Michael Jackson zaplesal na gala baletnem večeru na Prešercu

Američan Joseph Gatti kot baletna kopija legendarnega Michaela Jacksona.

Na poletnem odru Prešernovega trga v Ljubljani, ki je letos spet namenjen prikazu programa ljubljanskih javnih zavodov, je ljubljanski balet v petek in nedeljo izvedel gala koncert baletnih zvezd. Ob izteku svojega umetniškega vodenja ljubljanskega baleta je Jaš Otrin zbral izredno kvalitetne goste in najboljše domače soliste. Pri izboru točk je v svojstvenem slogu nanizal odlomke klasičnih baletov, sodobnih postavitev klasike in tudi popolnoma sodobne koreografske miniature, spet pa bi težko našli vsebinsko rdečo nit. Verjetno so bili izhodiščni povezujoč element res izjemni plesalci, manj pa so prepričale umetniške kvalitete nekaterih koreografij.

Ljubljanski župan Zoran Janković je že lani pokazal navdušenje nad Jašem Otrinom, ko je subvencioniral z več deset tisoč evri Otrinov koreografski prvenec Labodje jezero … tokrat po Prešernu. Otrin odhaja, Jankovič zaenkrat še ostaja.
V nizu odlomkov so se poleg klasičnih velikih pas de deuxov iz baletov Plamen Pariza in Don Kihot zvrstili  Bogdanićeva koreografija dueta iz Romea in Julije, Crankov duet iz Onjegina, Zanellova plesna interpretacija 5 .Mahlerjeve simfonije, Bigonzetijeve Kazimirjeve barve na glasbo Šostakoviča, van Manenov tango na glasbo Piazzole, pa tudi plesni nastopi na glasbo Björg, Michaela Jacksona in Roeyksoppa. Lahko bi rekli – za vsakogar nekaj, od vsakega po malem. Primerjati tako raznolik program nikakor ne more biti produktivno, še manj objektivno. Kljub temu so nekateri odlomki pustili globljo sled. V koreografskem smislu je bil to prav gotovo Adagieto Renata Zanelle v izvedbi Bojane Nenadović Otrin in Wieslava Dudeka ter Kazimirjeve barve Maura Bigonzettija (neverjetna Bridget Breiner in Ivan Gil Ortega).
Nekdanji šef dunajskega baleta Italijan Renato Zanella je danes freelance koreograf, ki se mu niso mogli upreti niti ljubljanski baletni plesalci.
Mario Bigonzetti je glasbo Šostakoviča povezal z likovnimi deli Maljeviča in nastala je miniatura Kazimirjeve barve. Bridget Breiner, sicer stalna gostja Stuttgartskega baleta in koreografinja, je v paru z Ivanom Gilom Ortego interpretirala dinamično, na trenutke dramatično glasbo in se predajala zapletenim plesnim strukturam. Zakaj ni bilo sicer običajne video projekcije Maljevičevih platen, ki bistveno dopolnjujejo ples, verjetno ni smiselno spraševati. To gre prav gotovo na rovaš tehničnih omejitev prizorišča. Škoda, saj bi občinstvo prav gotovo ob projekcijah lažje povezalo naslov z vsebino.
Bridget Breiner in Ivan Gil Ortega sta bila briljantna v koreografiji še enega Italijana Maria Bigonzettija.
Plesalca sta prav z isto lahkoto in dramatičnostjo romantičnih čustev izvedla tudi Crankov duet iz Onjegina, ki uspešno kljubuje času, medtem ko Bogdaničeva postavitev dueta Romea in Julije (Bojana Nenadivić Otrin, Wieslav Dudek) kljub trudu plesalcev kaže zgolj shematsko obravnavo vsebine brez globljega razmisleka. K sreči je isti par nastopil tudi v bistveno kvalitetnejši koreografiji Renata Zanelle na Mahlerjevo 5. simfonijo, kjer so prišle do izraza tako tehnika kot tudi odrska prezenca obeh protagonistov.
Wieslav Dudek in Bojana Nenadovič Otrin v Adagietu koreografa Renata Zanelle.
Pri koreografijah na glasbo pop izvajalcev je slika zelo nejasna. Delim navdušenje občinstva nad nastopom Josepha Gattija v koreografiji na glasbo Michaela Jacksona, čeprav mislim, da tovrstne plesne eksibicije bolj kot v baletni koncert sodijo v kakšen teve šov. Ker je isti plesalec nastopil tudi v duetu iz Don Kihota (v paru z Adiarys Almeida) s prav tako zanosnim, tehnično popolnim, predvsem pa stilno izčiščenim plesom, je fascinacija še toliko večja. Odlomka sta pokazala predvsem izjemno Gattijevo vsestranskost plesnega izraza in zato je bil aplavz v obeh primerih več kot zaslužen.
Kjaro Starič in Josepha Bunna je  inspirirala skladba Björg Triumf srca. Pri plesu tega sola je bila v ospredju atletska moč in gimnastična gibkost Josepha Bunna, manjkal pa je globlji razmislek o plesnem konceptu. Podobno izpraznjenost je bilo zaznati tudi v koreografiji Lukasa Zuschlaga, ki jo je izvedel skupaj s Tjašo Kmetec in Petrom Đorčevskim. Solo Petra Đorčevskega iz baleta Pet tangov (koreografija Hans van Manen, glasba Astor Piazzolla) je bil poleg atraktivne glasbe tudi trdno sturkturiran, kar pa pri živem klasiku seveda ne more umanjkati.
Lukas Zuschlag, Tjaša Kmetec in Petar Đorđevski so zaplesali v Lukasovi koreografiji na glasbo Roeyskoppa.
V zadnjem času ponovno odkrit balet Plamen Pariza je bil primeren izbor za Ano Klašnjo, ki se je razživela v paru z Josephom Gattijem, ta pa je v paru z Adialys Almeida temperamentno interpretiral tudi Basila iz Don Kihota. Živahen začetek je se je iztekel v temperamentnem zaključku, vmesni čas pa je bil izpolnjen z raznovrstnimi odlomki brez prave povezave. Celoten vtis tako ostaja predvsem na strani resnično fantastičnih gostujočih baletnih plesalcev, za katere lahko samo upamo, da jih bomo imeli možnost videti na slovenskih baletnih odrih tudi v celovitih vlogah in ne zgolj v odlomkih.
Ana Klašnja in Joseph Gatti v Plamenu Pariza.
View Gallery 7 Photos