Mariborski baletni umetniki in moč Clugovih koreografij nepremagljivi

Na odru ljubljanskih Križank v organizaciji 63. Ljubljana Festivala je zadnjega avgustovskega in še vročega poletnega večera, 31. 8., gostoval  Balet Maribor SNG s koreografskim opusom Edwarda Cluga, direktorja in umetniškega vodje mariborskega baleta, tudi uveljavljenega mednarodnega koreografa, in sicer z njegovima dvema deloma, ki sta svojo praizvedbo doživeli izven naših meja: Rekviem za 2 stola/Requiem for 2 Chairs in Stabat Mater.

Rekviem za dva stola je nastal po naročilu nizozemske skupine Station Zuid, je plesni solo projekt, postavljen za slovenskega baletnika in plesnega sodobnika Christiana Guerematchija, in to že leta 2006 v Tilburgu na Nizozemskem, po obsežnejši nizozemski turneji pa letos prvič  in končno tudi na odru v Sloveniji. Glasbena spremljava Clugovega koreografskega rekviema je Requiem, Kv 626 W. A. Mozarta (1756-1791),  tonski posnetek: dunajski filharmoniki, dirigent Herbert von Karajan. Ta veličastna maša za umrle, zadnji in nedokončani glasbeni izliv velikega skladatelja se konča z osmim taktom Lacrimose, s katerim se zaključi tudi plesna izpoved plesalca Guerematchija, ko ta najde izhod iz lastne  ujetosti v ringu, namenjenemu boksu. Christian Guerematchi prihaja v ring odet v značilno haljo s kapuco, po prvem ogrevanju jo sleče in v  boksarski športni opravi zapleše svoj monolog v ringu življenja, spominov in borb.
Koreografija se metaforično poigrava s pojmovanjem boksarskega ringa v smislu tistih notranjih utripov, pomislekov in borb vsakega posameznika, ko se ozira nazaj za nekim obdobjem in bori sam s seboj pred neko novo odločitvijo, ko plesalec premleva svoj odnos do zamejenega prostora in se skuša umestiti na stol nasprotnika. Tako kot v pravem ringu sta na diagonali in v kotu diametralno postavljena dva stola, vidna je tudi prepotrebna brisača, voda za pitje in polivanje, skratka vse, kot pri tem športnem dogodku mora biti. Le da je tokrat junak in zmagovalec plesalec Christian, umetnik in slikar lastnega plesnega izraza in  tenkočutnih gibalnih linij, ki se zave tudi onega drugega v sebi, ko se sooča s svojo animo, polnokrvno damo v rdeči dolgi obleki, ki razbija sivino ustaljenosti in po podiju vibrira mehkobo gibalnega prelivanja. Moč sugestije je neizmerljiva, nič manj moč Clugove koreografije, ko lahko minimalni vzgib izpiše velike zgodbe. Tako kot se to zgodi v trenutku, ko plesalec skoraj neopazno in nemo povzdigne svoje dolgo rdeče oblačilo ter si deloma razgali noge, v mislih pa se nemudoma zvrsti realnost tržne niše športnikov, plesalcev, umetnikov, njihovih uspehov in neuspehov, odrekanj, prosjačenja in poniževanja. Potem nastopi tisti prelomni trenutek, ki v osebnosti prižge iskro odločitve, v ringu odra pa zadoni zvonec, znani zvok napovedi ali zaključka borbene runde, in ko človek končno najde izhod, srečen in svoboden zapusti svojo kletko; bojevnik, bokser-plesalec pa ring zamejitve.
Koreografsko delo Rekviem za dva stola ni le zanimivo, ker se po daljšem času znova srečamo z našim Christianom, ki je s""trebuhom za kruhom" kot že izoblikovani solistični plesalec zapustil Slovenijo in ker končno lahko skupaj z njim slavimo njegovo plesno rast ter dozorelost, ampak tudi zato, ker se neposredno soočamo z dvema koreografskima deloma Edwarda Cluga, nastalima v presledku skoraj desetih let, ko je Stabat Mater na glasbo G. B Pergolesia doživela praizvedbo novembra 2013 v Münchnu, premiero pa lanskega junija v Mariboru, in tok ustvarjalnih desetih let je gotovo pusti pečat tudi na koreografskem opusu. Koreograf Clug pa, kot se zdi, je v tem času skoraj že povsem zamenjal čustveni gibalni fluid s frekvencami elektronske dobe, s časom, ki čedalje bolj lovi in vizualizira mikrokozmične (mikrogibalne) utripe. 
O premieri Stabat Mater je bilo že govora na našem portalu. V Križankah je zaplesal mariborski baletni ansambel v znani sestavi z manjšimi spremembami, med premiero v Mariboru in reprizo v Ljubljani pa se čutila razlika predvsem v posredovanju glasbene spremljave, ko je v Križankah tekel tonski posnetek glasbe v izvedbi Baročnega orkestra Akademije za glasbo Ljubljana in pod dirigentskim vodstvom Egona Mihajlovića ter ob solistični izvedbi sopranistke Štefice Stipončević in mezzosopranistke Nuške Drašček Rojko. Moč žive glasbe in spevnih glasov obeh solistk je na premieri živo intonirala mistiko sakralnih globin o zgodovinskem izročilu davnih biblijskih dogodkov, ki jih skladatelj opeva v svoji skladbi, tonski posnetek na reprizi pa na nek način bolj hlad gibalnih vibracij in oscilacij.
Clugova koreografija Stabat Mater v čisti sceni pravokotnih in premičnih klopi razgali dve vzporednici človeške dvatisočletne kulture bivanja: prvič – izpostavi tok zgodovinskega izročila o Jezusovi smrti, ko mati trpi bolečino zavoljo izgubljenega sina, in drugič – sedanjik časa, ki ga odslikava skupina plesalcev v koreografskem spevu gibalnih scenskih poslikav. Njihova medsebojna komunikacija je sprotna, potencirana v hitrostih kratkih gibov amplitudnih oscilacij, zrcali pa (brezčasni) tok, tradicijo in kulturo na osi nasprotnih si človeških polov, odnosov na relaciji moški-ženska, ko ti tudi v odrski prostor vstopajo ločeno, tako kot je bilo ali je še v določenih hramih čaščenja. Moški se krivijo ob ženskih pogledih, iščejo njihove rame in jih njih matere, žene tudi znajo v pravem trenutku dvigniti ter bodriti, medtem ko na svoji prostorski polovici te iste žene morajo svoja bremena prenašati same ter svoja upognjena hrbtišča pač samostojno ravnati. Stabat Mater je tako kot večina Clugovih koreografij večplastno barvita in berljiva, je ep, posvečen kulturi odnosov in tradiciji zahodne kulture, menim pa, da posega še dlje po ravneh človeškega obstoja. Gleda se in se ji sledi kot umetniški scenski poslikavi v tehniki prefinjenih in čistih plesnih linij, kjer moški izstopajo v kostumih črne barve, ženske pokritih las ter v oblačilih kožne bledoličnosti pa skromno neopazne, mogoče je prav zato njihova notranja moč toliko bolj izstopajoča.
… (foto: Ljubljana Festival/Mediaspeed.net)

Ljubljanska publika je obe predstavi Opere in baleta SNG Maribor toplo sprejela, njihov baletni ansambel pa s predstavo Rekviem za dva stola  in Stabat Mater tudi več kot uspešno zaključil delovno poletje na prizorišču Dubrovniških iger, začetek nove gledališke sezone pa povsem pripravljeno odprl ravno na odru ljubljanskih Križank in v organizaciji Ljubljana Festivala.

View Gallery 8 Photos