Koreografinja Sinja Ožbolt se je izpovedala. Danes zadnjikrat

Koreografinja Sinja Ožbolt je ustvarjalni navdih za predstavo Danes zadnjikrat našla v  fantazijski  zgodbi o Peskarju kontroverznega pisatelja 19 stoletja, vsestranskega umetnika in poklicnega pravnika E. T. A. Hoffmanna (776-1822), ki je svoja literarna dela napajal s karikiranimi osebki tako iz pravnega kot znanstvenega sveta ter z njimi buril domišljijo in zaznamoval umetnost svojega časa. Po njegovih zgodbah je nastala znana opera Hoffmanove pripovedke skladatelja Offenbacha, je postavljen balet Hrestač in se je spletal balet Coppelia. Vsa tri dela zaznamujejo lutke človeških velikosti, ki jim njihovi stvaritelji vdahnejo življenje oziroma jih oživijo. Podoben motiv oživljanja in ustvarjanja stvora, tokrat iz peska in vode, je tudi tema pisateljeve pripovedke Peskar, kjer poleg alkimista in lepotice Olimpije nastopata še pravnik Coppellius in deček, ki ga obdajajo strahovi, ga begajo mračne sile, ko sledi alkimističnim skrivnostim in v Olimpiji spozna svojo ljubezen.  
Pisatelj Hoffmann je pionirsko preroško napovedal čas robotike. Da se ta čas med nas že razpreda, govorijo posnetki iz japonskih laboratorijev in se vijejo javne razprave o humanoidnihi robotih, ki bodo ljudem kmalu lajšali delo, jih tudi zamenjevali; in bo težko ločiti, kdo med njimi je živo  bitje in kdo je plod znanosti. Sinja Ožbolt se ni neposredno dotikala literarne vsebine pripovedi Peskar. V svoj koreografski jezik je vgradila obličja, ki otročje stremijo in posnemajo, želijo biti taki kot njihovi idoli, pa čeprav so ti mogoče celo nežive stvari in se kot Olimpija razkazujejo na tronu občudovanja. Zaslepljenost posnemovalcev – ljudi, ki brezumno sledijo nečemu in nekomu, je vezna nit predstave; dramaturginja Jasmina Založnik

Koreografinja Sinja Ožbolt in predstava…
Gledalca dočaka pet statičnih likov odetih v temačno kostumsko opravo, ki nekoliko in ne pretirano sledi filmski fantaziji vesoljnih oblačil;  kostumografinja Tina Pavlin. Postave stojijo, si mencajo dlani, medtem ko s petami odzvanjajo ritem korakov. Nakazan začetek se ob koncu abstraktno prelevi v zaključek predstave v smislu nedokončane zgodbe, ki se vedno na novo repetira z novim začetkom in istovetnim koncem. Plesalke in soustvarjalke koreografije so: Mojca Dimec, Nina Fajdiga, Jana Menger, Vita Osojnik in Petra Pikalo, ki v petdesetminutni uprizoritvi izoblikujejo vsaka svoj karakter, istočasno pa se v skupinskih sosledjih vseskozi usmerjajo k enemu in istemu cilju, in ta je posnemanje ne glede na njihove osebnostne in fizične razlike. Prvi vstop Olimpije v zatečeno združbo napove Mojca Dimec, ki se predstavi kot zgovorna Olimpija, se samozavestno giblje po odru, trga stavke, napada misli, njene besede občasno in pomembno obvisijo v tihih pavzah, kjer odzvanjajo ukazi in se dajejo nasveti. Ko pa njen čas mine, je to lik izpostavljene pedantnosti, ki skuša še kaj postoriti in sila natančno popraviti. Tudi druge  ilustrirane pavze, zamrznitve v gibih in v pogledih poglabljajo tematiko neizrečenega, ki je dovolj zgoščena, da lahko zadrži pogled in ustvari občutek. Avtorica svojo koreografsko izpoved dopolnjuje z živo besedo in pojavnostjo igralke, sočasno pa vrtinči in razbija plesni prostor, ga polni s pojmovanjem individualnega in skupinskega ter izpostavi moč posameznika nasproti kolektivni soodvisnosti in vsesplošni neinventivnosti. Njen koreografski jezik izstopa iz novodobnih klišejev, je abstraktno zasnovan v gibalnih linijah in sekanih ostrinah, tudi občasno topel v okroglinah dotikov. Kdo je živo bitje in kdo je programiran, niti ni toliko pomembno, saj se kreativni preskok ne zgodi v nakazani skupini istovetnih; pri "ta živih",  ker ni bilo mogoče dovolj potrebne energije in ne pravega zavedanja, pri onih drugih pač, ker ni bil vgrajen program, rezultat pa je na koncu koncev vseskozi enak – je podvajanje in je avtomatizem delovanja. Uprizoritveni prostor se na trenutke še podaljša skozi obstoječa vhoda, kar doda kanček Hoffmannove iluzije onstran vidnega.
…Danes zadnjikrat…
Osrednja vloga predstave je nenavadno bitje, ki se okorno lomi v gibih in lomljivo upogiba svoje okončine, ki sčasoma postane celo vodilni bojevnik in si prisvoji Olimpijino mesto. Ta lik nadnaravne energije, ki se opazno trudi in sili v ospredje, je živo barvala in vseskozi skoncentrirano gradila  Vita Osojnik; ko pa zmanjka življenjskega potenciala, se predstavljena veličina počasi sesuva in boleče izginja. Čudno združbo petih osebkov, ki se pehajo na svoji ciljni ravnini in jim je dana možnost, da zavzamejo Olimpijin prostor, sestavljajo še mladenka Nina Fajdiga, zadovoljna Petra Pikalo in nekoliko drugačna, vendar izstopajoča Jana Menger. Posamezni karakterji bi se gotovo lahko še intenzivneje barvali, da bi osebnostne karakteristike še bolje in večplastno izstopale ter se groteskno portretirale v predstavljenih gibalnih nizih skupinske vznesenosti in linijskih usmeritev. Točno opredeljen naslov predstave Danes zadnjikrat ni ravno v kontekstu s ponavljajočo se tematiko, vendar ga je možno razumeti kot prikrito, pa čeprav utopično željo v pričakovanju novega in drugačnega.
… (foto: Sunčan Stone)
Plesna predstava po ideji in v koreografiji Sinje Ožbolt Danes zadnjikrat se dotika tematike, ki je pred dvesto leti vzburila pisateljsko fantazijo Ernesta Theodora Amadeusa Hoffmanna, danes pa se že neposredno sooča z nastopajočo ero robotike, je torej aktualna in nič več domišljijska;  v dobro predstave sta sodelovala še David Orešič / svetlobno oblikovanje in Vanja Novak / oblikovanje glasbe.

View Gallery 4 Photos