Kamniti čevlji. Obetaven začetek nečesa novega.

Anja Mejač in Voranc Boh (foto: Milena Rupar)

Kamniti čevlji je plesno-igrana predstava, s katero se je ustvarjalka Anja Mejač premierno predstavila v petek, 15. septembra, na odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Umetniško delo je plesalkino magistrsko delo študijske smeri Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio in televizijo. Nastalo je pod mentorstvom pedagoginje Tanje Zgonc, ki slovi po poučevanju in izvajanju japonske butoh plesne tehnike, in Jasne Vastl.

Anja Mejač je sicer mlada umetnica, ki bi jo lahko imenovali kot fuzijo različnih umetniških zvrsti. Sprva je osnove pridobivala v jazz plesu, nato jo je pot zapeljala na Akademijo za likovno umetnost, kjer je na oddelku za oblikovanje brusila svoj ‘estetski likovni čut’, zatem je svojo strastno, drzno plat iskala v flamenku v samem srcu Španije, v Madridu. Ker pa ni želela ostati pri ‘tradicionalnem’ – bolje – množično usmerjenem flamenku, se je vrnila nazaj v Slovenijo in svojo pot nadaljevala na podiplomski smeri Umetnost giba na AGRFT. Kakorkoli, njena umetniška vsestranskost se je kazala, odsevala tudi v delu Kamniti čevlji, kjer je bolj ali manj uspešno združevala dve plesni smeri – flamenko in butoh.
Začetni prizor je ponazarjal nemo zretje umetnice in umetnika. Umetnica je bila – kot rečeno – Anja Mejač; umetnik je bil Voranc Boh. To, da sta ponazarjala mlad par, je bilo jasno. Dogajanje je potekalo na belih tleh, kar si lahko razlagamo kot marmor, kot kamen (scenografija je delo Anje Mejač in Tomaža Zarifa). Kamen, ki asociira na izbrani naslov predstave, po mnenju avtorice deluje zelo v (navideznem) ravnovesju; pravzaprav pa temu ni tako, saj ta v sebi skriva ‘razpoke’, ki so vzročna posledica podivjanih delcev. Dveh delcev, ki ju predstavljata akterja in ki ‘podivjata’ zaradi vode (vodo lahko slišimo kot glasbeno podlago; sicer pa je spremljajoča elektronska glasba delo Tineta Grgureviča). Prav to je razlog, da je med njima moč čutiti neopisljivo napetost, strast, obenem pa tudi negotovost, nemoč, morda celo miselni odmik. Fizično sta bila vis-à-vis; miselno sta se borila. Drug z drugim. Miselni boj, ki je sprožil ‘določeno’ telesno formo, je odlično predvsem izvedla, uprizorila mlada umetnica. Pri tem je bilo očitno, da je uspešno potapljanje v svoj notranje pisan panoptikum povzročila ravno s slavno japonsko plesno tehniko. Ostala je sicer pri ‘osnovah’, ki pa so bile odlična predpriprava flamenko gibom.
Notranja napetost je bila potencirana skozi butoh; ta pa se je prelila pozneje, v ‘drugem’ delu predstave v topotajočo vidno flamenko držo. Sprva se je zdelo, da bo tudi pri tej plesni zvrsti ostala pri osnovah … No, kot je že iz zapisa razvidno, temu ni tako, saj je topotajoče nožice obogatila z elegantno zvijajočimi rokami, dlanmi in težjimi zasuki ter obrati. V gibu je bila – kot se pri flamenku pričakuje – odločna in strastna. Skratka  – uspešna borka. Zelo iznajdljivo se je utelesila v vlogo matadorja, si za piko na i nadela usnjen suknjič z resami in si zatlačila krilo kožne barve v črne oprijete hlače, da je delovalo, kot da ima moško mošnjo (za kostumografijo je poskrbela Katarina Šavs). Ob takšnem videzu je nastopila še drzneje, odločneje in bolj suvereno. Borbeno torej. Morda manjši pomislek in očitek – zdelo se je, da je postala močnejša in uspešnejša pri boju šele v vlogi mačističnega matadorja, pa vendar …
V grobem gledano je bila predstava dobra, zelo eksperimentalna, saj se je umetnica lotevala združevanja dveh diametralno nasprotnih (kulturno-)plesnih zvrsti. Pri tem je bila (dokaj) uspešna, domiselna; navdih je – kot je razvidno iz obsežne publicitete in gledališkega lista – iskala tudi v psihoanalitičnih besedilih. Odrska napetost je bila ves čas prisotna; ves čas se je nekaj dogajalo – tako fizično kot tudi miselno –, tudi če je njena suverena prezenca tu in tam usahnila. Kljub temu je Anja Mejač obetavna plesalka, koreografinja in umetnica, o kateri bomo v prihodnjih desetletjih še večkrat slišali.
… (foto: Milena Rupar)
Pri koreografiji je sodelovala še Sasha Sasic. Za dramaturgijo sta poskrbeli Katja Černe in Mojca Uršič. Oblikovanje luči je delo Igorja Remeta.

View Gallery 6 Photos