Ljubeči dolgolasci očarali obiskovalce

Hair je kultni muzikal o otrocih cvetja in popolni svobodi. (Foto: Miha Fras)

Ob ponovnem srečanju z muzikalom Hair/Lasje v poletnih Križankah v času Festivala Ljubljana se je sedanjik naenkrat zavrtel v minule čase 70- ih, kajti gledalce so dočakali nasmejani, ljubeči dolgolasci, ki so plesali in poskakovali, delili sončne marjetice, obešali obeske okoli vratu in ponujali plakate. Odprt oder je slikovito zarezal v spomin na pisan čas razigranih skupin hipijev, ki so se kotalile po mestnih četrtih in poležavale na zelenicah velikih mest, na postajah, na pločnikih New Yorka, Londona, Amsterdama, Pariza …

Londonska ekipa je očarala publiko v ljubljanskih Križankah in mnogi so si oddahnili, ko so videli, da koreografinja Mojca Horvat nima nič pri projektu.
Na odprtem odru je stal in čakal na svoje prebivalce ter na začetek programa (ki se je glede na poln avditorij skoraj točno tudi začel) rožnato porisan star kombi, okoli naokoli pa povešene pisane krpe, na tleh zelen podij s ponjavami, tudi postavljeni provizorični odri, na katerih so prepevali, igrali … To realistično odrsko sceno, ki so jo dopolnjevali kostumi, pristna oblačila hipijevskih časov, je postavil in oblikoval scenograf ter kostumograf Jason Denvir, med drugim tudi predavatelj na Kraljevi šoli za glasbo in gledališče v Londonu.
Hair je muzikal za vse čase …
Nova postavitev Haira je stekla v izvirni produkciji New Shakespeare Festival Theatra in v produkciji Bronowski, v režiji ter koreografiji Mykala Randa. Glasbeni direktor Nigel Lilley se je izobraževal na Kingś kolidžu in na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, za odlično igralsko zasedbo pa je poskrbel Danielle Tarento. Igrali, peli in plesali so: Gary Watston/Claud, Matt Rawle/Berger, Portia Emare/Shella, Gloria Onitri/Dionne, Kristofer Harding/Woof, Daniel Bailey/Hud, Emma Kelly/Jeannie, Daisy Maywood/Chrissy in še ostalih devet nastopajočih članov hipijevskega plemena. Odrska luč je osvetlila in zatemnila življenjska stanja, ki se izmenjujejo v plemenu tekom dneva in noči, za luč je bil zadolžen Davis Howein, zvok pa je oblikoval Gareth Owen.
… za vse generacije.
Režiser in koreograf Mykal Rand je pristno izoblikoval življenje plemena, ko je gibanje, ples in igro medsebojno povezal in neposredno združil z živo glasbeno spremljavo, tako da je predstava v celoti zaživela kot eno samo sožitje odrskih umetnosti, ki ga je barvala in poglabljala odlična igralska ekipa.
Za instrumentalno izvedbo so poskrbeli glasbeniki: Nigel Lilley/klaviature, Mike Davis/pihala, Steve Jones, Alan Berlyn/trobente, Keith Hutton/ pozavna, Dave Holmes, Danny Short/kitare, Beth Symmons/bas, Matt Senior/bobni, Matt McLaughlin/tolkala.
Moje pripombe so naslovljene ozvočenju, res da  gre za odprt letni oder Križank, vendar je glasbeni ansambel občasno preglasil skupino in  ozvočenje je tudi dušilo skupinske pevske segmente.
Muzikal Hair je postal rokovska ikona. Prvič je zasijal v odrski luči na Broadwayu/New York oktobra 1967 in je takoj osvojil svetovne odre. Glasbo je komponiral Galt MacDermot, besedilo pa napisala Geromi Ragni&James Rado. Mnoge pesmi so tista leta bile na vrhu svetovnih lestvic.  Čustveni naboji pesmi povsem prežamejo poslušalca, ko pa slediš še besedilu, se zaveš, kako je to še vedno aktualno, in verjetno je tudi zato Hair ostal del pop scene 20. stoletja ter osvaja novi čas. Prepevalo se je o miru/Peace/ Shanti, shanti/ Om, o svobodi/Freedem, o cvetju/Flowers, o sreči/Happines, častilo indijskega boga plesa in ljubezni Krishna …, in tako so nastale nepozabne pesmi: Good Morning Starshine, Aquarius, Easy to be Hard, Hair, I´am Black, Air, I Got Life, Hare, hare  Krishna …
Režiser in koreograf Mykal Rand in direktor ljubljanskega Festivala Darko Brlek.
Filmski režiser Miloš Forman je 1979 posnel film Hair. Filmska verzija je pridobila na zgodbi in jo zaključila v realnem vzdušju tistih vietnamskih vojnih dni. Medtem ko muzikal Hair zgodbo gradi na melodiji in tekstih pesmi, govor je skop, kljub temu je scenska zgodba dovolj zgovorna in se zaključi v takratnem optimizmu mladih s pesmijo Let the Sun Shine In/Naj posije sonce. Tudi ta večer so morali nastopajoči ob koncu predstave to isto pesem nekajkrat ponavljati, kajti cel avditorij je stal na nogah in ploskanju ni bilo videti konca … Gledalci se res niso gibali v taktu melodije kot v času otrok cvetja, ko so tudi sami neposredno živeli ta čas in so bili eno z izvajalci, ampak kot gledalci, ki nagrajujejo dobro izvedbo.
Filmska izvedba muzikala Hair je še vedno legendarna.
Čas otrok cvetja je čas odpiranja in pričakovanja nove dobe, vodnarjeve dobe, je čas seksualne revolucije, ko se v morju krute realnosti utaplja v ljubezni, in seveda je pohod osebnega osvobajanja, meditacije in omame. Otroci cvetja so rušili spone rasizma, tudi življenjske norme svojih staršev, ki so sinove s ponosom pošiljali v vojne in kot nekoč v Šparti se sramovali drugače mislečih, pa čeprav svojih lastnih otrok.
Danes imamo žive samomorilske bombe, vprašanje pa je, če se ti samomorilci, te žive žrtve, prostovoljno odločajo za tako dejanje ali pa sledijo prisili svojih skupnosti, tako nekako kot so v zgodbi muzikala Hair starši silili Clauda, naj sledi vpoklicu v vojsko …, da bi lahko bili ponosni nanj …
Čas hipijev, otrok cvetja, je čas, ko vzhodnjaške filozofije osvajajo zahod, ko se teži k naravi, ko padajo idoli … Dejala bi, da so hipiji ob svojem boemskem življenju bili prvi znanilci ekologije, privrženci življenja v naravi in so nasprotovali potrošniški družbi. Seveda svobodno, ljubeče in v naravi so lahko živeli le v času mladosti, neobremenjeni z delom in življenjem, saj so se mnogi preživljali ob podpori svojih staršev, tudi tistih bogatih.
Na Hair so prišli: operna pevka Sabina Cvilak, njen mož in direktor Slovenske Filharmonije Damjan Damjanovič ter odvetnica Carmen Dobnik.
Prvič sem videla muzikal Hair na začetku 70-ih v Londonu, karte si takrat moral rezervirati-kupiti tudi kak mesec poprej. Težko primerjam obe predstavi, vem pa, da je bil to čas plesnega pohoda džeza in da me je navduševala takratna koreografska razgibanost.
Zdaj pa toliko bolj dajem priznanje koreografu in režiserju Mykalu Randu, da ni posegal po plesnem showu in scenskih atrakcijah današnjih dni, ampak je oživel zgodovinski svet otrok cvetja, tudi nevsiljivo predstavil njihov kult telesne svobode, v scenah seksa ali ko se na koncu prvega dela spontano slečejo in jih razženejo policijske sirene … seveda so jih policisti zapirali, lovili, strigli …
V predstavi so jasno opredeljene želje po novem svetu, tudi napadi na takraten družbeni in vojaški sistem, na zgodovinska hudodelstva proti človeštvu, poboje drugače mislečih, rasistične zločine ali krvave verske naboje, dovolj zgovorna je tudi nespoštljivost do ameriške zastave, vendar vseskozi v obilju objemov, petja, poplesavanja in mladostne zabave ter življenjskega optimizma.

View Gallery 7 Photos