Ko plesalka na odru igra klavir in se zahvali Bachu

V romantičnem ozračju Mini teatra na začetku cvetlične Križevniške ulice v Ljubljani, v ulici gledaliških poslikav in belih klopi, je Tamara Polanc našla svoj kotiček za avtorski prvenec Odmevi iz prahu. Plesalka je po zaključku Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, med letom 2008 in 2010 obiskovala Sead plesno akademijo v Salzburgu, se potem udeleževala številnih delavnic doma in v tujini ter sodelovala z našimi znanimi imeni koreografske in gledališke scene, s skupino Fourklor (Branko Potočan, Jana Menger), z Matjažem Faričem, Matjažem Pograjcem in drugimi. Do zdaj se je predstavila z več otroškimi in mladinskimi predstavami, kot so: Faza REM, Debussyjev večer, Lunino kraljestvo, Plašček za Barbaro, ko z otroki ne deluje samo kot koreografinja, ampak tudi kot plesna pedagoginja, v sodelovanju s Kajo Teržan in Annu Ronkainen pa še v zanimivi in nekoliko nenavadni tlorisni uprizoritvi Hiša. Pred kratkim je Polančeva diplomirala tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani in si pridobila še poklicni naslov glasbenega pedagoga.

V podporo njeni glasbeni izobrazbi je na sredini mini odra Mini teatra postavljen star koncertni klavir, edini Tamarin rekvizit, ko pod njenimi prsti zadonijo stari (prašni) zvoki in zgodbe velecenjenih skladateljev baroka, klasicizma in romantike. Črn klavir, kot je dejala, je nabavila kar poceni, sicer donečih in polnih tonov, vendar pa že nekoliko zakrnel v tonovskem razponu, vsekakor pa docela upogljiv in vzdržljiv, ko je lahko nosil Tamarino težo, podkrepljeno s prevali, poskoki in odskoki.

Dogajanje se začne s prižiganjem štirih ovalnih sveč. Potem Tamara poseže po oblačilnih detajlih, obešalniku s koncertnim smokingom, atraktivno ukrojenim s pridihom nostalgije, po zgodovinskih oblačilih velikih mojstrov, pa beli žabo iz časa romantike in še bela skodrana moška lasulja. Smoking je bil namenjen Johannu S. Bachu, ki s svojo glasbo zdravi dušo, in Ludwigu van Beethovnu, skladatelju divje 9. simfonije, žabo pa romantičnem Frédericu F. Chopinu, s katerim se avtorica kot pianistka kar težko spoprijatelji, vsi trije rekviziti pa krasijo slavnega Wolfganga A. Mozarta, skladatelja otroške razigranosti in duhovne pravljičnosti. Vse, kar si odene na svojo enostavno črno-belo kostumsko kombinacijo (kostumografija Sara Smrajc Žindarčič), se ji kar prilega. Po uvodni besedni razlagi o oblačilnih detajlih in njenem odnosu do starih mojstrov se Tamara Polanc prelevi v pianistko, ki čutno boža klavirske tipke, za vsako pa ima ime in iz vsake izlije prijetno melodijo, ki zaveje po prostoru in umirja. Pianistka vidno uživa v igranju, ob tem pa  zapleše s celotnim zgornjim delom telesa, tudi kroži in zamahuje z glavo, ko se predaja baročni glasbi Johanna S. Bacha (1685-1750), ob preigravanju mojstrovega Preludija v C-duru. 

Naslednja skladba je 5. Simfonija v G-molu, op. 67 (Simfonija usode) Ludwiga van Beethovna (1770-1827). Nekje med igranjem začetnih tonov pa njeno muziciranje v živo prevzame klavirski glasbeni posnetek (zvočne obdelave: Tamara Polanc, oblikovanje luči in zvoka: Matej Primic in Tilen Vipotnik), in pianistka velikih korakov zaveje svoj plesni duet z mogočnim mojstrom. Na trenutke je sama koncertni mojster, ki vodi glasbeni tok, ko v plesnih vzgibih dirigira, se preliva po klavirju in zliva s klavirskimi toni, tudi utaplja v skladateljevo melodiko, nato pa že skače okoli klavirja kot razigrana sodobna plesalka, ki se povrh še kotali po klavirju, ga naskakuje in preskakuje, ki njeno plesno dinamiko kar stabilno in stoično vzdrži, čeprav se pokrov kar opazno upogiba.

Skupaj z glasbo se konča tudi njen razburkan ples po tonih mogočne simfonije usodnih sfer. Počasi se umiri in zaigra lirične tone Nocturna v E-molu, op. 72 št.1. Fréderica F. Chopina (1810-1849). Lirično bolečino ob glasbenem posnetku skladateljevega Nocturna pa plesalka utaplja bolj pod klavirjem kot na klavirju. Lirika čustvenega Chopina ji ni ravno pri srcu, jo prej čustveno zamori, kot bi jo gibalno navdihnila ali celo navdušila. Zato pa kar zacveti v razigrani dinamiki dunajskega klasika Wolfganga A. Mozarta ( 1756-1791) ob skladbi Sonata v C-duru (Sonata facile) in v odlomku Uverture za opero Čarobna piščal. Svoje notranje užitke ob poplesavanju  Mozartovih tonov plesalka in pianistka dopadljivo ter domiselno predstavi v sila slikoviti mimiki obraza in v gestah, ko uprizarja in doživlja svoj novi gibalno-glasbeni preporod ter humorno brede po skladateljevih karakternih in ustvarjalnih sferah. Igrivi in zabavni nastavki pantomime v poslikavah  skladateljeve infantilnosti docela simpatično zavibrirajo v izrazni in barviti dekoraciji Tamare Polanc.

 
Na koncu se avtorica in protagonistka po svoji štiridesetminutni uprizoritvi pokloni vsaki sveči posebej in jo imenuje z imenom enega od skladateljev, sicer v obratnem vrstnem redu, kot jih je preigravala na klavirju, nato sledi še poseben poklon Bachu, ko se od njega poslovi z besedami: "Hvala, Bach, brez tebe tudi onih treh ne bi bilo," in zapusti oder.

Odmevi iz prahu je plesno-glasbena uprizoritev, dovršeno avtorsko delo glasbenice in plesalke Tamare Polanc, v katerem enostavno, pa vendar stilno simpatično in inovativno prepleta svoje ustvarjalne potenciale v domenah glasbeno-plesnega medija.

View Gallery 7 Photos