Križanke niso samo za starce. Mladi navalili na Fobijo.

Ponovno srečanje s sodobno plesno predstavo Fobija se je zgodilo na poletnem 63. Ljubljana Festivalu 7. septembra in je hkrati tudi slovenska programska premiera. Minili so že trije meseci od majske predpremiere Fobije v Španskih borcih, ko je cela ekipa odpotovala na Nizozemsko, premiera pa bila  20. avgusta na 25. Festivalu Noorderzon v Groningenu, enem od najmodernejših evropskih festivalov, in doživela izredni uspeh, saj je v času od 20. do 23. avgusta imela osem uprizoritev v razprodanih dvoranah.

Predstava je nastala po konceptu, v koreografiji in režiji dveh priznanih izraelskih koreografov: Guya Weizmana in Ronija Haverja, ki živita in delujeta na Nizozemskem s svojo skupino Club Guy & Roni, ter ob sodelovanju z znano nizozemsko tolkalno zasedbo Slagwerk Den Haag  na glasbo Huga Moralesa, Pepe Garcie in s tolkali v živo z Enricom Montfortom (vodja Fedor Teunisse). Fobija je nastala v koprodukciji z Zavodom EN-Knap, ko sta koreografa Guy & Roni vzpostavila stik z direktorjem omenjenega zavoda Iztokom Kovačem in na njegovo povabilo postavila predstavo tudi s plesno skupino EnKnapGroup/ EKG. Ustvarjalci in izvajalci EKG: Thomas Luke Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tomás Tuza, Nik Rajšek; in Club Guy & Roni: Camilo Chapela, Angela Herenda, Dunja Jocic, Veerle van Overloop in Adam Peterson.
O predstavi je bilo že pisano ob majski predpremieri v Španskih borcih. Novi prostor in oder največkrat dodata svoj pečat, in če je v dvorani Kulturnega centra Španski borci oblikovanje svetlobe fasciniralo in je glasba bombastično zvenela, je na velikem odprtem odru Križank osvetljava delovala atraktivno, tako kot mora biti, za kar je poskrbel Will Frikken, medtem ko so tolkala iz kozjih lobanj in na odprtem prostoru pridobila dodatne skrivnostne šume ob donečih udarcih, ki so se razlivali po odprtem avditoriju (oblikovaje zvoka Martin Lambeek), ko zvoka ne odbijajo in ne dušijo stene prostora in svetloba v zaprtem ne slepi; ta odprti odrski prostor Križank je prav gotovo tudi svojstven čar Ljubljana Festivala. Beseda fobija že sama po sebi pelje v prostore strašljivega pričakovanja in porajajočega se strahu. Tako se je že pred začetkom ženska sprehajala po prehodu med vrstami in s svojim prestrašenim pogledom ter nevrotičnim iskanjem opozorila nase, tako da so se glave gledalcev kar obračale za njo in ljudje so se začeli spogledovati, ko pa so se vhodna vrata zaprla in je ona odvihrala proti odru, se je začutilo olajšanje. Bil je to uvod v scensko fascinacijo ustrahovanja, tokrat po Camusovem tekstu, ki se je v angleščini slišal z odra in na stranskih ekranih se mu je lahko sledilo še v slovenskem  prevodu. Oba ekrana pa ravno tako velika kot v Španskih borcih, kar pomeni, da so pisanemu prevodu lahko sledile le prve vrste, in to le tiste na obeh straneh avditorija. Dvorana je bila polna in tisti, ki niso razumeli angleščine ter so sedeli v zgornjih vrstah avditorija, so pač sledili  predstavi. Zato ni bilo nenavadno, ko se je slišal komentar, kako niso ničesar razumeli in se pravzaprav niti ne ve, zakaj je sploh šlo, sledil je tudi odgovor, da se ples vedno gleda kot živo sliko, ki ti lahko da take ali drugačne občutke, misli … V zbitih vrstah premikajoče se reke obiskovalcev, ki gre proti izhodu, so pogovori kar dobro slišni.
… (foto: Andrej Lamut)
Velik prostrani oder pa je fobijo, ki se je porajala ob dejstvu grozečega pričakovanja, ko je glas opominjal, da bo dvajset čez eno eksplodirala bomba, še dodatno razpihoval, kot bi večja količina vmesnega zraka med tresočimi se telesi še dodatno potencirala njihove telesne tresljaje, obdane z utripi strahu. Vsekakor pa je volumen nevidnega strahu tega zračnega niča  vidno in občutno povečeval svojo nevidno maso in se je kot val prelival po prostoru, tudi veliko bolj grozeče je tokrat izzvenela koreografska fobija kot na malem prostoru. Plesalci so bili sila uigrani in se razdajali, naša plesna skupina EKG se je povsem zlila s skupino izkušenega Cluba Guy & Roni, kar je tudi razumljivo, ko so kontinuirano  tekle predstave in je bilo tudi dovolj časa za plesno gradacijo. Aplavz je bil dovolj velik dokaz za odličen sprejem predstave. Križanke so tokrat za spremembo naselile mlajše generacije, za menoj pa so trije mladeniči, ki niso bili iz plesnih voda, že po videzu sodeč in po komentarjih, navdušeno kar nekajkrat ponavljali: "Stari, to je ‘power, power’! To ti je doživetje!"
In  bilo je res doživetje, tudi posebno vzdušje. Vse, kar se je dogajalo na sceni, je bilo dovolj razvidno in berljivo, še sam duh z gasilskim aparatom v roki je ponujal kar več odgovorov, ne le da odrešitev prihaja prepozno; ko se je kar vrinila misel, da ima narava tudi svoj skriti načrt, ko rešitve ne ponuja, ampak ukrepa po svoje. Na manjšem odru v Španskih borcih, ko je bilo vse bolj utesnjeno, čeprav odlično izvedeno, pa se je ponudil le odgovor, da je podzemni duh (Nik Rajšek) prišel prepozno, ko so ga največkrat zakrivali ostali nastopajoči. V Križankah pa je sključeni duh, golo telo zamazano z barvo zemlje, bil na svojem skritem pohodu večkrat jasno osvetljen in viden v svojih upočasnjenih premikih, kar je ob vseh efektih luči in manipulacijah predstavljalo še dodatno svetlobno vznemirjenje ter vzbujalo radovednost.
Predstava Fobija je pokazala, da tudi mladi gledalci prav radi zahajajo v poletne Križanke, če se jim le ponudi prava priložnost. Fobija je kljub izjemni koreografski zasnovi aktualnega fobičnega realizma vsekakor izvrstna uprizoritev odličnih glasbenikov in plesalcev, ki posega v globine razmišljanja, če se pa za temi ne stremi, je tudi odlično zastavljen novodobni spektakel na plesni sceni.  In s Fobijo se je zaključil tudi plesni program Festivala Ljubljana. S slovensko premiero, pompozno gledališko predstavo Faust v režiji Tomaža Pandurja pa se je atraktivno končal tudi gledališki del festivalskega programa, ki je hkrati festivalsko slovo od odprtega avditorija Križank. Pandurjev Faust je grandiozno postavljen v temo pečin in podzemnih voda, ko se trdo koraka po vodi in škornji razlivajo vodene kapljice, ko se s talno vodo želi sprati greh in najti tekočo odrešitev ob verzih velikega J. W. Goetheja ter v aktualni priredbi dramaturginje Livije Pandur, ko znanstveni Faustov hlad ter njegove poznejše pregrehe peklensko mrazijo še toliko bolj, ko je predstava tekla v letošnjem hladu septembrskih večerov (21., 22., 23. 9). Poletno vzdušje 63. Ljubljana Festivala pa se končno zaključi 28. septembra z Mlado Nemško Filharmonijo pod dirigentskim vodstvom Jonathana Notta v Unionski dvorani v Ljubljani.