Draga Katja, predvidevam, da je tole obdobje, ko tvoje srce utripa nekoliko hitreje, ko se pritisk viša in je piljenje korakov nujno potrebno. Kaj se dogaja v teh dneh oz. tednih pred premiero vašega novega projekta, predstave Projekt X?
Ja, res je, enkrat bom sama sebe prehitela (smeh), vaje za predstavo, pravzaprav dve oziroma celo tri – Življenje je vrednota, ki jo uprizarjamo še naprej in gremo naslednji teden v Lendavo, potem Izolo, Kranj, spet Ljubljano … plesna pravljica Na pomoč, ki bo zagledala luč sveta konec novembra in s katero bomo pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin, in seveda plesna predstava Project X, ki bo 29. 11. 2018 ob 19. 30 premierno uprizorjena v Španskih borcih, in že nestrpno čakamo, da se zgodi. Predpremierno smo jo sicer že uprizorili za dijake 1. letnikov in profesorje Srednje zdravstvene šole Ljubljana in že dobivamo prve odzive, ki nas navdihujejo, da spet delamo v pravo smer.
Zelo inspirativno si se lotila nove predstave, kajne? Kaj je bil tokrat povod, mogoče tudi nekaj tako tragičnega kot izguba tvojega očeta, ki te je potegnila h kreiranju predstave Življenje je vrednota?
Že med ustvarjanjem prve sem se spraševala, katere teme bi se še rada lotila, kaj je tisto, kar se me dotakne, kaj me vznemirja, česa me je strah, in na nek način je spet povezano z očetom, ker sva se velikokrat pogovarjala o tem, kaj počnemo ljudje z naravo, poleg tega pa sva se z Albertom Podrekarjem (producentom) pogovarjala, kaj lahko še uprizorimo in s tem opozarjamo ljudi na to, da razmislijo o sebi, svojih dejanjih in o okolju, v katerem živimo. Res me že dolgo žalosti dejstvo, da se ljudje tako brezbrižno obnašamo do okolja, v katerem živimo – mene so učili, da nikoli ne smem vreči papirčka ali olupka ali plastične vrečke na tla in tudi da naj embalažo uporabim vsaj dvakrat, zapiram pipe med umivanjem zob in tuširanjem, ugašam luči, in zdaj to avtomatično počnem, tudi za ljudmi, ki tega ne počnejo. Na morju sva z Albertom snemala dele zgodbe in hkrati naredila iz smeti inštalacijo, ki so jo ljudje na plaži fotografirali, upam pa, da so tudi dojeli, zakaj je tako postavljena.
Kdo pa so sokreatorji predstave ali pa kar kreatorji, izvajalci, sodelavci?
Spet sem vezno besedilo napisala jaz, videoprojekcija je delo Alberta, in tokrat smo večkrat vključili plesalce in spet različne dežele, okolja in trenutke. V predstavi pleše pet plesalcev, ki so sodelovali tudi v prvi predstavi – Ajda Miklavčič, Maja Adamič, Matej Pritekelj, Luka Wernig, Larisa Husič in jaz, pet pa je ‘novih’ – Sindi Vogrič, Anja Milekšič, Anja Robida, Staša Usnik in Erika Nagode, ki pa se nam je pridružila tudi v prejšnji predstavi. Koreografsko sem se spet povezala s Tianom Čehičem in ga povabila k sodelovanju, saj ima izjemen smisel za koreografijo, posluh za glasbo in upošteva zgodbo, in sestavil je dve koreografiji – eno skupinsko, ki jo plesalci obožujejo, in moški duet, ki izraža moč, samozavest in boj, in je res močna točka predstave. Tokrat sem zaupala nekaterim plesalcem tudi solo točke, tako lahko vidimo Ajdo Miklavčič v solistični točki, Luko Werniga na začetku predstave v solo točki, in mislim, da sta dokazala, česa sta zmožna. Posebna gostja je tokrat plesalka Eva Pirnat, ki se nam bo pridružila na premieri v zaključni koreografiji. Z nami je tudi Matej Šarf, naš lučkar, ki nam pomaga narediti vzdušje, in njegov odziv na generalki je bil že pri drugi točki “kocine mi gredo pokonci”. Glasba je res močna podlaga vseh naših koreografij in projekcije.
Vprašanje sicer za tvoje kolege, a kljub temu, zakaj meniš, da radi sodelujejo s tabo?
Mogoče zato, ker dam vsem priložnost, ker rada sodelujem z drugimi, ker cenim vse plesalce. Sem zaupljiva, rada ustvarjam z drugimi, poskušam tudi dati okolje, da lahko delamo, držim besedo in udejanjim, kar zastavim. Glede na to, da sta me v zadnjem tednu kar dve plesalki prosili, če bi lahko sodelovali v projektih in predstavah, čeprav vedo, da nastopi niso plačani, ker doniramo sredstva, me to pomirja v smislu, da so še plesalci, ki plešejo za dušo, čeprav vem, da je to težko.
Kakšen odnos imaš danes do dobrodelnosti, kako jo ti doživljaš v tem norem času, ko se mi dozdeva, da večina misli samo nase?
Dobrodelnost se mi zdi velikokrat izrabljena beseda za nekaj, kar ni dobrodelnost, in potem imamo tisti, ki smo res dobrodelni, težave. Najbolj pa me je razžalostilo dejstvo, da kljub res veliki gori papirjev, dokazil in priporočil nekatere ustanove, društva in zavodi v Sloveniji zahtevajo od nas plačilo za stvari, ki jih uporabljamo v predstavah, čeprav denar doniramo naprej, še bolj pa to, da smo jih prosili eno leto in pol, da nam naj povedo, ali nam bodo kaj zaračunali, zdaj pa smo dobili račune, ki so precej sporni za leto in pol nazaj! Pa še to, ko sva izbirala organizacijo, ki bi ji donirali sredstva od nove predstave, sva bila presenečena, da nekatere organizacije nočejo podarjenih sredstev, ker se jim ne zdi smiselno sodelovati ali prejeti donacije, češ da je to preveč dela!
Meniš, da bo Projekt X imel enako moč kot Življenje je vrednota oziroma bil ponovljen dvaindvajsetkrat?
To si srčno želimo, ker smo v novo predstavo vložili veliko dela, praktično počitnice, ves prosti čas, plesali tudi s poškodbami, in zdaj upamo, da jo bodo ljudje sprejeli in razumeli naše sporočilo. Na koncu predstave je zelo močno sporočilo, na predpremieri sem že dobila zapis ene od profesoric, da se jo je predstava dotaknila, jo opomnila, pretresla, seveda pa je težko primerjati dve popolnoma različni tematiki – rak se dotakne tistih, ki ga doživljajo ali so poleg svojih ljubljenih, ki se z njim borijo, okoljevarstvo in begunstvo, izguba doma, prostora, možnosti, iskanje novega okolja in sprejemanja, povezovanje z naravo v prvinskem smislu pa so teme, ki se tičejo nas vseh, problem je v tem, da se tega ne zavedamo, dokler nismo s tem neposredno soočeni. Vse je odvisno od občinstva, dvoran in ljudi, ki sodelujejo v svetu umetnosti – ali nam bodo ponudili roko, razumeli naš namen in nam pomagali, da jo uprizorimo čim večkrat. Predstavo so izjemno lepo sprejeli tudi dijaki, zato verjamem, da je tudi poučna.
Se ti zdi, da si v letu in pol, odkar je na programu tvoja predstava Življenje je vrednota, uspešno razbila tabuje okoli bolezni rak?
Mislim, da sem. Ljudje bolj poznajo ustanovo Mali vitez, ki pomaga mladim, ozdravljenim od raka, ljudje, ki so si predstavo ogledali, še vedno govorijo o njej in so že kupili vstopnice tudi za novo predstavo – Project X, predvsem pa se to kaže v določenih premikih, trenutkih – enkrat sem se na primer pridružila skupini vadečih, ki so govorile o sprejemanju, in ena med njimi je bila ves čas tiho, nato je povedala, da se je borila z rakom in da se od takrat ne more sprejeti take, kot je, in to me je tako pretreslo, da sem se oglasila, ji povedala za predstavo – in po ogledu predstave in najinem dolgem pogovoru ter objemu je zdaj drugačna, in upam, da smo s predstavo spremenili odnos do te bolezni, ki ne izbira! In ker so na vseh predstavah ljudje vstali, neutrudno ploskali, jokali in čestitali, verjamem vanjo in si želim, da bi jo še plesali, ker je ‘zdravilna’, močna in posebna!
Projekt X vas torej premierno čaka 29. novembra ob 19.30 v Španskih borcih in kje še?
Po premieri jo bomo uprizorili v prihodnjem letu 15. 2. 2019 v Španskih borcih, dogovarjamo pa se z gledališči, v katerih smo plesali Življenje je vrednota.
December je tudi mesec obdarovanj in lahko povabiva bralce in bralke, da kupijo vstopnico za prihodnje predstave Projekta X in so tako tudi dobrodelni, kajne?
Res je, izkupiček od prodanih vstopnic tokrat doniramo Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje, njihovemu program Veriga dobrih ljudi; vsaki občini, kjer bomo nastopili, pa bomo tudi podarili drevo, saj si želimo, da bi ljudje spregledali, da če ne bomo vračali naravi tistega, kar ji jemljemo, se bomo zadušili v lastnih smeteh. Z nakupom vstopnice ljudje dobijo lepo umetniško stvaritev, hkrati pa pomagajo tistim, ki pomoč zares potrebujejo! Hvala, Barbra Drnač in Parada plesa, za to, da nam pomagate pri naših projektih!
Hvala tebi za pogovor in srečno z novo predstavo.
