Mavčevi velenjska mati in hči praznovali dvajset let

Nina Mavec Krenker z mamo Dragico in plesalkami na velenjskem odru.

Dvajset let Plesnega studia N Velenje je dvajset let neutrudnega dela, učenja in koreografiranja Velenjčanke Nine Mavec Krenker, ki je svoje prve plesne korake začela uriti pri svoji mami Dragici Mavec. Pravzaprav z Dragico Mavec je na novo zaplesalo Velenje in je plesno vzvalovala Šaleška dolina. Dragica s polnim imenom Karolina Mavec, je v času šolanja v Ljubljani svoje plesno znanje kovala pri pionirkah slovenskega plesnega impresionizma, pri pedagoginjah, Marti Pavlin-Brini in Živi Kraigher, ki sta izšli iz prve plesne šole v Sloveniji, ki jo je leta 1930 ustanovila Meta Vidmar po vzoru nemškega plesnega ekspresionizma in svoje pedagoginje Mary Wigman.

Dragica Mavec velja za pionirko velenjskega sodobnega plesa in je po dolgih letih pavziranja ponovno nastopila na odru na povabilo hčerke …
Dragica Mavec se je po zaključenem šolanju v Ljubljani vrnila v Velenje, od leta 1967 pa vse do svoje upokojitve je vodila oddelek izraznega plesa na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski v Velenju. Danes pa v Plesnem studiu N Velenje še vedno v plesnem duhu vzgaja svoje male nadebudneže in jih vodi po pravljičnih plesnih stezicah. Za svoje dolgoletno uspešno delo na področju plesne umetnosti bo konec meseca prejela Srebrno plaketo JSKD RS 2013.
… Nine Mavec Krenker.
Nina je šla po poti svoje mame, že kot najstnica je bila opazna v svojih plesnih kreacijah, ob zaključku srednješolskega šolanja pa se je že vidno aktivirala na profesionalni plesni sceni; plesala v predstavi 6. april Matjaža Fariča in v Šeherezadi Tomaža Pandurja v koreografiji Maye Milenović Workman. In se kaj hitro napotila v tujino in svoje plesne študije zaključila leta 1992 na B.L.S.O. v Bruggu v Belgiji, se tudi takoj zaposlila pri Continental dancers Co v Španiji. No, domači kraj je vseeno prevladal, tako je v Velenju leta 1993 ustanovila svoj Plesni studio N. Nina, prepolna ustvarjalne in delovne energije, je tudi vodja Območne izpostave JSKD OI Velenje, v svojem Plesnem studiu N pa poučuje ter vodi mlado plesno generacijo, ki šteje čez sto mladih plesalcev, s katerimi ustvarja predstave. Sodelovala je tudi pri ustanovitvi Akademije za ples v Ljubljani, kjer vodi katedro za jazz ples; pa še bi lahko naštevali, npr. odkrivanje novih plesnih odrov, površin v Velenju, Šoštanju, pa otroški festival Pika, Pika miga …
Dvajset let svojega Plesnega studia N je Nina želela obeležiti s svojimi plesalci, ki so bili del njenih plesnih let, ko so jih skupaj živeli, se oblikovali in izoblikovali v Ninih urah in z njo sodelovali v Mali dvorani Doma kulture v Velenju, v njenem plesnem in vadbenem okolju. Njihovo prvo sobotno srečanje se je zgodilo na eni od oktobrskih sobot, in takrat jih je prišlo okoli dvajset. Nina koreografinja je že snovala vadbeni potek in si gradila koreografsko zasnovo, ko pa jih je naslednjo soboto prišlo 31, se je koreografska skicirka morala na novo izpisati. Tretjina jih je še plesno aktivnih, ostale pa so se porazdelile po svojih novih delovnih področjih, ustvarile družine … No, sobote vseh teh zaključnih mesecev starega leta pa so ostale njihove in bile namenjene samo za njihov ples. Svojo koreografijo spominov in generacijskega sožitja je Nina poimenovala Včasih me preprosto ni … takrat me je pravzaprav največ. To je značilen stavek aktivnega pedagoga, mentorja, ustvarjalca in koreografa, ko za odrom trepeta ob nastopih svojih gojencev in skupin, ko je ves čas priprav viden le v garderobah, ko leta zavoljo tega in onega, bodri in ogreva, ko se ga ne vidi, pa vendar brez njega in njegove gonilne energije pač ne gre. Tokrat pa Nina Mavec Krenker ni bila le za odrom, ampak je nekje od druge polovice programa še prav posebno bila vidna tudi v središču scene in na odru.
Na kvadratni površini odra Kulturnega doma Velenje je bilo razvrščenih 32 stolov, na vsaki strani po osem, ob zadnji steni pa jih je stalo šestnajst, če bi jih še enkrat toliko postavili, bi zajeli delovno celoto – površino odra / štiri stranice po 16 stolov drug ob drugem. V tišini in poltemi so se nastopajoče generacije razvrstile po stolih, se umirile in začele svoj ples skupinskega bivanja in skladja, minimalnih vzgibov ter premikov, se pozdravljale, se predstavljale ter oblikovale živo sliko valovanja in skupinskih utripov. V sceno se je počasi zlivala še glasba, plesu pa dodala novi ritem, ko je triintrideset plesalk posamično, v duetih, tercetih ali v skupinah po štiri ter šest pelo svojo plesno pesem, kovalo težka sosledja gibalnega vzleta in se na valovih ritma skladno prelivalo iz ene v drugo plesno kitico. Znani obrazi so se vrstili v ospredju odra. Lucija Boruta je že nekoč bila utripajoča zvezda na nebu Studia N, tokrat pa osvajala s svojo plesno eleganco, nasmeškom in toplim pogledom, ob njej pa v duetu njena sestra Polona Boruta ponosne, resne in zanimive drže, pravo nasprotje Lucijini gibalni mehkobi. Tako Lucija kot Polona sta še vedno aktivni mentorici in koreografinji v Plesnem studiu N, tudi v Celju in še kje.
V duetu sta se stapljali še Sara Stropnik, absolventka SEAD akademije, in Rosana Horvat, ki se je Velenje spominja, ko je v času Državnih plesnih revij, ki so potekale v Velenju, ustvarila kar nekaj zanimivih mladostnih koreografij in predstav, ki so se vtisnile v spomin. Danes svojo plesno ustvarjalnost širi na vzhodnem delu Slovenije, v Brežicah in Krškem. Ena mlajših, ki je plesala pri Nini in se aktivirala še na drugih gibalno plesnih poljanah, je Esmeralda Jukan, tokrat pa je izstopala v svoji plesni svobodi, ko je telo improviziralo in na novo zavibriralo v gibih ekspresionizma. Obrazov se spominjaš ali meniš, da se jih, tudi tekmovalnih programov na OPUS 1, plesna miniatura ali skupnih koreografij, novih plesnih zgodb na državnih revijah in festivalih. Nastopile so plesalke že uveljavljenih imen, Ninine plesalke: Mateja Rožič, Špela Tovornik, Tina Benko, Neža Jamnikar in Sara Ermec, ki so ostale zveste svojemu plesnemu poklicu ali pa se še usmerjajo v vode plesnega profesionalizma. Daleč najmlajša med njimi je bila Zoja Krenker, ki stopa po plesnih stopinjah svoje babice in mamice, se prevrača, vrti ter poskakuje po odru tako kot nekoč njena mama Nina.
… (Foto: Ksenija Mikor in Boštjan Kozamurnik)
Ko se je vseh dvaintrideset plesalk izpelo, izpovedalo v klepetu gibalnega vrveža, tudi vmes odpočilo v statiki sedenja na svojih sedežih, se je naenkrat kot roj čebel izvila in zavila gruča, se zgostila okrog centra in se počasi odvijala, sredi njih pa njihova matica, mentorica, pedagoginja, koreografinja in plesalka Nina Mavec Krenker. Njen plesni trenutek je napočil, trenutek, ko je končno lahko postala vidna na odru. Nastopil je tudi njen nemi izpovedni trenutek, ko je zrelo razmišljajoče in elegantno vela svoj plesni samospev. Ko zrelost oplemeniti občutke, ples odpira nove izpovedne dimenzije. In Ninin nastop ni bil vrh predstave, odprla se je še skicirka gibalnega minimalizma po diagonali odra, ko so roke zavele svoj talni ples, izstrelili so se obrati, dvigi, in ko se je vse naenkrat umirilo in je nastopila tišina, na sceno prikorakala nova plesna podoba, Dragica Mavec, ki je korak po korak hodila po nastavljenih in sproti premikajočih se stolih, z nasmeškom na obrazu, skrivnostnega pogleda in v poletu rok pozdravljala. 
Prelepi šopki, cvetje in ploskanje so pozdravili Nino in Dragico, tudi pokloni so se vrstili, dokler se ni luč utrnila na odru in je sledilo vabilo k pogovoru v preddverju dvorane, kjer je stekel pogovor o predstavi in Nini v prid. Nina Mavec Krenker pa je navdušeno oznanila, da si vse njene nove-stare plesalke želijo še plesati in razmišljajo, kako bi nadaljevale s plesno delovnimi sobotami in še nastopale.

View Gallery 7 Photos