Moje pesmi, moje sanje. Muzikal, ki to ni!

Eva Černe kot Marie z otroki stotnika von Trappa (foto: Saša Despot)

V veliki dvorani Tivoli je bila v petek, 26. maja 2017, premierno na ogled  igralsko-pevska predstava, muzikal Moje pesmi, moje sanje.

Dvorana Tivoli je bila polna; organizatorji so se pohvalili s skoraj 3000 obiskovalci premiere in 2700 obiskovalci sobotne ponovitve.
Pod režijo in prevodom predstave se je podpisal mladi muzikolog, igralec, trenutno študent prevajalstva Nejc Lisjak. Lisjaku ali vsestranskemu talentu se je pri soustvarjanju pridružila skoraj 160-članska ekipa; za kostumografijo 200 kostumov je poskrbela Milena Dolenc, skromno, a izvirno sceno je idejno ustvarila scenografka in arhitektka Urška Gregorič, odličen simfonični orkester, ki je igral glasbo Richarda Rodgersa, je vodil dirigent Simon Dvoršak. Za to, da je potek ustvarjanja omenjene predstave potekal nemoteno, je poskrbel glasbenik, tudi idejni vodja projekta, producent Nejc Avbelj.
Tri ure in pol trajajoči spektakel, predstava, sestavljena iz dveh dejanj, se je začela s ‘tihim’ prizorom, ki je dogajanje v muzikalu umestil v nunsko opatijo. Tihi prizor, ki je bil morda malce predolg, bi bil učinkovit, če bi bil ta uprizorjen v (gledališki) dvorani, ki bi narekovala bolj poslušno občinstvo, pa vendar …
V vlogi matere prednice je nastopila odlična Irena Yebuah Tiran, ki ima poleg neverjetne odrske prezence tudi prevzemajoč, speven glas. Ob njenem petju si preprosto obnemel. Na podoben način je navdušila tudi performerka Eva Černe, ki je utelesila glavno žensko vlogo, tj. Maria Rainer. Delovala je zelo živahno, sveže, sproščeno, nasmejano, hudomušno; njena energija, prezenca in vsestranski glas so zapolnili dokaj scensko prazen oder.
… Boštjan Romih in Eva Černe …
Nekoliko manj je navdušil Boštjan Romih – ta je zaigral v vlogi stotnika Georga von Trappa – saj je prevečkrat igralsko deloval kot voditelj, napovedovalec; njegova odrska drža je na trenutke delovala premalo suvereno, morda nekoliko energetsko prazno. Simpatično so svoje pevske, igralske vložke izvedli ‘von Trappovi’ otroci – Tjaša Horvat (Liesl), Luka Štiftar (Friderich), Aja Horvat (Louisa), Pavel Trojer (Kurt), Tjaša Jakup (Brigitta), Ines Trdin (Marta) in Eva Lisjak (Gretl). Sedmerica je bila prikupna, ljubka, še posebej takrat, ko so skupaj z Evo Černe (prvo dejanje), ki je igrala kitaro, zapeli skupaj. Posebej odmeva v spominu je pesem Do-Re-Mi, ki so jo dobro podprli tudi z gestikulacijo. Kaj pa plesni del predstave?
Muzikale navadno sestavljajo vsestranski umetniki, torej znajo odlično peti, igrati, še posebej pa dobro plesati. Slednji element je bil v igralsko-pevski predstavi Moje pesmi, moje sanje nekoliko potisnjen na rob, zapostavljen, saj je bilo plesnih vložkov malo, premalo. Tisti, ki so bili, niso ponudili s plesnim presežkom; drugače povedano – plesni del je bil povprečen. Za koreografijo je poskrbela nekdanja plesalka latinskoameriških in standardnih plesov Špela Kralj. Duet, ki ga v prvem dejanju zaplešeta Tjaša Hrovat in Miha Gabršek v vlogi kurirja Rolfa Gruberja, je na trenutke deloval neprepričljivo, okorno in čutno nepovezano; duet je vseboval dviga, ki akterjema morda nista bila izvedbeno tako blizu. Bistveno bolje se je odrezala skupina plesalcev, ki so še posebej navduševali v salonskem plesu, prav tako v prvem dejanju. Delovali so fluidno, elegantno, celostno, posledično pa je bila njihova izvedba prepričljivejša, natančneja in bolj suverena. Seveda ni zanemarljivo, da se slednji s plesom ukvarjajo profesionalno, pa vendar je muzikal umetniška zvrst, ki je sestavljena iz (zahtevnih) plesnih elementov. Ravno ta fuzija petja, igranja in hkratnega plesanja je tisto, kar muzikal postavi na piedestal neprimerljive umetniške zvrsti.
Splošno gledano je bila igralsko-pevska predstava dobra, sveža; bila je dinamična, fluidna, zgodba je tekla. Zgodba sicer temelji na resničnih spominih Marie von Trapp v času pred II. svetovno vojno, ko je dobila delo guvernante, varuške pri družini vdovca s sedmimi otroki Georga von Trappa.
Ta ni bil (politični) konformist, nasprotoval je nacizmu in ostal zvest svojim (moralnim) načelom. To je tudi v omenjeni predstavi odlično prikazano – njegovo oporekanje in nekonformistično vedenje. Slednje ne velja za (strica) Maxa Detweilerja, ki ga odlično, komično, z dobrim glasom in odrsko vzvišenostjo utelesi tenorist Matjaž Stopinšek.
… Matjaž Stopinšek …
Max je duševno gledano nihče; je tisti primer človeške družbe, ki se vselej postavi na tisto stran – katerokoli pač že – kjer ima korist. Je egoist, narcis, ki skrbi le za to, da je ‘njemu fajn’. Max je lahko simbol širše družbe, saj se ta v času nacizma (morda asociativno tudi danes) hipnotično podreja obstoječi, prevladujoči, močni družbeni oblasti in nevede reproducira (uniformirano, ‘enoresnično’) družbeno ideologijo. Predstavi je dal ‘piko na i’ zelo efektiven nunski zbor. Tega so sestavljale Anja Pavlin, Tatjana Bonin, Petra Kociper, Ana Rode, Urška Gregorič, Katja Černelič, Neža Strenčan, Maja Toni, Barbara Pavlič, Špela Hribar, Nika Pirnat, Nastja Omahna, Erika Rode, Petra Jerič, Nastja Božak, Eva Godina, Urša Petek in Klara Cerar. Delovale so močno, odločno; njihovi glasovi so zapolnili vse kotičke športnega kompleksa ali velike dvorane Tivoli. Njihova moč je prišla še bolj do izraza, ko je z njimi zapela že omenjena mati prednica Irena Yebuah Tiran. Nunski zbor je deloval kot okvir predstave – z njimi se je začel in z njimi končal. Vmes pa je nunska opatija bila pribežališče Marie Rainer.
Menjavanje ‘scenskega prostora’ je, kot že rečeno, dajalo predstavi ritem, dinamiko. Na tej točki je vredno omeniti odlično 3D-prezentacijo na odrskem platnu. Ta je dobro umestila in utemeljila odrsko dogajanje.

Ustvarjanje (komercialnih) muzikalov postaja v slovenskem umetniškem prostoru velik fenomen (tudi tržno gledano). Zvrst, ki se je začela razvijati v začetku prejšnjega stoletja v Ameriki, šele v zadnjem času postaja popularna, iskana, hkrati pa ta  predstavlja (slovenskim) umetniškim ustvarjalcem velik izziv, saj se marsikdo od njih z njo (delovno in ustvarjalno gledano) srečuje prvič. Vsekakor slednje ne bi smelo biti izgovor. Kljub temu pa ni zanemarljivo dejstvo, da je ta plesno-igralska-pevska zvrst v slovenskem plesnem prostoru še v povojih.
… (foto: Saša Despot)
Predstava Moje pesmi, moje sanje je bila na sporedu v ljubljanski hali Tivoli še v soboto, ogledate pa si jo lahko tudi 16. in 17. junija 2017 v Mariboru, 23. junija 2017 na Jesenicah in 1. septembra 2017 v Portorožu.

View Gallery 12 Photos