Koreografinja, plesalka, pedagoginja Kaja Lin Jagodič Avguštin postavlja z ekipo na ogled novo predstavo, ki jo je poimenovala Širši prostor. Pogovarjali smo se pred premiero, ki se bo odvila 4. novembra ob 20.00 v Plesnem teatru Ljubljana!
Draga Kaja Lin, pozdravljena na mojem portalu. In zdi se mi, da si izjemno produktivna. Lani Orbit_a in že napoveduješ svojo novo kreacijo Širši prostor. Je produkcija posledica novih idej, ki se kreirajo v tebi in okoli tebe?
Pozdravljena in ponovno najlepša hvala za povabilo. Po lanskoletni predstavi Orbit_A, sem ugotovila, da je veliko idej ostalo neraziskanih. S tem ni nič narobe, saj je nastala pri občinstvu dobro sprejeta predstava, ki temelji predvsem na osebnih izkušnjah mene in soustvarjalca Mickaela Marsa Riviere. So me pa nova vprašanja in trenutno intenzivno dogajanje po svetu ‘prisilila’, da sem zaprosila za priložnost in tako trenutno v moji produkciji nastaja nova plesna predstava Širši prostor.
O čem nam pleše Širši prostor?
V Širšem prostoru se plesalca igrava s prostori, ki jih sama kreirava in hkrati briševa. Med nastajanjem predstave sem veliko razmišljala o aktualni temi migracij, o prostovoljnih in prisiljenih preseljevanjih ter o mejah in močnem vzgibu ljudi po lastenju zemlje. Ta vzgib verjetno obstaja že prav smešno dolgo in je vsidran tudi v današnji svet. To je lahko le spor dveh sosedov glede zemlje ali pa so to kompleksnejši spori, ki jih vidimo povsod kjer danes divja vojna. V predstavi smo skupaj z umetniško ekipo poskušali izraziti vse to in na pozitivni noti, poiskati priložnost za sočutno povezovanje in sobivanje.
Kdo vse so sodelavci, kako jih izbiraš in kako vplivajo na tvoj umetniški izraz?
V projektu sodeluje soustvarjalec in plesalec Jan Marolt, s katerim sva se takoj ujela v razmišljanju in gibalnem izrazu. Spomnim se, da sem ga videla v eni izmed predstav Maše Kagao Knez in se kar malo ustrašila, ker me je na nek način zelo spominjal name. Po tem sem ga povabila v projekt, ki je nekakšno nadaljevanje dueta Orbit_a. Ta je nastal lani v soavtorstvu in izvedbi s francoskim koreografom Mickaelom Marsom Riviero, ki kot direktor giba in umetniški svetovalec sodeluje tudi v novem projektu. Zelo sem vesela, da sta se projektu pridružila glasbenika Blaž Celarec in Žiga Golob, saj s svojim neverjetnih čutom za glasbeno improvizacijo in kompozicijo doprineseta velik del k atmosferi celotne predstave. Za luč bo poskrebel Janko Oven, za dramaturgijo Urša Adamič in kostumografijo Suzana Krapež Ermers. Vsem popolnoma zaupam in to mi je najpomembnejše pri izbiranju sodelavcev. Poleg tega pa so vsi izjemni ustvarjalci in v veliko čast mi je, da lahko z njimi sodelujem.
O čem vse premišljuješ v dnevih pred premiero? So ti dnevi vsakič drugačni ali je intenziteta vedno enaka?
Tokrat sva z Janom ustvarjalni proces začela nekoliko prej kot ponavadi, vendar se mi zdi, da se pred premiero skoraj vedno znajdemo na podobni točki neverjetne intenzitete, zagona, na drugi stani pa smo pod velikim pritiskom in v dvomih ali se vse premika v pravo smer. Mogoče sem se letos prvič pripravljena malo bolj prepustiti intenzivnim zadnjim ustvarjalnim tednom. Na vaje hodim z veseljem, saj se mi zdi, da bo (mogoče ne v očeh vseh) nastala dobra predstava, predvsem pa nekaj kar bo vsaj v intimnem, če ne širšem prostoru pustilo nek odtis.
Najbrž pa so tukaj tudi leta zorenja. Pravkar si praznovala 34 let. In če pogledaš nazaj na svoja preplesana leta, kaj bi dejala?
Rekla bi, da imam za sabo veliko izkušenj. Nekatere so bile malo težje kot druge, vendar pa so bile čisto vse potrebne za to, da sem danes tu kjer sem. Plesanje v Sloveniji je bilo moja odskočna deska v svet. Izrael in Italija, kjer sem imela redne zaposlitve sta mi je dala dragocene izkušnje. Po vrnitvi v Slovenijo pa sem začela spozavati sebe kot plesalko in koreografinjo in graditi svoj lastni umetniški izraz.
Si se razvijala tako kot si želela ali je življenje šlo po svoji poti?
Moram priznati, da je bilo obojega malo. Ko si na začetku svoje kariere imaš veliko želja in idej kako bi se moralo odviti življenje. Kar kmalu sem ugotovila, da se nekatere želje preprosto ne bodo uresničile oziroma se bodo uresničile na drugačen način. Malo sem morala spustiti vajeti, da sem ustvarila prostor za tiste ‘prave’ priložnosti.
Ne bova politizirali, dejstvo pa je, da si del kariere preplesala v Izraelu in verjamem, da so bila to izjemna plodna leta. Kaj ti je prinesla izraelska izkušnja?
Poleg plesnih izkušenj tudi prvo izkušnjo življenja v tujini. Delo v Izraelu je bilo zelo izpolnjujoče, ampak na čase izredno naporno. Kljub temu, da je plesno področje v Izraelu zelo razvito, pogoji niso ravno idelani. Za veliko dela in odrekanja, se boriš preživeti iz dneva v dan, saj je to ena najdražjih držav na svetu. Včasih sem pogrešala umirjenost Slovenije. Ampak to je bilo takrat. Zdaj na celotno izkušnjo gledam zelo pozitivno, sem pa vesela, da se je zaključila. Trenutno dogajanje, je za življenje v Izraelu preveč žalostno in stresno.
Izoblikovalo pa te je tudi materinstvo, brez dvoma. Si aktivna mama pa me zanima kako je materinstvo spremenilo tvoj tok življenja?
Aktivna sigurno sem. Včasih preveč, saj poskušam biti 100 % na vseh področjih, kar pa je praktično nemogoče. Velikokrat sem se zaradi utrujenosti primorana malo ustaviti in vidim, da je to dobro učenje zame.
Še vedno živiš v Radovljici? Je ta recimo distanca od mestnega vrveža dobrodošla za mirnost tvojega življenja ali pač ne?
Trenutno sem razpeta med Ljubljano in Radovljico. Večino časa preživim v Ljubljani, saj imam tukaj največ dela. Bi si pa želela z mojimi predstavami nastopiti tudi v domačem kraju. Aprila naslednje leto tako v okviru abonmaja Povezani predstavljam v Linhartovi dvorani lanskoletno kreacijo, predstavo Orbit_a.
Hvala in se vidimo na premieri 4. novembra v PTL!