Petindvajset let je minilo, odkar so prvič v Ljubljano ob koncu avgusta vstopili Mladi levi, mednarodni festival v organizaciji zavoda Bunker. To so bili časi, ko se je dobesedno s počitnic hitelo, da se ja ne bi zamudil festivalski termin Mladih levov. In kot bi se zavrtel čas, so tudi tokrat vstopnice za festivalska dogajanja bile razprodane še pred začetkom letošnjega festivala.
Ob novinarskem konferenčnem zajtrku v senci vhoda v Staro Elektrarno Elektro Ljubljana (SMEEL) je direktorica zavoda Bunker Alma R. Selimović ob pozdravu dejala, da je 25. festival Mladi levi štartal z novo in pomlajeno programsko ekipo, tudi z novim zagonom po dveh preživelih koronskih letih strahov in omejitev. Ustvarili so nov ritem delovanja, na novo zadihali in izluščili letošnji program Mladih levov, ki govori o minljivosti, praznini in strahovih.
Odprtje Mladih levov je steklo ob 20. uri 19. avgusta na dveh mestnih lokacijah, v dvorani SMEEL in v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) na Odru pod zvezdami. V SMEEL je polno dvorano pozdravila Mojca Jug, tudi zaželela prisotnim obiskovalcem in ustvarjalcem prijeten otvoritveni programski večer ob srečanju s tajskimi umetniki. Hkrati je identični nagovor tekel tudi na Odru pod zvezdami, kjer je gostovala belgijska glasbena predstava. Bila je to vsekakor dobra zamisel o dveh sočasnih uprizoritvah in še dobra rešitev zagat okoli primanjkljaja prostorskih kapacitet, tudi se obiskovalcem ponudila možnost programske izbire; sicer sta obe uprizoritvi imeli še svoje dodatne termine v času festivalskega programa od 19. do 27. avgusta.
Scenski uprizoritvi Pesem, ki jo je pel moj oče (Trije dnevi v maju) se sledi kot zanimivemu gledališkemu dogodku v trajanju poldruge ure ob izvedbi tajskih umetnikov: režiserja novih gledaliških pristopov Wichaye Artamata, po besedilu Artamata in dveh akterjev (Jaturachai Srichanswanpen, Parnrut Kritchanchai). Scena (scenograf Ruengrith Suntisuk) daje videz bivalnega prostora, sobe, kjer je postavljena jedilna miza, ob njej še dva stola, izkaže pa se za malo bangladeško stanovanje. To je prostor celotnega dogajanja, ki poteka v skopem dialogu (tajščini s prevodom) med njo in njim, sestro in bratom. Neverjetno, kako je poldruga ura uprizoritve neopazno minila v tej scenski tihoti in statiki njunih odnosov ter spominov. Začne se kar standardno, značilno za čas mobilnih zaslonov, ko se on nepremično s pogledom prilepi na svoj mali zaslon, vmes si še prinese ‘piksno’ piva iz zamejenega prostora male kuhinje s hladilnikom. Ona medtem tiho sedi, ga opazuje, nato skuša z glasnimi izdihi in značilnimi gestami vrtati v in okrog nosnic, da bi ja pritegnila njegov pogled; za zahodni svet kar nenavadna naravna gesta, ki se jo že zarana skuša prevzgojiti.
Sestra in brat se v treh majskih dneh in v zaporedju treh let srečujeta, da bi s tradicionalnimi obredi obudila spomin na očeta. Sta redkobesedna, zmoreta le vsakdanje pogovore, največkrat okoli kuhe, se bratsko ‘pričkata’, ob tem tudi odgrinjata stanja tajske družbe. Eden teh pogovorov in redkih premikov se modro suče ter preizkuša okoli mezinca na nogi. Kot akterja se povsem naravno predstavita v stanovanjskem vsakdanu, umeščenem v scenski okvir, ki je kar prepoznaven; mogoče ravno zato niti ne dolgovezi, ko se med dialogi zasliši celo smeh iz gledišča.
Drugi otvoritveni dogodek je tekel ob glasbeni predstavi Telotelotelo na Odru pod zvezdami v izvedbi dveh belgijskih glasbenikov, Daga Taeldemana in Andrewa Van Ostadeja, zasnovani na dinamiki južnoitalijanskega narodnega plesa tarantela. Tarantela je tudi ime strupenega pajka na južnem Sredozemlju, ki lahko zdravi, tako kot tudi ples razburljivih ritmov lahko očisti in ozdravi; in so ga svoj čas burno plesale, tudi se divje vihtele žrtve strupenega pajka, vse dokler se strup ni izluščil iz telesa. Glasbena kompozicija je sestavljena iz elektronske glasbe, prodornih bobnov, kitare, basa in opernega vokala, ki kar vabi k plesu, ne le vabi, ampak tudi buri sodobno uigran plesni trenutek. Tisti, ki niso prisostvovali tej predstavi, so glasbo lahko doživljali ob tradicionalnem odprtju in zabavi Mladih levov, ko so prodorni ritmi skupaj s svetlobnimi reflektorji zadoneli ob 21.30 na igrišču pred dvorano ŠD Tabor.
V soboto, 20., torej drugega festivalskega dne, je bil na ogled sila pereč performans časa, Ljubezen, perje in Javier Solis, mehiškega umetnika Daniela Victorie, ki je magistriral iz režije na praški akademiji DAMU. V performansu Daniel Victoria predstavi svojo strast do letenja, in ker ni primernega vzletišča, se iz njegove kartonske škatle, postavljene na mizi, usujejo poleti zavrženih predmetov: nešteto polivinilnih vrečk, kakšna maska, kar vse vrste krame, ki jo za povrh akter še posipa s kilo bele moke, medtem ko sam poleti k odprtemu oknu razprtih ravnih kril, rok, in v gluho noč zapoje pesem svojega favorita Javierja Solisa. Nato sledi očarljivo povabilo za ples, ljubezenski spoj z glasbo, ko on in ona svoj trenutek izlijeta na plesišču, nato odideta skozi vrata in se vrneta; ona na svoj sedež, on pa v pozdrav gledalcem. Njegovi poleti so fizično vešči in zahtevni, ko s parketa poleti na vrh mize, nato pa znova proti tlom. Je povsem zatopljen v svojo sceno odpadnih poletov, tudi jih skuša uloviti in postaviti na tla ter se trudi, da bi beli prah moke očistil s parketa, vendar brez električnega aparata (fena) pač ne gre. Ob vsem tem dogajanju in trudu, ki v lastnem potu krepi njegovo mišičevje, se neposredno in boleče sooča z dejstvi človeškega bivalnega dne; kajti vse, kar storimo, proizvajamo ali uporabljamo, so v končni fazi naše neuničljive odpadne smeti, ki polnijo smetišča, prosto letijo vse naokrog ali drsijo po vodovju in se potapljajo v vodne globine; tudi so industrijski odpadki del te naše življenjske scene.
Menim, da nas 50-minutni perfomans Daniela Victorie kar neposredno nagovarja, ne le da razmislimo, temveč tudi konkretno ukrepamo. Dozdevno je bil to sila preprost pristop k aktualni scenski uprizoritvi, ki bi bila sila dobrodošla kot učna ura o kulturi bivanja, tudi dobra vzpodbuda vsesplošnega ozaveščanja na temo o smeteh in smetišču; ob tem pa se zastavi vprašanje: koliko časa je bilo potrebnega, da se misel tako jasno in berljivo uprizori v sceni odra?
V nedeljo, 21., ob 18. uri je veliko dvorano ŠD Tabor krasil bel baletni pod, pripravljen za plesno predstavo na baletnih špicah, Obračanje_Orlandova verzija, italijanskega koreografa in umetnika Alessandra Sciarronija, prejemnika beneškega zlatega leva 2019 za življenjsko delo na področju plesa. V 45-minutni predstavi na vrhovih baletnih špic koreograf izpostavi človeško obsesijo obračanja, le da se ta tokrat zavija in odvija na baletnih špicah v ciklu baletnih piruet ter izvedbi petih baletnih plesalcev, ko med štirimi plesalkami svoj prostor najde tudi plesalec. Njihova oblačila se ujemajo s poletno vročino, tudi ne omejujejo vrtečih se teles na klasičnih baletnih špicah. Na sceni se najprej uprizorijo začetni elementi splošne baletne postavitve, nato se počasi oblikujejo zaporedja pozicij rok, potrebnih za ravnotežja ter pospešitev obratov. Ko se usmerijo pogledi v smer obračanja, stečejo tudi prvi obrati na ravni talni površini, preden se izvijejo baletni koraki, ki vodijo do popolnega obrata na špicah. Ta začetni del ali uvod v popolni obrat ali pirueto izpolni prostor z občutki in napetostjo, preden sredobežne sile obračanja ne zrahljajo začetne napetosti, tudi prevetrijo prostor; ko piruete lahkotno drsijo po prostoru in na mestu ter spletajo vrtljive časovne intervale, tudi z nasmehom na licih ob nevtralni glasbeni kulisi. Gledalci so ves čas dosledno sledili dogajanju na sceni, na koncu in po obilnem aplavzu tudi polni hvale zapuščali prostor. Telesno vrtenje ali obrati so skozi človeško zgodovino bili sestavni del obredja, med temi je še posebej znano duhovno kroženje turških dervišev. V Ljubljani smo v osemdesetih doživeli predstavo ameriške plesne skupine, ki je temeljila na kroženju, ko se je preizkušalo neprekinjeno vrtenje v trajanju več dolgih minut, ko se ob koncu privabi osvobojeni nasmeh; zametki, zgodovina se, kot kaže, ciklično ponavljajo.
Po prijetnem doživetju zašiljenega baletnega obračanja je ob 20.30 na odru SMEEL sledila še grozljiva realnost, ki je v 90 minutah gledalcem ponudila globalno realnost v predstavi nemško-belgijskih izvajalcev, All Inclusive/Vse vključeno; prepoznaven in pogost izraz hotelske ponudbe. Predstava je nastala v režiji nemškega umetnika Juliana Hetzela, prepoznavnega kot režiserja politične tematike in dokumentarnega pristopa k sceni, ki tokrat postavi na oder galerijo Escape. Ob vhodu v dvorano gledalce pričaka bel scenski prostor, v sredi tega pa nepremičen, vendar živ človeški kip, postavljen na podestu. V ozadju ob beli steni sedi domnevni čuvaj galerije, ki se nenadoma dvigne, pristopi h kipu in ga začne samovoljno prepogibati, fizično nadlegovati, dejanje tudi tolikrat ponavlja, dokler se ‘kip’ ne razburi in se začne pretep prevlade. V dvorano vstopi še kustosinja s skupino tujcev, migrantov z Bližnjega vzhoda, ki jim v prijetnem tonu pripoveduje o zgodovini razstavljenih umetniških eksponatov, izdelanih iz vojnih ruševin z območja Sirije, tudi so del vojne zaplembe. Gledalci se tako neposredno soočajo s paradoksalno resničnostjo, ki jo realno živijo in spremljajo, bili bogati ali revni. Ob zaključku galerijskega pohoda je vključen še možen nakup v skladišču vojnega plena, kjer se lahko izbirajo in kupijo še vojni spominčki …
Praktično je tudi ponedeljek izzvenel v grenkobi bolečega občutka, ko se je skupina festivalskih gostov zbrala ob OŠ Vita Kraigherja in se napotila na Bežigrajski stadion, na pohod, imenovan Hoja okoli vrele kaše. S pomočjo visokih lestev se je z višine lahko opazovalo brezprimerno sramotno propadanje slovenske kulturne dediščine, ruševin Bežigrajskega stadiona in Plečnikove urbane športne umetnine, postavljene na takratno ljubljansko mestno obrobje, ki se, tako kot je predvideval naš svetovno znani arhitekt Plečnik, počasi zlije z mestnim središčem. Enourna Hoja okoli vrele kaše je sledila ob strokovni razlagi in ogledu prostorskih načrtov sramotno zanemarjenega prostora ob mestnem središču, in to zavoljo pohlepnih interesov po prostorski površini, ki se dozdevno tudi namerno prepušča razpadu. Vodeno predavanje je pripravila skupina Nonument Group in gostje, raziskovalni umetniški kolektiv, ki drega v slepe pege in skrbi za javni prostor, tudi spodbuja uporabo zanemarjenih ter (namerno) pozabljenih lokacij. Kot se bere v gledališki knjižici Mladi levi, je Bežigrajski stadion ‘klasičen’ primer noumenta – ikonični prostor, ki propada zaradi lastninskih, tudi drugih pohlevnih bitk za prostor …
Prva polovica Festivala Mladi levi je že zaključena, po enodnevnem oddihu, 24. 8., pa je stekla še druga polovica, vse do festivalskega zaključka, ki bo danes, 27. avgusta, ob 20.00 s predstavo Oh, kako zelo običajno performerk Katje Legin in Bojane Robinson.
