Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva. Svetovna prvaka. In to že četrtič!

Srečna in zadovoljna Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva, svetovna prvaka v latinskoameriških plesih (foto: osebni arhiv)

Brez dvoma je par Prašnikar & Averkijeva eden najuspešnejših parov naše trenutne scene v latinskoameriških plesih. Iz Nizozemske prinašata osvojeni naslov najboljšega para na svetu.

Klemen, Saška, iskrene čestitke za obranitev naslova svetovnih prvakov v latinskoameriških plesih v plesni zvezi WDC. A je to res vajina četrta zmaga in kakšne energije se pretakajo zdajle v vajinih telesih in misli v glavi?
Najlepša hvala za čestitke! Ja, res je, to je bil najin četrti naslov svetovnih prvakov v članski kategoriji. Seveda sva zelo vesela, da sva obranila naslov in tako nekako kronala to leto, ki je bilo za naju res izjemno.

Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva sta znova premagala vso konkurenco. (Foto: osebni arhiv)

Kakšna je bila konkurenca na svetovnem prvenstvu in kako sta tempirala priprave in seveda sam nastop?
Bilo je nekaj čez 100 parov z vsega sveta, z nekaj izjemami so tekmovali vsi najboljši. Priprave so bile malo drugačne kot prejšnja leta, predvsem zaradi drugačnega koledarja. Ponavadi smo imeli svetovno prvenstvo decembra, zdaj je bilo potisnjeno naprej, tako smo dobili Blackpool, International in svetovno prvenstvo v razmaku dobrih dveh mesecev. Za naju je bilo ključno, da sva zares v top formi konec avgusta za Blackpool in potem sva to formo bolj kot ne vzdrževala do svetovnega prvenstva.
Bi lahko dejala, da je to vajino leto, saj sta osvojila praktično vse, kar se osvojiti da?
Ja, definitivno. Ravno sva začela zmagovati največje tekme, preden se je začela pandemija in se je vse skupaj ustavilo. Res sva garala v tem času in zdaj pobirava sadove tega dela.

Aleksandra Averkijeva in Klemen Prašnikar na parketu Blackpoola (foto: Tomasz Riendl)

So vse zmage enakovredne ali Blackpool prednjači?
Blackpool je za nas plesalce Meka in vedno bo zmaga tam veljala malo več, pa čeprav tekmuješ proti istim parom tudi na UK Opnu, Internationalu in svetovnem prvenstvu. A zmaga tam ima kljub temu večjo težo. Ne vem, morda nama pomeni več tudi zato, ker sva postala svetovna prvaka in sva zmagala UK Open že pred nekaj leti, Blackpool se je pa kar nekaj časa izmikal.
Še kaj manjka do konca leta?
Od velikih naslovov ne, osvojila sva vse, kar se v članski kategoriji da. Je pa tako, da vsak osvojeni naslov je že naslednji dan stara novica, in če ne gledaš naprej in zaspiš na lovorikah, te lahko hitro spodnese. Pari, ki so zadaj, so vrhunski in vsi delajo za isti cilj, da ti vzamejo titulo, zato je, ko si na vrhu, treba delati še več.

Klemen in Saška na parketu v St. Peterburgu (foto: osebni arhiv)

Ali zdaj že resno premišljujeta o prestopu med profesionalce ali nas bosta pustila še malo v negotovosti?
Ja, gotovo najin prestop med profesionalce zdaj ni več daleč. Čutiva, da sva v članski kategoriji dosegla svoje cilje. To ne pomeni, da misliva, da sva toliko boljša od ostalih parov, da ne bi imela motivacije tekmovati v članski kategoriji, a dejstvo je, da sva med člani osvojila vse in rada bi se preizkusila med profesionalci. Kdaj se bo to zgodilo, še ne moreva reči, nekaj tekem bova še gotovo plesala med člani, a prav gotovo prestop ni več daleč.
Kaj pa pravzaprav prinaša kategorija ‘profijev’?
Prinaša predvsem drugo konkurenco. Veliko parov, s katerimi sva tekmovala pred desetimi ali pa petimi leti, je zdaj profesionalcev. Ni pa drastičnih razlik, se mi zdi, da smo najboljši članski pari bližje najboljšim profesionalcem zdaj, kot je bilo to pred nekaj leti. So pa seveda tam določeni pari z ogromno kakovosti in izkušnjami, in seveda hočeš tekmovat z najboljšimi.

(foto: osebni arhiv)

Gotovo sta dokaz, da se lahko zmaguje in trenira ter osredotoča v teh čudnih časih. Kako dosežeta to samodisciplino?
Dejansko ni bilo nič drugače, če kaj, smo imeli precej več časa, ki smo ga lahko uporabili za napredek in razvoj. Mislim, da je ključna mentaliteta: jasen cilj in vse podrejeno osvojitvi tega cilja. Ko tako treniraš in živiš leta, ti to postane normalno, tako kot ti lahko postane normalno, da ne greš na trening, ko si malo utrujen, ali pa spustiš kondicijski trening, ker ne maraš teka … Vrhunski šport pač zahteva 100-odstotkov na vseh področjih, in marsikateri del tvojega življenja trpi zaradi tega. Na koncu je odvisno od tebe, koliko si pripravljen vložiti in žrtvovati, da dosežeš svoje cilje.
In sta že kje v toplih krajih ali sta prišla domov proslavit zmago?
Ravno sva na poti v Prago, kjer imava novo tekmovanje. Tekme so v tem delu sezone precej zgoščene, a hvala bogu, da je tako, po letu dni brez tekmovanj z veseljem odpleševa kako tekmo več!
Hvala vama in srečno pri novih podvigih!
Hvala in lep pozdrav v Slovenijo!