Korejski plesalci navdušili z življenjskim optimizmom

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani je februarja gostila spektakularno tolkalno skupino Dulsori iz Južne Koreje. Dogodek je stekel v okvirih kulturnega programa Glasba Sveta in z bobnenjem bobnov skupine Dulsori se je zgodila tudi vesela uvertura v festivalski program Nasmeh Koreje.
To ni prvič, da je CD v svoj kulturni program vnesel duh atraktivnih azijskih udarcev, bobnov. Maja 2005 so nas fascinirali japonski Yamato bobni, ki so doneli ravno tako v Gallusovi dvorani, na mednarodnem festivalu scenskih umetnosti Exodos10. Bili smo priča pravim donečim velikanom s premerom 1,7 metra in teže posameznega bobna 400 kg. Membrane so vibrirale v yin in yang ritmih, z njimi je vibriral tudi ves avditorij, medtem ko so bobnarji skoncentrirano in ritualno poplesavali med bobni. Spremljala so jih tudi trobila visoke frekvence, citre (koto) … Doneči ritmi so spodbujali ritualne obrede, ubrane paradne ritme ali celo zadoneli v bojnem klicu. Skupina je takrat prvič nastopila pri nas, mesec prej pa prvič tudi v Moskvi. Ustanovljena je bila leta 1993 v pokrajini Nara, zibelki starodavne japonske kulture; njen ustanovitelj pa je Masa Ogava. Na festivalu japonske kulture pa je CD leta 2005 izpostavil tudi starodavni japonski gledališki ples kabuki, ki ga je postavila in kot prva zaplesala ženska, pozneje pa je postal domena moških izvajalcev.

Tudi korejska skupina Dulsori (v prevodu divji ritem/utrip dežele) se šteje med novejšo bobnarsko azijsko atrakcijo, je nekoliko starejša od japonske Yamato, ustanovljena je bila na začetku 1984, njen umetniški vodja pa je Kap Hyun Moon. Sicer smo se s korejskimi plesi srečali v Ljubljani na delavnici na Filozofski fakulteti v organizaciji Katedre za korejski jezik že leta 2008, ko je delavnico vodil plesni učitelj iz Seula, gospod Park Yoon Kyu.

Bilo je to presenetljivo srčno srečanje s korejsko kulturo, z njihovo pisavo, besedo, običaji, oblačili, glasbo in plesi. Zadnji dan seminarja je zaplesal tudi sam učitelj – elegantno pripovedno, lahkotno in poskočno. Glasba nas je vseskozi polnila z radostjo in poskočno gibanje navkljub drugačnosti ter naporom na koncu privabilo veliko smeha in prijetnih pogovorov z učiteljem Park Yoon Kyuem in gostitelji. Tako smo zvedeli, da so narodni korejski plesi bili še pred nekaj leti obvezna predstavitev posameznika pred sprejemom na novo delovno mesto, kot neke vrste test sproščenega nastopa ali elegance gibanja.

Že ob prvih ritmih skupine Dulsori, ki so zadoneli pred vhodom v dvorano, sem se spomnila korejskih glasbenih ritmov s seminarja 2008. Tudi tokrat so glasbeniki veselo in lahkotno poplesavali ter peli, medtem ko so z bobni udarjali ritem in s trobili piskali, skratka ustvarjali zabavno vzdušje starodavnih sejmišč. Glasba in kostumi so bili prav tako barviti kot je dogajanje na tovrstnih sejmih in zabavah.
Nastopajoči so prispeli do odra, se povzpeli in nadaljevali svoj glasbeno plesni ritual lahkotnih poskokov in vrtenj. Na odru so se posvečali vrtavkam in ob kroženju z glavo so se zavihteli tudi ozki dolgi trakovi vstavljeni v naglavno pokrivalo, tako da je vrteči trak še dodatno krasil vsakega posameznika, medtem ko je vijugal okoli postave in se vrtel skupaj z nastopajočimi.

Koreografija prihoda in poplesavanja na robu odra se je sčasoma lepo prelila v ubrban bobnarski slog pungmul, ki ga izvajajo na valjastih bobnih/buk – velikih in tistih manjših. Tolkala spremljajo zvoki flavte, citer, piskajočega trobila, majhnega ročnega gonga/kkwaenggwari, bobna peščene ure/ janggu in gonga/jing. Energija na membrani bobna zavibrira ob udarni palici, ko tolčejo z enim in drugim koncem palice. Vibracije in energije na membrani bobna ustvarjajo napetosti, ki spodbujajo gibalne ritme ter telesne impulze, ki se gledajo kot ritualni ples bobnarjev. No, da bi nastala prava moč udarca, je treba uglasiti in sprožiti tudi telesne napetosti; bobnarji bobnajo praktično s celim telesom, in večji je boben, tem bolj atraktivna je moč udarca oziroma njihov ples udarcev. Tudi bobnarji skupine Dulsori so izvajali uglašene in sočasne udarce po velikih membranah, ki so bili atraktivni ravno zavoljo istočasnosti in enakovrednosti ritma, in ob enakem vihtenju udarne palice in dlani je vizualni efekt podajal enkratno poplesavanje ob bobnu. V skupini so prevladovale bobnarke, glasbenice, ki nikakor niso zaostajale za močjo in ubranostjo udarcev svojih moških kolegov. Sejemsko veselje in barvitost so dopolnjevali tudi s petjem in zabavnim glasbenim programom, ki je starodavno znanje prelival v sodobne zabavne okvire in bogatil še z akrobatskimi fantovskimi skoki po  krogu. V njihovem programu ni manjkalo niti animacije gledalcev ne ritmičnih prispodob, s katerimi so ti lahko neposredno sodelovali v predstavi.

Svojo plesno in glasbeno  veselje je skupina Dulsori zaključila na hodniku CD-ja, ko so dali priložnost še posameznikom, da skupaj z njimi zaplešejo in se ob njihovih ritmih še dodatno zabavajo.
Iz obeh mojih srečanj z glasbeno in plesno kulturo Koreje sem dobila vtis, da gre za vesel in sproščen narod bogate in barvite kulturne dediščine. Že po prvem dnevu gostovanja skupine Dulsori pri nas je steklo kar nekaj klicev, ki so vabili svojce in znance, naj ne zamudijo drugega dne te enkratne predstave, ki v teh sivih februarskih dneh izpolnjuje z življenjskim optimizmom. 

View Gallery 6 Photos