Ponovno srečanje s sodobno plesno predstavo Fobija se je zgodilo na poletnem 63. Ljubljana Festivalu 7. septembra in je hkrati tudi slovenska programska premiera. Minili so že trije meseci od majske predpremiere Fobije v Španskih borcih, ko je cela ekipa odpotovala na Nizozemsko, premiera pa bila 20. avgusta na 25. Festivalu Noorderzon v Groningenu, enem od najmodernejših evropskih festivalov, in doživela izredni uspeh, saj je v času od 20. do 23. avgusta imela osem uprizoritev v razprodanih dvoranah.
O predstavi je bilo že pisano ob majski predpremieri v Španskih borcih. Novi prostor in oder največkrat dodata svoj pečat, in če je v dvorani Kulturnega centra Španski borci oblikovanje svetlobe fasciniralo in je glasba bombastično zvenela, je na velikem odprtem odru Križank osvetljava delovala atraktivno, tako kot mora biti, za kar je poskrbel Will Frikken, medtem ko so tolkala iz kozjih lobanj in na odprtem prostoru pridobila dodatne skrivnostne šume ob donečih udarcih, ki so se razlivali po odprtem avditoriju (oblikovaje zvoka Martin Lambeek), ko zvoka ne odbijajo in ne dušijo stene prostora in svetloba v zaprtem ne slepi; ta odprti odrski prostor Križank je prav gotovo tudi svojstven čar Ljubljana Festivala. Beseda fobija že sama po sebi pelje v prostore strašljivega pričakovanja in porajajočega se strahu. Tako se je že pred začetkom ženska sprehajala po prehodu med vrstami in s svojim prestrašenim pogledom ter nevrotičnim iskanjem opozorila nase, tako da so se glave gledalcev kar obračale za njo in ljudje so se začeli spogledovati, ko pa so se vhodna vrata zaprla in je ona odvihrala proti odru, se je začutilo olajšanje. Bil je to uvod v scensko fascinacijo ustrahovanja, tokrat po Camusovem tekstu, ki se je v angleščini slišal z odra in na stranskih ekranih se mu je lahko sledilo še v slovenskem prevodu. Oba ekrana pa ravno tako velika kot v Španskih borcih, kar pomeni, da so pisanemu prevodu lahko sledile le prve vrste, in to le tiste na obeh straneh avditorija. Dvorana je bila polna in tisti, ki niso razumeli angleščine ter so sedeli v zgornjih vrstah avditorija, so pač sledili predstavi. Zato ni bilo nenavadno, ko se je slišal komentar, kako niso ničesar razumeli in se pravzaprav niti ne ve, zakaj je sploh šlo, sledil je tudi odgovor, da se ples vedno gleda kot živo sliko, ki ti lahko da take ali drugačne občutke, misli … V zbitih vrstah premikajoče se reke obiskovalcev, ki gre proti izhodu, so pogovori kar dobro slišni.
In bilo je res doživetje, tudi posebno vzdušje. Vse, kar se je dogajalo na sceni, je bilo dovolj razvidno in berljivo, še sam duh z gasilskim aparatom v roki je ponujal kar več odgovorov, ne le da odrešitev prihaja prepozno; ko se je kar vrinila misel, da ima narava tudi svoj skriti načrt, ko rešitve ne ponuja, ampak ukrepa po svoje. Na manjšem odru v Španskih borcih, ko je bilo vse bolj utesnjeno, čeprav odlično izvedeno, pa se je ponudil le odgovor, da je podzemni duh (Nik Rajšek) prišel prepozno, ko so ga največkrat zakrivali ostali nastopajoči. V Križankah pa je sključeni duh, golo telo zamazano z barvo zemlje, bil na svojem skritem pohodu večkrat jasno osvetljen in viden v svojih upočasnjenih premikih, kar je ob vseh efektih luči in manipulacijah predstavljalo še dodatno svetlobno vznemirjenje ter vzbujalo radovednost.
Predstava Fobija je pokazala, da tudi mladi gledalci prav radi zahajajo v poletne Križanke, če se jim le ponudi prava priložnost. Fobija je kljub izjemni koreografski zasnovi aktualnega fobičnega realizma vsekakor izvrstna uprizoritev odličnih glasbenikov in plesalcev, ki posega v globine razmišljanja, če se pa za temi ne stremi, je tudi odlično zastavljen novodobni spektakel na plesni sceni. In s Fobijo se je zaključil tudi plesni program Festivala Ljubljana. S slovensko premiero, pompozno gledališko predstavo Faust v režiji Tomaža Pandurja pa se je atraktivno končal tudi gledališki del festivalskega programa, ki je hkrati festivalsko slovo od odprtega avditorija Križank. Pandurjev Faust je grandiozno postavljen v temo pečin in podzemnih voda, ko se trdo koraka po vodi in škornji razlivajo vodene kapljice, ko se s talno vodo želi sprati greh in najti tekočo odrešitev ob verzih velikega J. W. Goetheja ter v aktualni priredbi dramaturginje Livije Pandur, ko znanstveni Faustov hlad ter njegove poznejše pregrehe peklensko mrazijo še toliko bolj, ko je predstava tekla v letošnjem hladu septembrskih večerov (21., 22., 23. 9). Poletno vzdušje 63. Ljubljana Festivala pa se končno zaključi 28. septembra z Mlado Nemško Filharmonijo pod dirigentskim vodstvom Jonathana Notta v Unionski dvorani v Ljubljani.