Ana Mesec razmišlja kako tempirati formo, kako si vzeti dan za regeneracijo, kako slediti trenutku tišine.
Spomnim se, ko smo s plesalci prvič prišli na trening k novemu fitnes trenerju in smo imeli nek uvodni sestanek. Poleg osnovnih informacij nas je trener na neki točki vprašal tudi, kako poteka naša tekmovalna sezona, koliko časa traja, koliko tekem je po navadi v enem mesecu in kdaj se začne ‘off-season’, torej obdobje brez tekmovanj. Takrat smo se vsi plesalci spogledali med seboj in se začeli smejati, trenerja pa smo vprašali o kakšnem ‘off-seasonu’ govori. Seveda, on je takrat izhajal iz drugih športov in kar malo čudno nas je pogledal, ko smo razložili, da pri plesalcih tega obdobja brez tekmovanj ni. Tekme so vedno − pozimi, poleti, med počitnicami, vsak vikend je kje kakšna tekma in plesalci si morajo sami (s pomočjo trenerjev) razporediti urnik tekmovanj čez celo leto, da vidijo, katerih se bodo udeležili in katerih ne. Stvar je kompleksna, ker je tekem dobesedno preveč in nemogoče se je udeležiti vseh, zato potem lahko hitro pride do tega, da se plesni par preveč zažene in pleše tekmo skoraj vsak vikend, časa za bolj poglobljen trening in regeneracijo pa mu zmanjka.
Vedno sem imela občutek, da smo imeli plesalci nekako premalo znanja o tem, kako tempirati formo in kako načrtovati sezono, tukaj predvsem želim poudariti načrtovanje obdobja regeneracije. Iz mojih izkušenj je bilo, sploh pri mlajših letih, premalo govora o tem, kako pomemben del treninga je počitek in kaj za plesalca počitek sploh pomeni. Ni se govorilo o tem, kaj je sploh namen tega, da si vzamemo prost dan ali obdobje brez tekem. Večkrat se je bolj spodbujalo k temu, da se stalno ‘šopa’, da je treba pridobiti več kondicije, da je treba plesati več preplesovanj in simulacij tekem, da je treba pridobiti več moči. Več tega, več onega, več vsega. Stvari se hitro naberejo in sama sem mnogokrat občutila, da potem na koncu prideš do tega, da ves dan vse treninge poskušaš delati na 100-odstotno in potem se vsak večer sesedeš. Sploh pa se sesedeš pred pomembnimi tekmami, ko se ti vklopi še malo več stresa. Zdi se mi, da nas je veliko plesalcev perfekcionistov, in tudi tisti, ki to niso že od mlajših let, se jim vsaj nekaj perfekcionizma razvije v procesu plesnega treninga. Ker se pač plesalci vedno ukvarjamo z najmanjšimi podrobnostmi, ker se na treningu učimo stroge discipline in kar nekako tradicionalno je postalo, da zelo veliko plesalcev vedno reče, da nič nikoli ni dovolj dobro, da bi vedno lahko bilo še boljše. Vedno nezadovoljni sami s seboj, vedno v iskanju potrditve trenerja, sodnikov ali občinstva. In ko se plesalec znotraj tako počuti, četudi se tega ne zaveda, potem trenira še več ur na dan, z večjo intenziteto in s še manj počitka. Da bo ja dovolj dober. Pojavi se kar nekakšna obsedenost, ne vem zagotovo, od kod to pride, ampak večkrat sem bila priča tem situacijam pri drugih plesalcih in tudi sama sem se znašla v njih. Ko sem se recimo kar naenkrat počutila krivo, če sem si vzela prost dan ali pa se mi je zdelo grozno pomisliti, da sem jaz na počitnicah, nekateri plesalci pa v dvorani trenirajo. Večkrat sem sodelovala v pogovorih z drugimi plesalci, ko smo eden drugemu jamrali, kako smo utrujeni, kako nas vse boli ali pa celo, kako se zavedamo, da smo poškodovani, ampak smo ‘dovolj močni’, da še vedno vsak dan treniramo naprej. Če zdaj pogledam nazaj, takrat nisem bila niti blizu tisti pravi moči, ki jo vsak človek nosi zakopano v sebi in na katero je večina pozabila. Verjetno bi bila takrat močnejša, če bi imela pogum slediti notranjemu glasu, ki mi je rekel, naj si vzamem dan počitka. Ampak ne, takrat sem se še želela dokazati drugim in biti dovolj dobra.
V enem od starejših intervjujev sem zapisala, da je pomembno slediti svojemu notranjemu glasu, in da če ga kdaj ne slišimo, je zelo dobro, da ga začnemo iskati. Še vedno stojim za tem. Ker znotraj nas so vsi odgovori, in če notranjega glasu dolgo časa ne upoštevamo, kmalu postane živčen in užaljen in nam hoče na vsak način povedati, da je njegovo sporočilo zelo pomembno. Kot majhen otrok nas ščipa za ramo, dokler ne obrnemo glave in se odzovemo na njegov klic. In če tudi takrat vztrajamo pri svojem, potem ta notranji glas kar naenkrat postane zunanji. Kaže se nam v obliki poškodb, fizičnih bolečin, utrujenosti, stresa in še bolj neposredno v obliki drugih ljudi (starši, trenerji, fizioterapevti, zdravniki itd.), ki nam dobesedno povejo, da ne smemo več trenirati, ker potrebujemo regeneracijo. Ampak mi se še vedno trmasto upiramo in zato trpimo. Zdi se mi, da je eden od razlogov za naše trpljenje tudi notranja sodba in nezaupanje v sposobnosti človeškega telesa in psihe. Ljudje smo tako inteligentna in razvita bitja, pa še vedno ne zaupamo v vse te sposobnosti. Zdi se nam, da bomo po enem dnevu pavze pozabili vse, kar smo se do danes naučili. Prav smešno, kajne? Če spet pogledam nazaj, se mi je velikokrat zgodilo, da so bili prvi treningi po daljši pavzi v bistvu še celo kakovostnejši kot tisti tik pred pavzo.
Vsi odgovori so nam dani že mnogo prej, kot jih mi dejansko odkrijemo. Vedno so tam v naših globinah in čakajo, da se bomo potopili dovolj globoko, da jih bomo srečali. Zato si vsak dan vzemimo trenutke tišine, ker v tišini priplava na površje vse, kar smo pometli pod preprogo. In tega nas je zares strah, zato vsak dan treniramo in delamo brez počitka, ker se izogibamo temu, s čimer se bomo srečali, če se ustavimo. Ampak tako pomembno je, da se naučimo zares poslušati sami sebe, poslušati, kaj nam govori tišina in kaj je zares podporno za nas in za vse ostale v tem trenutku. Včasih je to plesni trening, včasih pa ni. In tudi sprostitev je v bistvu treba trenirati, ker se ljudje dandanes sprostiti skorajda ne znamo več.
