirat in odplesati skozi svoje življenje. Jazz ples je življenski, je realen. To sem jaz dojela skozi uspešno opravljeno delavnico jazz plesa z BOP Company Dollie Henry.
Znanje nas bogati, zato je pomembno odkrivanje in raziskovanje novih znanj, še bolj pomembno pa je, da ohranjamo in obnavljamo starega. Obožujem počitnice polne navdihov, lepot, trdega dela, spoznavanja sebe, svojega telesa in meja do katerih si primoran iti. Tako fizičnih , kot mentalnih. Ker, ko ti mišice odpovejo, je dobro vedeti do kam te pelje moč misli. Takrat ti ne pomaga nič drugega, kot popolnoma osredotočenost, da ne padeš kot vojak na fronti. Brez vizije in cilja ti pa itak nič ne pomaga, kajti če ne veš k čemu strmiš kaj hitro odpadeš. Torej, če povzamem: možgani so bili v polnem zagonu, mišice so komaj dohajale, duša pa je polna. Vsem pa prijeten zadnji prosti vikend pred novo sezono."
