Mariborčani na Labodjem jezeru. Zvezda večera Yuya Omaki

Eden kultnih klasičnih baletov veličastne beline ujete v ljubezenske okove je gotovo balet Labodje jezero, ki ga je uglasbil veliki ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski (1840-1893), skladatelj, ki se je tudi sicer zanimal za baletne uprizoritve in proučeval baletne skladbe drugih znanih glasbenikov, leta 1871 pa uglasbil otroško pravljico Jezero labodov. Njegova glasbena stvaritev balet Labodje jezero je nastala leta 1876, leto pozneje pa je bila že prva praizvedba tega baleta v moskovskem Bolšoj teatru, in kot je zapisano, je bila neuspešna, stekla pa v postavitvi koreografa in takratnega vodje moskovskega baleta Vaclava Juliusa Reisingerja (1828-18929), sicer je imela kar 41 ponovitev.

Prvotno postavitev baleta sta prenovila Mairus Petipa in njegov asistent Lev Ivanov ter poustvarila balet s srečnim koncem, saj zmaga ljubezen. Zaradi Petipajeve bolezni je drugo dejanje postavil Ivanov, in kot piše, je tesno sodeloval v prenovah s skladateljem, tako da sta se ples in glasba zlila v eno. Baletno prenovo je zaustavila nepričakovana skladateljeva smrt. Balet Labodje jezero, tak, kot ga poznamo danes, je bil uprizorjen 27. januarja 1895, leto dni po skladateljevi smrti, in doživel veliki uspeh. Na prošnjo Petipaja je libreto do konca uredil skladateljev brat Modest Čajkovski. Podrobno o glasbeni in koreografski zgodovini baleta Labodje jezero je zapisano v gledališkem listu v prispevku Benjamina Virca.
V Operi in baletu SNG Maribor so Labodje jezero prvič uprizorili 15. januarja 1953. Decembra leta 1977 je bila druga premiera Labodjega jezera, in sicer v koreografiji Valerija Kovtuna, ki je postavil tudi letošnji labodji spev na Velikem odru SNG Maribor. Omenjeni balet je ponovno prišel na spored v Veliki dvorani SNG Maribor 18. novembra 2005, takrat v koreografski postavitvi Viktorja Litvinova, po Petipaju, Ivanovu in Kotvunu in ob asistenci Irine Lukašove, torej skoraj pred desetimi leti. Zanimivo je postaviti vzporednice za obe zadnji predstavi. Pred desetimi leti je baletu dirigiral Aleksej Baklan in doprinesel k živahnemu in romantičnemu vzdušju predstave. Glavno vlogo bele labodke Odette in črnega laboda Odile je plesala takratna prvakinja in današnja mojstrica mariborskega baleta Alenka Ribič, njen princ pa nepozabni srčni princ Siegfrid, prinčevsko stabilen in vselej plemenit solist Anton Bogov. Ribičevi je bil izrazno bližji lik črnega laboda, "ki mu je pridodala zmerno noto ženske fatalnosti", kot sem 22. novembra 2005 komentirala za dnevnik Večer. Alenka Ribič je s svojo odlično baletno tehniko vsaki vlogi znala dodati tudi dovolj umetniške ekspresije, ki jo je živo zaobjela z glasbo, tudi zadihala in zaživela z vlogo, kot se je tistikrat v četrtem dejanju vživela v bolečino Odette. Živahnega dvornega norčka je zaplesal Edward Clug, čarovnik Rotbart je bil na premieri Sergio Moga, vendar le do zaključnega dejanja, kajti neopazno se je poškodoval in ga je moral zamenjati Matjaž Marin, ki je tudi sicer to vlogo plesal v alternaciji. Ponosno in s stilom baletnega solista je vlogo Ceremoniarja tako kot na letošnji premieri tudi takrat  izvajal Martin Turcu k.g., in so si tudi takrat izposodili zaprašeno sceno starejše izvedbe ter izposojene kostume v izvedbi Marije Levicke. Veliko razliko med takratno uprizoritvijo in sedanjo je odseval zbor belih labodov.
Če so se leta 2005 beli labodi postavljali le v statične pozicije in so se krivile drže ter komaj držale baletne pozicije, zlasti rok, so tokrat labodi zaplesali ubrano in lebdeli v tistih belih baletnih strukturah, ki dajo temu baletu čar in veličastje, ko se belina trepetajočih tutujev razliva po odru kot bela svetloba, noge v enakih pozicijah, enako lebdeče roke, drže, koraki, mili nagibi glave in pogledi … In prav ples labodov jasno kaže, da je mariborski balet močno dvignil svoj klasični baletni nivo (asistentki koreografa Alenka Ribič in Irena Pasarić), baletni solisti pa so bili že prej kvaliteten razred zase.
Na premieri 6. marca je simfoničnemu orkestru SNG Maribor dirigirala Tara Simoncic. Svojo labodjo zgodbo je koreograf Valerij Kovtun začel na odprtem dvornem razgledu s pogledom na podolgovato jezero v korakih valčka in poloneze, se tudi približal preprostejšim in starejšim dvornim formam ter jih folklorno niansiral. Že v prvem dejanju je bilo čutiti nekoliko upočasnjen glasbeni tempo, zato se je prvo dejanje kar vleklo. Glavni vlogi Odette in Odile sta bili zaupani solistki Tetiani Svetlični, balerini dobre klasične podlage in izvedbe, na premieri pa le premalo zlita z likom  Odette, ko je liriko baletnega giba največkrat zaustavila, ko je manjkalo tisto subtilno podaljšanje giba, skoraj neopazno, pa vendar ko je, je zaznano in zlito z glasbo. Njena Odette tudi prevečkrat obstoji, počaka, preden stopi na vrh svojih baletnih copat, ob njej pa kavalirsko počaka tudi princ. Vlogi Odette je dala nekaj več življenja, v danem trenutku celo ostro "zarezala" v Siegfrieda. Odličnost tehnične izvedbe je bila le premalo za čarobno doživetje te velike vloge.
Princa Siegfrieda je zaplesal prvak Anton Bogov, plesalec dominantnih skokov, dobre klasične izvedbe, tokrat nekoliko manj osredotočen na osnovne in zaključne pozicije ter z manj prisotnega njemu značilnega umetniškega žara. Skoraj ob vsaki baletni premieri, še posebej ob  Labodjem jezeru, pride na plan zgodba o neponovljivi umetniški izvedbi Črnega laboda Lane Stranič, o tem ne pripovedujejo samo njeni stanovski kolegi, ampak tudi generacije, ki so jo imele možnost videti. Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Jelena Lečić in Alena Medič so v ritmu korakov prezentno zaplesale simpatični ples Malih labodov. V tako malem ansamblu so omenjene štiri solistke, plesale tudi kot neveste, ki se jim je pridružila še Asami Nakashima. In ponovno sledimo odličnosti izvedbe Tijuane Križman Hudernik, Catarine de Meneses in Alexanndru Pilca v Pas de troix prvega dejanja. Pohvaliti je treba tudi Španski ples, vročico baletnega tria: Branka Popovići, Matjaž Marin in Alexandru Pilca, čardaš pa je docela ogrel tudi Vadima Kurgajeva.
Koreograf Kovtun je razigral dvorno vzdušje tretjega dejanja; kulisa starega podeželskega dvora je bila primerno topla, kostumi pa barviti in oblikovani glede na narodno pripadnost posamičnega dvornega plesa. V četrto dejanje je koreograf vpeljal še šest črnih labodov: Tijuana Križman Hudernik, Jelena Lečić, Metka Masten, Catarina de Meneses, Ines Uroševič in Alena Medič. Na odru so praktično ves čas bile prisotne in vidno izstopale Tijuana Križman Hudernik in Catarina de Meneses, tudi Alena Medič. Menim pa, da bi na premieri vsekakor bilo dobro, če bi obe glavni vlogi Odette in Odile zaplesala Catarina de Meneses, balerina ima poleg odličnosti izvedbe vizijo in notranje čutenje, ki ga zna deliti z gledalci, lahko pa bi se  pripravila še kakšna alternacija za eno ali drugo vlogo laboda. 
Zvezda večera je bil leteči Dvorni norček, ki se je vrtel kot vrtavka in ves čas svojo vlogo tudi nadgrajeval, skratka enkraten Dvorni norček je bil Yuya Omaki; če bo tako nadaljeval, bo kar kandidat za letečega Supermana v živo. V predstavi so zaplesali člani Mladega slovenskega baleta/MSB in se izkazali za kar zrele baletne plesalce: Aleks Šišernik, Uroš Škaper, Metka Feguš, Lara Flegar, Gabriela Mede, Mateja Železnik, Monika Zorko in Alena Medič.
… (foto: Tiberiu Marta)
Celoten vtis o tokratni mariborski premieri belega baleta Labodje jezero je vsekakor dober in so ga ob koncu tudi gledalci odločno nagradili s podaljški ter decibeli aplavza, karte pa bile povsem razprodane že kak teden poprej. Za plesalce MSB pa bo ta pomlad obarvana s plesi in nastopi v velikem baletu belih labodov, kajti kmalu se selijo v Ljubljano na novo ljubljansko aprilsko premiero baleta Labodje jezero.

View Gallery 9 Photos