Ljubljanski balet ima en velik plus. Stravinski, kot se šika

Premiero baletnega večera, ki se je zgodila 27. septembra 2012 in je posvečena 130. obletnici rojstva (17. 6. 1880) skladatelja Igorja Stravinskega, sestavljajo tri skladateljeve kompozicije treh njegovih ustvarjalnih obdobij, ki so jih postavili trije koreografi treh časovnih razmikov. Tako se na začetku nove gledališke sezone na odru ljubljanske Opere ob njeni častitljivi 120. obletnici razpira baletni triptih na glasbo Stravinskega. Dirigent večera Simon Krečič je dejal, da v mojstrovih skladbah vedno znova odkriva nekaj novega, novo intonacijo   skladateljevega genialnega uma. 

Otroci z roba resničnosti …
Večer sestavljajo tri mojstrove skladbe in tri koreografije: Otroci z roba resničnosti na temo Pulcinella, baleta v enem dejanju in v koreografskem debiju balerine Kristine Aleksove, Apolon koreografskega genija Georgea Balanchina, ki ga je za ljubljanski balet postavil Ben Huys, in kot tretji del tega zaokroženega kompleksnega triptiha glasbe in plesa se predstavi še Svatba novodobne koreografske veličine  Jiřija Kyliána v postavitvi za ljubljanski oder Philipa Taylorja in Elke Schepers.
Vsa tri baletna dela spremlja orkester SNG opere in baleta Ljubljana pod taktirko Simona Krečiča. V koreografiji Otroci z roba resničnosti se glasbenikom pridružijo še operni solisti: sopran Dunja Spruk, tenor Matej Vovk in bas Zoran Potočan; Sopran, Tenor in Bas so tri glasbeno- gledališke vloge, ki imajo v skladateljevem opusu Pulcinella svoj odrski spevni izliv. Zbor SNG Opere in baleta Ljubljana (vodja zbora Željka Ulčnik Remic) v Svatbi spremlja oziroma komentira dogajanje na sceni po vzoru grške tragedije, kjer nastopijo tudi operni solisti: sopran  Norina Radovan, mezzosopran Gordana Hleb k.g., tenor Dejan Maksimilijan Vrbančič in bas Zoran Potočan. Orkester, zbor in operni solisti so postavljeni v spodnji – orkestralni del odra in ob pogledu z višine tvorijo sila kompleksno odrsko strukturo, dobesedno sliko ljudstva, svate. Tenorist Vrbančič je na tiskovni konferenci dejal, da je bil nastop v Svatbi svojevrsten izziv. V opernih delih je navadno balet tisti spremljajoči faktor predstave, ki se podreja glasbi, tokrat pa so to bili operni pevci, ki so sledili baletu. In kot je dejal Vrbančič, je tovrstna vloga pripomogla, da je bolje spoznal proces baletnega ustvarjanja, in ta izkušnja je bila zanj nova in zanimiva.
Če se napotimo po sledeh zgodovine in listamo programsko knjižico, je balet Pulcinella nastal po predlogu Sergeja Djagileva, prvič pa je predvajan maja 1920 v Parizu v koreografiji Léonide Massine in ob izvedbi ansambla Ruskega baleta Sergeja Djagileva. Za Balet Ljubljana pa je oktobra 1983 delo prvič postavil koreograf slovenskega porekla Milko Šparmblek, sicer delujoči hrvaški koreograf svetovnega slovesa. Apolon, ljubljenec muz (Apollon Musagéte) je premiero uzrl junija 1928 v Parizu v koreografiji Georga Balanchina, v izvedbi ansambla Ruskega baleta S. Djagileva, dirigiral je in postavil scenarij sam Stravinski. Praizvedba Svatbe (Les Noces) je stekla junija 1923 tudi  v Parizu, v koreografiji Bronislave Nižinski in z že omenjenim baletnim ansamblom S. Djagileva. Kyliánova postavitev Svatbe (Svadbenka) z nizozemskim plesnim gledališčem pa se je zgodila junija 1982 na Nizozemskem. Koreografinja Kristina Aleksova se je pogumno lotila težke in večplastne skladateljeve kompozicije, ki se spogleduje z baročno obliko in jo ovija v sodobno glasbeno formo, kjer se tarejo čustva in se izpostavlja okolje umetniške svobode. Tudi koreografija Otroci  z roba resničnosti Kristine Aleksove se preliva v klasičnih plesnih formah, ki jih dopolnjujejo sodobnejše gibalne oblike, ko se predstavljajoorisi umetnikov pouličnega gledališča, štiri strukture Pulcinell. Začetek se dogaja še pred zaveso, ko skušata klovn in klovnesa priti do gledalcev. Začetna  scena bi lahko imela večjo izrazno moč, tako je zgolj popestrila vhod in posedanje gledalcev, ob njunem odhodu pa se med zastori prikaže še radoveden hudomušen "otroški" obraz. Ko pa se zastor dvigne, uzremo razigrane Pulcinelle v barviti kostumski opremi (kostumografija Urška Recer).
Plesna struktura je prostorsko dovolj razigrana in je dramsko zaokrožena (dramaturgija Tatjana Ažman). Operni solisti se sprehajajo med plesalci, scene s petjem pa se prijetno vpletajo v plesni scenarij,  no, prvi pevski izhod ni bil ravno dovolj smiselno postavljen. Vse Pulcinelle so se v svojih vlogah prav prijetno predstavile, dogajanje na sceni je še dodatno popestrila Georgeta Capraroiu z zanjo značilnim temperamentnim utripom. Posebno draž je vnesla Pulcinelle 2 v izvedbi dueta in ob solističnih segmentih Lukasa Zuschlaga ter Regine Križaj. Regina Križaj se je znašla v estetski vlogi akrobatskega orisa, žal je njen plesni razpon tu in tam zakrivalo frfotanje belega blaga na rokah, občasno in v določenih postavitvah pa je ravno ta bela oblika bogatila monumentalno skladnost izklesanega giba. Neverjetno, kako plastično se je v svojo vlogo vživel Lukas Zuschlag. S svojim plesanjem je vnašal sodobno svežino, medtem ko je bogato plesno razgibanost spletal z glasbo in se predajal  domišljiji sodobnih form. Pohvalno je, da SNG Opera in balet Ljubljana podpira mlad umetniški rod in ga vabi v svoj koreografski tabor, Kristina Aleksova pa je dobro prestala ta svoj koreografski krst.
Apolon …
Stravinski svojo glasbeno stvaritev Apolon, ljubljenec muz začne z Apolonovim rojstvom, medtem ko se ljubljanski balet odločil, da se koreografija začne s sceno, v kateri se predstavi že odrasli Apolon. Obe baletni izvedbi sta prisotni na baletnih odrih. Apolon, bog sonca in Zevsov sin, je zaveznik umetnosti in je božanstvo svetlobe, medtem ko Balanchinov Apolon simbolizira narcisoidno božansko – moško lepoto, ki vabi in se razkriva. Prva scena v presežku svetlobe  se genialno prične z enostavnimi tihimi vzgibi, ki slikajo plemenitost in lepoto igranja na liro, na instrumentu, ki ga je uzrl Apolon že kot otrok in napovedal svojo umetniško veličino, v pomoč pa so mu bile tudi tri muze umetnosti, Terpsihora, Kaliopa in Polihimnija, ki so posvetile njegovo rojstvo. Koreografija s tremi plesalkami in enim plesalcem očarljivo izpisuje antični čas; gledamo niz podob, ki spominjajo na grške kipe, vidimo prelepo kočijo, konjsko vprego in na koncu se ob Apolonu razprostre še slikoviti pavji (baletni) rep, ki v zgodbi  ilustrira vesoljni odhod, ko Zevs pokliče sina in Apolon s seboj na Olimp odpelje tudi svoje tri muze. Koreografija je veličasten filigranski splet Balanchineve baletne poetike. Glavno vlogo Apolona je dominantno zaplesal Petar Đorčevski, njegove tri trepetajoče in ljubeče muze pa so bile: Tjaša Kmetec, ki je vzcvetela v vlogi Teripshore, muze plesa in petja, Ana Klašnja kot Kaliopa, muza pesništva, in Rita Pollacchi, Polihimnija, muza pantomime.
Vročica večera se  zgodi ob Svatbi, v koreografiji Jiŕija Kyliána, ko svatovski ples ob donenju glasbe in petju zbora dviguje temperaturo. Po odru ljubljanske Opere se vije plesni tempo, ki v takih hitrostih postavitve še ni bil viden, ko plesalci strnjeni v svatovske vrste kot eden preletavajo odrski podij in se v kulminaciji veselja razigrano razvrščajo po kotih ter stranicah odra, in ko njihove razposajene plesne radosti ni moč zaustaviti. Zgodba Svatbe pravi, da so se indijski starši domenili za poroko, nevesta in ženin pa se nista niti poznala. Tako postaneta tujca in ujetnika na svoji svatbi, vendar sčasoma tudi njiju potegne ritem svatovanja in se na koncu še sama znajdeta v objemu svatovske vihre. Ko pa se svatovanje umiri in se odprejo vrata (zadnja stena), pa v pričakovanju vstopita v svojo poročno sobo. Glavno vlogo v tej koreografiji nosi plesni zbor, torej vsi nastopajoči, ki jim gre tudi pohvala za prikazano moč izvedbe.
Svatba …
Solistični segmenti se izkažejo kot kratki utrinki v prevladi nastopajoče množice. In v teh so ob izkazani plesni ekspresiji dominirali: v prvi vrsti Kristina Aleksova kot hči, Sanja Neškovič Peršin – nevestina mati, prav tako Gaj Rudolf, nevestin oče, in najbolj razposajen med ženitvenimi posredniki Lucas Jerkander, tudi Lukas Zuschlag je prepričljivo odigral "svojega" ženina.
…foto: SNG Opera in balet Ljubljana
Narodni ples se v Kyliánovi koreografiji živo vije v stilu nemškega ekspresionizma, ki ni bil tuj niti slovenski plesni sodobnosti v 70. in je bil prisoten tudi še v 80. letih prejšnjega stoletja, in še danes ni preživeto pozabljen. Slovenske nosilke tega sloga, ki so ga poimenovale izrazni ples (po nemškem  prevodu), so pri nas bile Živa Kraigher, Lojzka Žerdin in njuna naslednica Jasna Knez. Čas plesnega ekspresionizma se je v Sloveniji sicer začel z zveličanim opusom Pie in Pina Mlakarja ter s šolo (1930) Mete Vidmar, torej še v času med prvo in drugo svetovno vojno.
In tako kot se je napovedovalo, je baletni večer Stravinski barvito umetniško doživetje v domeni plesa, baleta, glasbe in petja, in kot tak je tudi  vreden ogleda. 

View Gallery 8 Photos