Internacionalno tekmovanje Mia Čorak Slavenska v Zagrebu, 1.–3. julija 2021
Baletna tekmovanja – ali so sploh smiselna in zakaj, saj profesionalna baletna dejavnost spada v skupino uprizoritvenih umetnosti in ne športnih dejavnosti. Mnenja so deljena. Osebno menim, da so kakovostna baletna tekmovanja lahko izredno koristna kot spremljevalna dejavnost profesionalne baletne aktivnosti. Otroci v naših baletnih konservatorijih se ob pripravah na tekmovanje učijo zahtevnih variacij, za kar v učnem načrtu učitelji ponavadi ne najdejo prostora, saj je naš šolski sistem v primerjavi s preostalimi državnimi baletnimi šolami po Evropi in svetu zastavljen preskromno – tako v številu ur kot v izboru učnih predmetov. Učenci tako ob usvajanju novega, zahtevnega gradiva napredujejo v svoji tehnični in izrazni plati, poleg tega pa pridobijo dragocene izkušnje plesanja na odru, samozavesti, spoznavajo nove ljudi iz plesnega sveta, ocenjujejo svoje znanje, ko ga primerjajo z znanjem drugih itd. Moramo se zavedati, da se v baletni konservatorij ponavadi vpiše veliko število otrok, konča pa ga le peščica. Zato plesati baletno variacijo v popolnem baletnem kostumu, na velikem odru, pred žirijo, družino, sošolci in prijatelji morda za marsikoga pomeni edino takšno izkušnjo v njegovem življenju, kar je gotovo izrednega pomena.
Podobno velja tudi za profesionalne plesalce, ki jim tekmovanja skozi dodatno delo (poleg osebnega napredka) nudijo tudi lastno prezentacijo izven matične operno-baletne hiše oziroma baletne skupine, kjer delujejo, in tako morda odprejo nove karierne perspektive. Ti morajo poleg dveh klasičnih variacij ali Pas de deuxa odplesati tudi koreografijo v sodobnejšem stilu. Od klasičnega plesalca se danes pričakuje širša plesna usposobljenost, saj predstave na baletnih odrih še zdaleč ne temeljijo le na klasični tehniki, temveč se v njih pojavljajo različni plesni žanri, ki jih morajo klasični plesalci obvladati oziroma v procesu dela s koreografom hitro usvojiti. V obvezni sodobni koreografiji ima torej tekmovalec/-ka priložnost pokazati plastičnost svojega telesa, sodobni izraz in plesnost, to hkrati predstavlja tudi odlično priložnost še neuveljavljenim koreografom, ustvariti novo koreografsko miniaturo in jo predstaviti širši plesni populaciji. Obdobje covida-19, ki je zaznamovalo naše življenje v zadnjem letu in pol, je v večini potisnilo plesne dogodke iz dvoran in z odrov na splet. Tudi baletna tekmovanja so se izvajala le prek spleta, saj je bila vsaka druga možnost neizvedljiva. Ljudje imamo k sreči v sebi prirojeno lastnost preživetja in zato prilagajanja nepričakovanim okoliščinam. Tako smo se prilagodili tudi obveznim ukrepom ob svetovni pandemiji – z delom, šolanjem, in ko smo razumeli, da se stanje še nekaj časa ne bo spremenilo, tudi z baletnimi tekmovanji. Ta so se začela izvajati v večini prek spletne aplikacije Zoom, kar je seveda okrnilo kakovost izvajanja predpisanih/prilagojenih variacij, ki jih je bilo treba izvesti največkrat kar v domačih, za to neustreznih prostorih. Ob tem pa se je pojavil prej nepredstavljiv fenomen – kraj bivanja tekmovalca/-ke je nenadoma postal nepomemben, geografska razdalja med nami je postala nična, preprosto se je bilo udeležiti tekmovanja kjerkoli po svetu, kar je gotovo popestrilo ‘koronsko življenje’ baletne populacije in jim pomagalo prebroditi čas zaprtja med štiri stene svojega doma.
Eno od prvih baletnih tekmovanj, izvedenih v živo po obdobju covida-19, je gotovo Internacionalno baletno tekmovanje Mia Čorak Slavenska, ki se je odvilo med 1. in 3. julijem 2021v Zagrebu (Hrvaška). Hrvaško društvo profesionalnih baletnih umetnikov (HDPBU) je v sodelovanju s hrvaško glasbeno mladino soustanovitelj tega bienalnega tekmovanja, imenovanega po slavni prima balerini Mii Čorak Slavenski, ki je v 20. stoletju uveljavila hrvaško baletno umetnost v svetovnem merilu. Tekmovanje je bilo prvič izvedeno leta 2006, od leta 2010 pa prevzelo značaj mednarodnega tekmovanja in poteka na odru Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu (HNK) v organizaciji HDPBU. Organizator in umetniški vodja tekmovanja je dr. sc. Svebor Sečak, izredni profesor in predsednik HDPBU ter dekan Plesne akademije AMEU s sedežem v Ljubljani.
Člani žirije tekmovanja so vedno bili (tudi tokrat) priznani baletni umetniki svetovnega ugleda, kot so Irek Mukhamedov, Attilio Labis, Faruk Ruzimatov, Ljubinka Dobrijevič, Simona Noja Nebyla, Ronald Savkovič, Emmanuel Thibault, pa tudi priznani baletni pedagogi, kot sta Pal Csillag in Macher Szilárd in drugi. Zagreb je od Ljubljane oddaljen le slabi dve uri vožnje, zato je novica o baletnem tekmovanju v živo vzbudila veliko zanimanje med ljubljanskim baletom. Plesalci, željni udeležbe, so se morali hitro organizirati: kaj in s kom bodo plesali, kdo bo njihov mentor, kakšno sodobno koreografijo bodo izvedli in druge podrobnosti. Naš umetniški vodja Renato Zanella je navdušeno pozdravil zanimanje plesalcev, jim dovolil uporabo službenih baletnih dvoran, kadar te niso bile zasedene, in izposojo kostumov iz baletnega fonda, kar je odobril tudi naš ravnatelj Staš Ravter. Začelo se je intenzivno delo, baletne dvorane so bile zasedene do poznega večera, saj smo ob tem pripravljali tudi tekoči program baletnega ansambla. Nekaj plesalcev je zaradi poškodb moralo odstopiti od priprav, pet pa jih je vztrajalo do konca, uspešno nastopilo in prav vsi od njih so zasluženo prejeli srebrna in bronasta priznanja.
Erica Pinzano je nastopila z dvema solističnima variacijama; variacija Kitri iz baleta Don Kihot (L. Minkus), 3.dejanje in variacija druge Senca iz 2. dejanja baleta Bajadera (L. Minkus). Njena mentorica za klasični repertoar sem bila sama, hkrati pa sem zanjo ustvarila tudi novo koreografijo Do I dare? na glasbo E. Griega iz baleta Peer Gynt, kar mi je bilo v veliko veselje, saj izredno rada ustvarjam, predvsem z odličnimi in predanimi plesalci, kot je Erika. Mislim, da sva skupaj ustvarili prisrčno točko, občinstvo v Zagrebu jo je dobro sprejelo, Erika se je v njej dobro počutila in pokazala svoje tehnične in izrazne zmogljivosti, ker je bil tudi moj namen, saj sem ustvarjala za tekmovanje in sem zato kreirala v tej smeri.
Thomas Giugovaz in Nina Kramberger sta pod mentorstvom Viktorja Isajčeva pripravila Pas de deux iz 3. dejanja baleta Don Kihot (L. Minkus), s katerim sta premierno nastopila na Gala baletnem večeru SNG Opera in balet Ljubljana Povabilo na ples v sklopu 13. festivala Junij v Ljubljani. S tem duetom sta se pokazala tudi na zagrebškem tekmovanju, avtor njune sodobne koreografije z naslovom Dans tes bras na glasbo Ch. Aznavourja pa je Aleks Theo Šišernik.
Filippo Jorio in Marin Ino sta tekmovala s Pas d’esclave iz 1. dejanja baleta Gusar (P. G. Oldenburg), ki je bil na ljubljanskem odru premierno uprizorjen 22. 9. 2020 (koreografija José Carlos Martínez po M. Petipaju). Kot mentorji so jima pomagali: Viktor Isajčev, Olga Andreeva in Leo Mujič. Koreografijo na glasbo K. Raya z naslovom Catch pa je za tekmovalca ustvaril kar Filippo Jorio sam.
Plesalce sem sama peljala v Zagreb 30. 6. s svojo kio ceed, v katero žal nisem mogla natrpati vseh, zato sta se morala Marin in Filippo znajti drugače. Moram priznati, da sem si prvič zaželela imeti nekakšen kombi, da bi lahko potovali vsi skupaj, saj se mi jezdelo potovanje do Zagreba in nastop pred občinstvom v živo po tem korona času prava avantura in imela sem občutek, da nas je to na nek način medsebojno povezalo kot ekipo. Organizatorja Andreja Kovačič, ki deluje v HDPBU kot poslovodna tajnica, in dr.sc. Svebor Sečak, predsednik društva, sta nam rezervirala hotel v neposredni bližini prelepega HNK, nas v avli hotela osebno pričakala, prijazno pozdravila, opremila z vsemi potrebnimi informacijami in odgovorila na vsa naša vprašanja. Kot zanimivost naj povem, da je tekmovalcem stroške spanja z zajtrkom v hotelu krilo Hrvaško društvo profesionalnih baletnih umetnikov (HDPBU), kateremu hrvaško Ministrstvo za kulturo nameni znatno manjši letni budžet v primerjavi z našim Društvom baletnih umetnikov Slovenije (DBUS). To organizira svoje baletno tekmovanje TUTU in Poletni tabor DANC’S Piran, kjer si morajo vse prijavnine in bivanje (če sem prav obveščena) kriti udeleženci sami, pa čeprav je med Namen in cilji DBUS navedeno tudi,da ”na razne načine pomaga baletnim plesalcem doma in v tujini.” https://www.dbus.si/namen-in-cilji-dbus/.
Menim, da bi s takšnim budžetom, ki ga letno dobiva DBUS od Ministrstva za kulturo (100.000 evrov in več) lahko slovenskim plesalcem vsaj delo financiralo precej zasoljene cene poletnega tabora ali stroškov tekmovanja.
Naj se vrnem k hrvaškem društvu HDPBU, kjer se je organizator odlično izkazal. Vaje in celotno tekmovanje so se odvijali po prej napovedanem razporedu, skoraj do minute natančno. Seveda je bilo ves čas maksimalno poskrbljeno za upoštevanje predpisov ob covid-19, organizirano je bilo celo testiranje za izhod iz države ob koncu tekmovanja za vse, ki so to potrebovali. Vsak tekmovalec, mentor ali koreograf je pozneje po e-mailu prejel odlične fotografije, narejene med tekmovanjem in zaključnim Gala koncertom, povezave do vseh dogodkov pa je organizator naložil na njihov YouTube kanal, kjer smo si jih lahko brezplačno ogledali in naložili na svoje diske za lastno uporabo in trajen spomin. Prav neverjetno prijazno in velikodušno, vidi se, da HDPBU ni cilj finančna korist, temveč jih žene naprej ljubezen do baletnega poklica, kar smo lahko občutili med celotnim tekmovanjem. Rezultati mednarodnega baletnega tekmovanja Slavenska 2021 za starejšo kategorijo, v katero so spadali naši plesalci, so bili: nagrada za tehnične dosežke: Mario Diligente (Italija); bronastna medalja: Nina Kramberger (Slovenija), Filippo Jorio (Italija), Erica Pinzano (Italija); srebrna medalja: Saya Ikegami (Japonska), Marin Ino (Japonska), Thomas Giugovaz (Italija); zlata medalja: Anamarija Marković (Hrvaška) ter zlata medalja in nagrada Slavenska za plesno vrhunskost – Grand prix: Dmitrii Viskubenko (Rusija).
Naj končam s pozitivnimi mislimi o prihodnosti klasičnega baleta, ki se meni kaže v svetli luči. Kljub temu da je kariera profesionalnega baletnega plesalca kratka, da pogodbe za nedoločen čas po Evropi in svetu zasledimo le v še redkih državah in so se plesalci po aktivni karieri primorani usmeriti v druge poklice, kljub vsemu naporu in odrekanju, ki ga to delo zahteva, se še vedno najde dovolj mladih zanesenjakov, ki se zaljubijo v to prelepo in hkrati izredno specifično umetnost ter vztrajajo, se šolajo, tekmujejo, nastopajo, koreografirajo. Nekateri od njih bodo svoje pridobljeno znanje poglobili s pedagoškim izobraževanjem in prenašali baletno umetnost na prihodnje rodove – kakovostno, natančno in metodično. Saj le na ta način lahko le-ta obstane v svoji prvotni klasični obliki, se razvija naprej v duhu časa in še naprej bogati življenja gledalcev, željnih baletnih pravljic v njihovi prvotni ali sodobnejši formi. In to me srčno veseli! Zagreb pa – se vidimo čez dve leti na naslednjem tekmovanju!!!
Gala koncert Mia Čorak Slavenska pa si lahko ogledate spodaj.
