Ko zapleše smučarska legenda Rok Petrovič

Režiser Matjaž Pograjc je znova zaplaval v športne vode in na gledališki oder Slovenskega mladinskega gledališča sedemnajstega oktobra postavil krstno uprizoritev Rokova Modrina, dokumentarno pričevanje o nacionalnem junaku, o smučarju Roku Petroviču (1966–1992), in to dve leti po svoji uprizoritvi Skubičeve drame o pionirki slovenskega alpinizma Pavli Jesih (1901–1976), Pavla nad prepadom. Scenarij je tokrat zaupal novinarju in raziskovalcu Boštjanu Videmšku, ki se je lotil naloge poglobljeno in raziskovalno. Družinska in športna zgodba mladega Roka, Rokiča, kot ga klicala mama, se tekoče in vizualno kadrira, kot bi se sledilo dokumentirani avtobiografiji na filmskem platnu.

Scena je premična in vpeta v velike kroge, ki se premikajo po tračnicah, uprizoritveni prostor pa pridobi voluminozno podobo tunela, kar ob  svetlobnem oblikovanju pripomore k poglabljanju vizualnih globin, ko prihodi in odhodi pridobijo navidezne razdalje ter časovne zamike. Ilustrativno scensko zgradbo dopolnjujejo še zgodovinski videoposnetki, družinski foto albumi in jo polnijo slikovite koreografske oblike Branka Potočana, kar sceni doda nove neizmerljive dimenzije, ko silhuete visijo na plezalnih vrveh ter iluzorno odsevajo stanja nastalih trenutkov. Priča smo novim gledališkim senzacijam in scenskim manipulacijam, ki živo in vizualno zapolnijo dramski prostor (scenografija Tomaž Štrucl, Sandi Mikluž za estrihe in omete; oblikovanje svetlobe tudi Tomaž  Štrucl in David Cvelbar). Pograjc je ob neki priložnosti komentiral, da pri nas ni pravega posluha za nova scenska raziskovanja in so tovrstne spodbude kar finančno zamejene, no, s Štruclom, kot je možno videti, kar domiselno in inovativno ubirata pota svojih novodobnih scenskih vizij. Videmškova dramatizacija življenjske zgodbe o Roku Petroviču, o človeku svobodnega duha, tudi smučarju, znanstveniku in boemu, kot je sam sebe poimenoval, teče gladko in neposredno v jeziku izkušenega novinarja, ki mu prelomni čas našega državnega socializma ni neznanka in ki ni bil nič manj  prepreden z elementi marketinškega dobičkarstva, pa čeprav v sferah ideološkega prestiža in športnih presežkov. Zgodba o Roku poseže tudi v čas štiriletnega otroka, ki se navdušuje nad smučanjem in ga mama Zdenka postavi na prve smučke, on pa jo pozneje vpelje v svoj svet joge, ki popelje do ashrama, in vpelje v tehnike meditacij. Ko pa je mladi športnik Rok dodobra zagrizel v materijo smučarske športne discipline, ga v svoje trenerske roke prevzame še oče Krešo, ki ga je utrjeval ter spodbujal v njegovih tekmovalnih vnemah, tudi disciplinirano vodil do izrednih rezultatov, čeprav je Rok že kot mladostnik vse bolj hlastal po svobodi duha in neomejenosti, kar je tudi našel v potapljanju na vdih in bil na novo zasvojen z novimi spoznanji tam pod vodo.
Njegov smučarski vzpon se je začel leta 1983, ko je postal svetovni mladinski prvak v slalomu, v veleslalomu pa bil tretji, potem so se v obeh disciplinah vrstili najvišji dosežki, ko leta 1986 zmaguje in za seboj pušča Bojana Križaja ter legendarnega Ingemarja Stenmarka in ko osvoji slalomski kristalni globus. Tega leta med podvodnim ribolovom doživi potapljaško nesrečo, takrat ga je rešil stric. Istega leta 2. decembra še zadnjič stopi na zmagovalne stopničke, ko osvoji 2. mesto v Kranjski Gori, tudi postane prejemnik Bloudkove nagrade, najvišjega slovenskega priznanja za dosežke na področju športa. Tri leta pozneje, ko se je že poslovil od belih tekmovalnih stez, pa z vpisom na fakulteto za šport začne svoj novi čas študijskega in znanstvenega poglabljanja v disciplino športa, tudi predčasno s povprečno oceno 9,5 diplomira na temo Kršitev človekovih pravic in svoboščin v športu, leta 1993 pa odda magistrsko delo, s katerim se znanstveno poglablja v psihologijo športa, kar je imel namen še naprej raziskovati v tujini. Magistrskega dela mu ni uspelo niti zagovarjati, saj se je 16. decembra smrtno ponesrečil pri podvodnem fotografiranju v Veli Luki na Korčuli.
Lik Roka Petroviča vtisne v spomin izredna interpretacija igralca Primoža Bezjaka, tudi vloga njegove prijateljice, ki jo odigra Katarina Stegnar, oba pa hkrati še gibalno slikovito simulirata omenjeni disciplini smučanja in potapljanja, k pristnosti športne simulacije je pripomogel tudi strokovni pristop: Miha Lapanja, H2O Team. Vse to in še več je možno zaslediti v dramatizaciji kratkega, vendar polnega življenja Roka Petroviča, ki ga slava ni prevzela, mu bila celo tuja, ki se je poglabljal v zen budizem, kot otrok pa že srečal z avtogenim treningom, pozneje treniral pod avtohipnozo, pri devetnajstih pa oznanjal svoje smučanje kot le eno epizodo na svoji življenjski poti.
Na odru se živo nizajo naše vele smučarske zgodbe tistih dni, se sreča Ingemarja Stenmarka, Toneta Vogrinca, Filipa Gartnerja …, se obnovijo komentarji športnih reporterjev, odstira smučarski marketing in prevlada trdih stališč, se spozna trenerja in očeta Krešimirja, tudi oživijo vezi z mamo Zdenko, vloge pa odigrajo in se iz scene v sceno srečujejo igralci SMG: Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček in Matej Recer
 
O velikem športniku, izrednem človeškem potencialu, Roku Petroviču, ki se je že kot aktivni športnik znanstveno poglabljal ter izpopolnjeval svojo izbrano športno disciplino in se hkrati spopadal z omejenostjo ter utesnjenostjo duha, ki vlada v športnem svetu, pa iskreno spregovori Videmškova dramatizacija Rokova Modrina, ki jo inovativno in scensko vznemirljivo na oder postavi režiser Pograjc. Ob vhodu v dvorano pa se gledalec sreča še z Rokovo opremo, razstavljeno v spomin na njegove izredne in virtuozne smučarske dosežke, kar pa v času kapitalističnih reklamnih dobrin in ob finančnem kulturnem primanjkljaju v gledališki hram vnese tudi vprašljivo pridobitniško noto ter temu primerno polemiko. Takoj se zastavi vprašanje, ali bi lahko tudi brez te zgodovinsko reklamne razstave gledališka uprizoritev Rokova Modrina ugledala svoj dan, in če bi, kaj bi lahko nudila gledalcu, enako ali …?! 
… (foto: Nejc Saje)
Gledališka predstava Rokova Modrina se vrsti na rednem sporedu SMG in je ves čas razprodana. Za Zvezo gluhih in naglušnih društev Slovenije je bila posebej uprizorjena 12. novembra, v počastitev dneva slovenskega znakovnega jezika (14.11.), in tudi tolmačena v slovenskem znakovnem jeziku. 

View Gallery 7 Photos