Vabilo na plesno premiero, 1. junija, je bilo obenem osebno vabilo Ane Romih na uprizoritveno razkošje, ki se ga dandanes še posebej poudarja da poteka ʹv živoʹ, na skupno 40-minutno popotovanje, imenovano Lahkotnost.
Vesoljna Ana je tega junijskega večera lahkotno poletela na odru dvorane Katedrala Kino Šiška, v nova brezmejna odkrivanja in raziskovanja samosvoje mantre. Obilo pa dogajalo na pravem mestu: primerna mantra, ustrezna molitev časa na odru velike dvorane z montažno sedežno konstrukcijo, kot tudi v prostoru pravšnjega imena: Katedrala. Torej vse, kar se želi, se hoče ogledati ali doživeti, za povrh pa na vabilu še dopisano, da je to: ekstra ekstra ekstra zalogaj, gotovo kar magnet, ki je polnil sedežna določila. Ob vhodu v Katedralo pa v prvem planu opazno rožnato bitje, ki se sede na odru ogreva, zatopljeno v svoj dihalni krogotok, obdano pa še z rožnatim obročem. Ko so se luči utrnile, je oder zasijal v rožnatih, roza motivih obzorja (video: Mato Marinček, oblikovanje svetlobe: David Cvelbar). Ona, dekle svetlobe zvezdnih stez, je vsa sijoča sedela na odru v tihoti svojega srečnega nasmeha, glavo pa ji krasila lasulja svetlobne beline, tudi obdajal nenavadno ukrojen kostum, pobran iz nekih zvezdnih stez (kostumografija: Tina Pavlin). Na odru je torej sedela neprepoznavna Ana Romih, avtorica plesne predstave Lahkotnost (ideja, izvedba, koreografija), po videzu kar ’Super Star’ sanjskih obzorij, ki je najprej napihnila svoj plastični obroč, iz njega pa se povzdignilo plastično rožnato obličje flaminga. Nato pa je sledilo poetično vabilo, valovito prelivanje njenih besed ob vdihu in izdihu, ko čas ni imel več moči, te pa letele na krilih njenega diha po prostoru, tudi hipnotično umirjale: “Dobrodošli na potovanju lahkotnosti in sprostitve. Zaprite oči (sledil globoki tihi vdih, nato besedni izdih) … in ko so oči zaprte, globoko vdihnemo ter izdiiihnemmooo…” Njeni vdihi in izdihi so se zlogovno ponavljali, samoglasnik ’i’ pa krmaril na krilih dolgega izdiha, vse do novega vdiha. Bilo je to odlično, tudi nazorno vodeno mojstrsko sproščanje, ki tudi njo mojstrico osvobaja telesne obtežbe, da kot plesalka lahko svobodno poleti, v njenem krožečem gibalnem poletu tudi vzvalovi celo ozračje Katedrale. Iz sanjskih dolin pa kar nenadoma sestopi v aktualni čas repa, v to zvrst ritma in ritmične spevnosti (svetovanje pri strukturiranju pesmi: Kaja Janjič, zvok odrske postavitve: Jure Vlahovič, glasba: Slavko Stojakovič (Veztax). Lasulja v tej realnosti časa postane odvečna, zato jo tudi odvrže, vendar mladostna Anina svežina in njen sijoči žar pa jasnita tudi spevno realnost. Predstava se čarobno pretaka iz enega stanja osvobajanja v drugo, iz dihalnih vaj v plesno valovanje, je spevno uglašena z glasbo ter reperskimi rimami (svetovanje: Saša Lončar, dramaturgija: Jasmina Založnik). Njena uprizoritvena Lahkotnost je celovito delovala, pa čeprav meditativno operirala z dihalnimi vajami, mladostno igrivo in gibko krožila po prostoru, se kar hudomušno poigravala s svojim obročnim flamingom ter se v pravem trenutku tudi (prenovljeno) zaključila; navdušeni avditorij pa kar popeljala v svetlejše večerno vzdušje.
Ana Romih, koreografinja, plesna pedagoginja, plesalka in soustanoviteljica KUD Qulenium Ljubljana, je zaključila plesno akademijo SNDO na Nizozemskem. Za svoje ustvarjalno in pedagoško delovanje je postala tudi prejemnica priznanj in nagrad tako na državnih kot mednarodnih prvenstvih v organizaciji JSKD RS, deluje tudi samostojno kot plesalka in koreografinja, aktivno sodeluje pri organizaciji in izvedbi festivala Kalejdoskop v Kranju ter Ljubljani. Ustvarjalni opus Ane Romih je prepoznaven po njej lastnih globinah raziskovanja, tako gibalnega v okvirih sodobnega časa kot umetniškega koncepta, tudi znal biti humorno obarvan. No, tokrat pa za povrh še navdušila s svojo osebno preobrazbo, ki teži k novi lahkotnosti, tako igrivi kot poučni; ko je ples lahko zabava, obenem tudi terapija, kar je Ana Romih domiselno ter poučno okvirila v sceni odra. Tako da se je najin pogovor o njeni avtorski predstavi Lahkotnost, ki je stekla v produkciji KUD Qulenium Ljubljana in koprodukciji KD Qulenium Kranj ter Kino Šiška, nadaljeval še v dopisovanju po elektronski pošti.
Kako je prišlo do zamisli, pravzaprav osebne transformacije, ko je na odru kar žarela tvoja sijoča iskrivost, tudi botrovala k dobremu odzivu na predstavo Lahkotnost?
Tako kot si napisala, to ni samo predstava, ampak je osebna transformacija, znotraj katere še vedno iščem metode in poti do lahkotnosti, je osebna mantra LAHKOTNOST. Sama zamisel o lahkotnosti se je rodila že dve leti nazaj, še pred časom, v katerem smo trenutno. Predvsem je bil začetek procesa moja osebna bitka s časom in prostorom, kjer sem povezana s sistemom in okoljem, v katerega smo postavljeni. Začutila sem, da sem vedno bolj obtežena s tegobami in omejitvami, znotraj katerih delujem, raziskujem, ustvarjam … Tako je iskanje lahkotnosti bil osebni podvig s preprostim vprašanjem in ciljem kako postati lahkotnejša in kako se odzvati na zunanje vplive lahkotnejše … Seveda se je iz osebnega vprašanja razvilo tudi v univerzalno vprašanje, kako smo lahko lahkotnejši v tem hitrem tempu, vedno se spreminjajočem svetu, ob vseh vprašanjih o kopičenju, materialnosti, političnih bitk, razpadajočem se svetu in stresnih situacijah, s katerimi se soočamo dan za dnem. Konkretno pa začela z raziskavo, kaj za vsakega posameznika pomeni lahkotnost, ki je potekala z otroki od 5. leta starosti pa vse do 50 plus … odgovor pa približno enak − veselje, radost, sprostitev, igranje, igrivost …
Koliko časa si vložila v sam proces ustvarjanja do dokončne postavitve predstave?
Ko sem začela s procesom februarja 2020, se je kmalu začela epidemija, zaradi katere mi je bilo delo onemogočeno skoraj eno leto. Ves čas sem seveda še naprej raziskovala pomen lahkotnosti, to pa je bil res zalogaj, saj sem se prvič srečala s tako veliko krizo na osebni in globalni ravni. Nisem obupala, ampak vztrajala, trdno odločena, da se predstava zgodi na odru pred živim občinstvom. Priprave so med tem časom tekle, tudi delo v nastajanju kot spletna video premiera, ob tem pa prišla do zaključka, da ni lahkotnosti brez teže! Premiera v živo se je iz meseca v mesec bolj zamikala in premikala … Tako da je to zame bil najdaljši proces od začetka pa do konca − no, sprašujem se, če je to res konec? Ni!
In kako je potekala izbira rekvizitov in kostuma, kdaj je prišel na vrsto flamingo?
Rekvizit in kostum sta se pojavila na začetku procesa. Ne spomnim se točno, od kod, ampak intuitivno sem vedela, da mora z mano biti roza flamingo na odru, in ko sem pozneje začela raziskovati simboliko le-tega, je bilo jasno, da je to prav to!
Flamingo simbolizira družbo, ki dnevno izgublja na pomenu, ko drugačnost več ne obstaja, tudi ni tiste prave energije, predvsem pa si ljudje ne vzamejo več toliko časa za prijatelje in družbo nasploh. Tukaj pride flamingo. Eksotična žival, ubijalec monotonosti, ki predstavlja radost in veselje, zabavo in na splošno pozitivno drugačnost, ki nam je v tem času odvzeta. Na osebni ravni pa pomeni čustveno realizacijo in uravnoteženje.
Kaj te je opredelilo za rožnato dekle, kako se je snoval kostum pa maska … ?
Kostum in podoba sta tudi odraz mojega nasprotja − kako jaz nisem. Kot sem omenila, je bila to osebna bitka, s katero se ukvarjam že dlje časa, saj se mi zdi, da se je teža preveč naselila v moje misli − kako jaz vidim lahkotnost, če bi bila oseba: nekaj izven zemeljskega, domišljijskega, težko ulovljivega in čarobnega. Od tukaj kostum in podoba, ki zdaj nista več moje nasprotje, ampak sem le-to utelesila …
Je nastalo prej besedilo – pesem ali pa razgibana zamisel?
Besedilo in pesem, ki sem ju napisala, sta se ves čas skozi proces spreminjala in umeščala v mojo sporočilnost predstave, v potovanje do osebne lahkotnosti pa vse do kritike časa. Inspiracija, pa seveda dihanje, ki je zdaj kar sovpadlo s tem časom, ko smo malo prikrajšani do svobodnega vdiha in izdiha. Izhaja pa vse to kot samopomoč z avtogenimi treningi, v katere pred procesom nisem najbolj verjela in sem cinično pristopila k tej zamisli, ko mi je nekdo rekel, saj bo, ti samo dihaj, le globoko vdihni in izdihni … No, zdaj pa so vse te tehnike, v katere sem se poglobila, zares delujoče: so moč misli! Je pa zame od začetka procesa pa vse do danes še vedno ples tisti pomen lahkotnosti, kjer se res počutim lahkotno in neobremenjeno, v drugem svetu, ko je pomembno samo tukaj in zdaj, občutki znotraj mene, ki jih rišem skozi gib. Potovanje do lahkotnosti se še nadaljuje, in upam, da bom lahko delila svojo zamisel, sproščala sebe in svet okoli sebe še v prihodnosti. Tudi če je to le mikro korak do boljšega počutja, tudi če traja samo 40 minut, verjamem, da je vpogled znotraj vsakega posameznika, poslušanje sebe in verjeti, tudi mogoče postati lahkotnejši.
Plesna predstava Lahkotnost avtorice in izvajalke Ane Romih bo na sporedu 19. junija na festivalu Spider 2021 v Ljubljani, tečejo pa tudi pogovori za dve septembrski ponovitvi, je na koncu še dodala avtorica sijoče plesne Lahkotnosti, vredne ogleda in sprostitve.
