Festival sodobnega plesa Platforma gre v polnoletnost. Osemnajsti po vrsti ima naziv Polnih 18 – Prehod, kurira ga Mojca Kasjak, ki v intervjuju napove program festivala in zakaj ga obiskati.
Draga Mojca, pozdravljena na mojem portalu in zdaj lahko že napiševa, da se bo konec avgusta (28.- 31.8.) tradicionalno odvil festival sodobnega plesa Platforma. Letošnja že osemnajsta po vrsti. Nekako polnoletnost, kajne? Je 18 velika številka?
Ja, na nek način je. 18. edicija Platforme sodobnega plesa se mi zdi dovolj zanimiva, da lahko rečemo, evo tu smo, polnoletni smo.
Potem ni naključje, da si dala naslov festivalu Polnih 18 – Prehod?
Ne, ni naključje. Je nek prehod. Med drugim pa se sprašujemo kaj se pričakuje od festivala, ki je postal polnoleten? Preizpraševanje identitete, spola, mnogoterosti, milosti, radikalnosti, političnosti, humornosti in absurdnosti, da bi lahko skozi proces odkrili druge načine umestitve svojega telesa, našega plesa. Čeprav se morda zdi, da je nepregledno in nemočno, se prav v teh neposrednih samoprepoznavanjih razpre moč delovanja in obstoja.
Se motim, če rečem, da so na programu v glavni vlogi ženke ustvarjalke? No, vsaj videti je tako hehehe?
Ja, pa je res. Ne, nisem gledala na spolne umestitve, so pa res letos v ospredju ženske avtorice, medtem ko so moški plesalci kot izvajalci ali soustvarjalci na odru. Ker je festival kuriran, zmeraj izbiram vsebine, ki sovpadajo v festivalsko temo. Morda pa se s temo ‘prehod’ veliko bolj ukvarjamo ženske. Iniciacija med različnimi starostnimi obdobji in ukvarjanje z lastnimi spremembami je morda res veliko bolj ženska tema.
Kako si se lotila selekcije letošnjega festivala? V čem imajo predstave mogoče rdečo nit, v čem so si totalno različne?
Zagotovo gre za iskanje identitete in sledi preteklih izkušenj, ki se prekrivajo in razhajajo ter vplivajo na način gibanja in odločitve, ki jih sprejemamo. Telesa, uokvirjena z zbledelimi spomini, in besede, ki delujejo kot živi arhivi, opominjajo, da nas nekatere sledi preteklosti krepijo, druge nas lahko zadržujejo, spet tretje pa poženejo v raziskovanje, globje, v področja čutnih globin … Prva predstava avtorice Anamarie Klajnšček z naslovom ONA, ki bo 28.8. v Sodnem stolpu prikazuje ženske arhetipe, medtem ko vas bo naslednji dan gostujoča italijanska predstava GRACIJE avtorice Silvie Gribaudi nasmejala do solz. Silvia bo skupaj s soplesalci na odru odkrivala humorno gracioznost in milost ter komunicirala z občinstvom. Izpostavila bi tudi letošnjo festivalsko produkcijo inkluzivne plesne predstave TELO KOT NEPREHOJENA POKRAJINA, ki bo premierno uprizorjena v petek, 30. 8. ob 18.00 v Minoritski cerkvi, kjer sodelujejo tri avtorice: Mirica Ačko, oseba s cerebralno paralizo, Liza Šimenc, plesalka in Alja Petric, glasbenica in pevka. Čudovito sovpada s tematiko prehoda. Tako prostorsko kot pomensko. Tudi kurdski glasbenik Stalin Blake in francoska koreografinja ter plesalka Claire Huber, ki bosta imela v okviru festivala plesno glasbeno delavnico 20.8. na Centru plesa, naslednji dan pa predstavo, sta primer, kako prehajati meje poezije, koreografije, zvoka in glasbe. Kratki plesni film YUGO MANCHESTER producenta KD Center plesa pa nas popelje skozi potovanje tekstilne industrije v Mariboru v 20. stoletju, kar je specifičen zgodovinski prehod in pogled v preteklost.
Tradicionalno si rezervirala znana mariborska prizorišča. Lutkovno gledališče, Minoriti, Sodni stolp so interierji in podajaš se tudi ven med ljudi. Gre za prehod znotraj & zunaj. Kakšna je razlika doživeti predstavo v teatru oz. biti gledalec na odprtem prostoru?
Ja, je razlika. Zaprt prostor ponuja konvencionalno gledališko formo v izvedbi in percepciji, medtem ko odprt prostor ponuja drugačno polje izkušnje. Takšna je plesna predstava ENO SAMO TELO NI DOVOLJ, ki preučuje koncept identitete, da bi bolje razumeli kompleksnost medosebnih odnosov in bo na programu v soboto, 31.8. ob 20.00 na Židovskem trgu. Izvedba se poveže s prostorom. Ob glasbi v živo, je to še bolj čarobna izkušnja. Tam bo tudi zaključek festivala. Zvočno plesna glasbena meditacija, da ta prehod zaključimo in transformiramo.
Smo Slovenci še vedno nekoliko zadržani do site specific kreacij?
To bomo pa videli v četrtek, 29. 8. med 17.00 in 19.00 na Glavnem trgu pri fontani, ko se bo zgodil projekt 20 METROV V DOLŽINO, DEVET METROV V ŠIRINO IN ŠTIRI METRE V VIŠINO, gostovanje plesnega paviljona v Mariboru v sodelovanju z Društvom za sodobni ples Slovenije. Takrat bodo nastopili gostje iz Ljubljane, Celja, Kranja in plesalci Centra plesa, Plesne izbe Maribor in Galerije plesa Maribor.
Slovenija je preplavljena s plesnimi festivalu, sploh sodobnega plesa. Tudi vaš sovpada z Mladimi levi, predvsem z murskosoboško Front@, ki se odvija istočasno kot Platforma. Je za vse vas dovolj prostora pod slovenskim plesnim soncem in predvsem dovolj gledalcev?
Ne bi rekla, da smo preplavljeni s plesnimi festivali. Dovolj prostora je za vse. Je pa škoda, da se časovno prekrivamo. Mi smo vezani na termin, ki ga dobimo iz Lutkovnega gledališča Maribor, ki je naš glavni koproducent. Smo pa vsi referenčni in specifični po svojem programu in izvedbi.
V čem ste torej posebni, zakaj priti na ogled v Maribor?
Letos februarja nas je gledalec iz Ljubljane spraševal po e-mailu, kdaj bomo dali v prodajo karte za otvoritveno predstavo GRACIJE. Dober glas seže v deveto vas.
Hvala in naj bo uspešno!