V gledališki sezoni 2023/2024 sta premiero uzrli dve predstavi, ki slonita na literarni podlagi. Uprizoritvi se tudi celostno zaokrožita v sožitju koreografije, glasbe ter žive besede, nastali pa sta po konceptu dveh naših vidnih odrskih ustvarjalcev. V koreografiji in režiji Maše Kagao Knez S samimi samotami obdana samota ter O snegu in ljubezni v režiji Tadeja Piška.
Predstavi ni mogoče uvrstiti v žanre instrumentalnih oblik ali koreodrame ob živi besedi in gibkih zarisih. Sta novodobni scenski umetniški viziji, subtilno zaokroženi uprizoritveni izpovedi o človeškem sobivanju v neljubih časih sredi dvajsetega stoletja, ko se moč besede interpretira v sozvočju tonov ter poglablja v koreografski zasnovi; ko uprizoritev živo in trodimenzionalno zavibrira v volumnu odra, dvorane.
Krstna predstava Slovenskega stalnega gledališča/SSG Trst in Zavoda Godot, O snegu in ljubezni, je stekla v petek 11. junija 2023 na vrtu muzeja Sartorio v Trstu, ob slovesni podelitvi Primorskih gledaliških nagrad Tantadruj, v spomin na oblikovalca primorskega gledališkega prostora Primoža Beblerja (1951-2013) in Marka Sosiča (1958-2021). Pod režijo, oblikovanjem luči in priredbo teksta oziroma adaptacijo kratkega romana, O snegu in ljubezni tržaškega pisatelja Marka Sosiča, se podpisuje večstranski gledališki ustvarjalec, nekdanji igralec SSG Tadej Pišek. Koreografijo sta po literarni predlogi avtorsko zasnovala in jo tudi izvedla plesalca in koreografa Mojca Špik in Inan DuSwami, ob izvirni glasbi pianista in skladatelja Marjana Peternela. Predstava je bila v Ljubljani uprizorjena 24. in 25. oktobra lani v Mini teatru, še ena repriza je sledila na istem odru 17. aprila (ogled 24.3. in 17.4.). Predstava se je uvrstila v tekmovalni program Borštnikovega srečanja 2024 in bila uprizorjena 11. junija na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor; nato je sledilo gostovanje na 25. festivalu komornega gledališča Zlati lav v Umagu, kjer je Tadej Pišek prejel nagrado za igro, režijo ter priredbo kratkega roma, v skupnem projektu nastopajočih ustvarjalcev: O snegu in ljubezni.
Ob vhodu v dvorano Mini teatra se zazna scena (skupinska postavitev), ki spominja na dnevno sobo: na tleh je položena preproga, v prostoru nekaj stolov, na desni strani pa pianino, ko se v ozadju opazijo trije stoječi mikrofoni, ki ravno ne pašejo v dnevni prostor. V pogovoru z režiserjem Piškom, je ta dejal, da so se odločili za sceno, ki asociira na radijski studio, in se nastopajoči tekom dogajanja poslužijo svojih mikrofonov, o predstavi pa je zapisal: ‘Z Markom sva se večkrat pogovarjala, da bova nekoč ta roman postavila na oder, zato naj ta predstava zazveni kot moj poklon velikemu literatu in še večjemu človeku.’
Mikrofonov se pretežno posluži igralec Tadej Pišek, ob svojih monologih spomina ter neizgovorjenih misli glavne junakinje Alme, ko zaigra še Angela, sina Alme in Eduarda, in se v direktnem govoru tudi neposredno vključi v trikotnik razpadajočih družinskih odnosov. Alma je tujka, ki jo odigra in gibko oblikuje Mojca Špik, tudi se sinom pogovarja v svojem jeziku, oče pa Italijan Eduardo, ki ga interpretira Inan DuSwami. Alma in Eduardo na začetku popotnikovih spominov odsevata v svojem plesnem duetu zakonsko idilo, ki jo v toku dogajanja načenja čas Mussolinijeve Italije, ko se njuni soli in dueti ekspresivno zlivajo z vsebino, dramsko gradacijo literarne besede. Predstava se prične z lahkotno glasbeno interpretacijo pianista Peternela, ko z zamikom in ob mirni glasbi stopijo na oder trije protagonisti. Glasbi se sledi kot neke vrsti nevidni, vendar slišni (časovni) tonski kulisi, ki sceni pridoda večni pridih časa; časovno komponento, ki vseskozi mirno poteka v svojem neskončnem neslišnem ritmu, ne glede na življenjske turbulence ali mirne tokove obstoječega časa; tako kot se v predstavi misli in spomini sedanjika prepletajo z vihravim preteklikom sredi 20. stoletja. Uprizoritev O snegu in ljubezni, je monodrama oplemenitena z glasbeno in plesno ekspresijo, ki zaobjame in poglobljeno kadrira poetiko misli ter spominov omenjene literarne podlage, ko živo in večplastno zareže v kompleksne družbene ter družinske odnose, ki se jih kar da zaznati tudi v mirnih časih zgodovine, konkretno kar v sedanjiku, še posebej v odnosu do tujcev. In so tega večera dvorano Mini teatra napolnila znana imena gledaliških odrov, tudi so navdušeno vstali ter pozdravili nastopajoče, ob meni pa je stala Urša Rupnik, ki tako kot vselej spremlja svoje diplomante; ko je Mojca Špik diplomirala tako na AGRFT , kot tudi na Akademiji za ples – AMEU v Ljubljani.
Znova sem se srečala s predstavo O snegu in ljubezni 17.4. in doživela novo presenečenje, čeprav je sledila uprizoritev istega teksta v isti zasedbi in glasbeni spremljavi, tudi na istem odru Mini teatra. In če je v prvi verziji uprizoritve na odru Mini teatra ( 24.10.) subtilno zavibriral duh literarne poetike, je v aprilski repriti v ospredje stopila sugestija dramatične realnosti časa, ki se oprijemljivo prepleta s koreografijo, celo po vzoru fizičnega gledališča; še posebej v sceni napetostnih presežkov med očetom in sinom, ko se sile moči sprožijo v (filmsko) insceniranem fizičnem oprijemu, pretepu. Sodelovanje igralca in režiserja Piška s plesnim in koreografskim parom Špik & DuSwami ter glasbenikom Peternelom poteka že od takrat, ko so se spoznali na predstavi Dečki Pavlove ulice v APT v Novem mestu in so ugotovili, da si želijo raziskovati drugačne odrske pristope, tudi razvijati lasten uprizoritveni jezik. Očitno so na pravi poti, saj je njihov avtorski projekt O snegu in ljubezni že peti po vrsti in so bili v preteklem letu deležni že treh vidnih nagrad.
Maša Kagao Knez je na oder Anton Podbevšek teatra/APT v Novem mestu postavila avtorsko koreografsko – scensko uprizoritev S samimi samotami obdana samota, ki sloni na štirih romanih mednarodno priznanega češko-francoskega pisatelja Milana Kundere (1929-2023), iz katerih so v predstavi uporabljeni citati v prevodu Jaroslava Skrušnýja: Neznosna lahkotnost bivanja, Nesmrtnost, Počasnost, Slavje nepomembnosti. Avtorica, režiserka in koreografinja predstave Maša Kagao Knez je zapisala, da predstava ni mišljena kot uprizarjanje del Milana Kundere, temveč v počastitev in zahvalo njegovemu literarnem opusu: ‘… ki nas je biografsko in avtorsko zaznamoval ter nam omogočil, da iz njega črpamo navdih.’ Citate sta izbrala skupaj s televizijskim in filmskim igralcem, tokrat tudi asistentom režije Borutom Veselkom, oblikovalka prostora in asistentka koreografije je Kjara Wurst.
Premierno je bila predstava S samimi samotami obdana samota uprizorjena 20. marca na odru APT NM, kjer je sledilo še sedem planiranih uprizoritev do konca meseca; z ozirom na navdušenje gledalcev ter v celoti razprodanih predstav, so v program uvrstili še eno ponovitev (9.4.). Ko predstava ni nič manj navdušila tudi ljubljansko občinstvo v gledališču Glej ob ljubljanski premieri 19.4. (ogled obeh premier) sta sledili še dve aprilski ponovitvi. Na istem odru je gostovala še 5. julija v sklopu 72. Ljubljana festivala, ob predhodni predstavitvi Maše Kagao Knez na novinarski konferenci v ljubljanskih Križankah. Vsakič, ko se uprizoritev seli na drugi gledališki prostor, je gotovo vredna novega ogleda, še posebej če uprizoritev sloni na dramski koreografski zasnovi obdani z živo besedo ter glasbi v živo; ko je potrebna tudi nova prilagoditev novim dimenzijam odra.
Na velikem odru APT je oder zasijal v polnem svetlobnem siju (oblikovanje svetlobe Danilo Pečar), ko reflektor presvetli klavir in pianistko ter soustvarjalko Leticio Slapnik Yebuah (asistentka za glasbo Irena Yebuah Tiran), iz ozadja pa zadonijo besede o človeškem življenju, ki je kot glasbena kompozicija, ko moč glasbe (avtor glasbe Kristjan Korat) zaobjame prostor, štirje plesni umetniki in soustvarjalci koreografske dinamike: Jan Marolt, Miha Furlan, Anja Möderndorfer, Tanita Rose v velikih zamahih zavrtinčijo prostorsko sfero in čas v ritmu ter hitrostih sedanjika. Veličastni začetek gibalnih presežkov še dodatno burkajo glasbene brzice pospešenih ritmov; ko pomisliš na osamo v tem neusmiljenem tempu življenja, ko sočasno hitiš s skupino, ki te obdaja, ne da bi jo videl, začutil, tudi ne najdeš, ne časa in ne besed, da bi se vprašal: kam in zakaj?
Izbrano besedilo se razume kot libreto, po katerem glasba in koreografija sooblikujejo kompaktno vizijo ter vzdušje pisateljevih literarnih del, ki so avtorico v tolikšni meri navdahnili, da njena uprizoritev S samimi samotami obdana samota zadoni kot osebna zahvala, tudi poklon pisateljevemu opusu, ki jo je zaznamoval v določenem obdobju življenja; kot se bere v gledališki knjižici.
Na odru se koreografija kompleksno prepleta z glasbenimi variacijami, vendar glasbeno plesni preplet ni sočasno vezan na besede, ki jih igralec Veselko korakoma in pripovedno oznanja po odru, ampak je njihov intimni odsev, še posebej izrazno poglobljen v avtorskih solih ter duetih štirih plesnih umetnikov, ko v njihovo osamo največkrat zavibrira ljubezensko hrepenenje, tudi se izpostavijo seksualni podtoni.
Glasbena kompozicija skladatelja Kristjana Korata je posneta, kombinirana s pevskimi in zvočnimi motivi, ki kompleksno zavibrirajo uprizoritveno vzdušje, ko svoj glasbeni poudarek v živo pridoda še pianistka in pevka Leticia Slapnik Yebuah.
V danem trenutku, ko je igralec v svoji pripovedni statiki povsem v ospredju, v ozadju pa se na določeni razdalji ter na stopničastem podestu (izdelava scenografije: Damir Jerković) izpostavi odnos med hčerko in materjo, se sredi odra zazna praznina ali prostorska disonanca, ki posredno vpliva tudi na dinamiko uprizoritve, vse dokler ženski duet povsem ne zaobjame prostor ter moč koreografije znova zavlada odru. Zaključno piko na i, po enourni uprizoritvi pridoda še glasbenica Leticia Slapnik Yebuah, ko s svojim umetniškim žarom, in v rdeči eleganci (kostumografija: Jelena in Svetlana Proković (JSP)), stopi iz ozadja ter v stilu kabareta ter jasnim vokalom zavibrira neizrečeno: da je vse skupaj gledališče in je življenje.
Na prostorsko razvejanem odru Gledališča Glej predstava pridobi novi uprizoritveni vzgon, ko se posamezni segmenti uprizoritve umestijo v vidne odrske kotičke in se predstava oblikuje kot mogočni koreografski koncert glasbenih ter plesnih variacij na temo literarne besede, kjer se razpira vprašanje človeškega sobivanja v odsevu časa in osebnih stisk.
Vprašanje o človeškem sobivanju in osebnih stiskah se izkaže za skupni vsebinski imenovalec obeh omenjenih uprizoritev O snegu in ljubezni in S samimi samotami obdana samota, v dveh inovativno zasnovanih sodobno scenskih uprizoritvah.
