Kaj smo gledali v letu 2015 na področju sodobnega plesa in baleta

Nik Rajšek postaja prepoznavno telo slovenskega sodobnega plesa.

Plesno leto 2015 bi kar poimenovala Kalejdoskop plesa, kajti ko ga zavrtiš, se znova in znova izpisujejo zanimive teme, odlične koreografije, performansi, skupine, plesalci, osvetlijo plesni odri, in vse žari v spektru uspešnosti. Da bo plesno leto 2015 uspešno, je že nakazal zaključek leta 2014, ko se je  27. decembra zgodila premiera koreografskega dueta Rosana Hribar & Gregor Luštek, njun duet 16, tudi javna uprizoritev Rosaninega magistrskega dela na AGRFT pri predmetu profesorice Tanje Zgonc umetnost  giba. In je Rosana Hribar postala prva magistrica umetnosti plesa, po predhodni diplomi na Akademiji plesa v Ljubljani, njun duet pa bil uspešnica leta, saj sta ga kar naprej izvajala in je pridobival nove in nove spektralne oblike, tudi znova na novo navdušil. Naš enkratni koreografski tandem je bil za svoj koreografski opus tudi  okronan 7. februarja s prestižno nagrado Prešernovega sklada 2015.

Koreografa in plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek, lanska Prešernova nagrajenca.

Akademska plesna nadgradnja, ko pač ni še zaživel študij na ravni umetniške plesne akademije, potem se ta neposredno gradi med gledalci in na scenskih odrih. Leto 2015 je tudi leto, ko so plesni sodobniki začeli širiti svoja zgodovinska plesna obzorja, ki so zaznamovala razvoj slovenskega plesa že od časa prve svetovne vojne pa do danes. Sredi januarja je koreograf Matjaž Farič predstavil svoj novi koreografski prispevek, skupinski podvig plesnih izbrancev, ko je z njimi obnovil svoj uspešni in plesno zahtevni SOLO iz leta 1993 ter jih spodbudil k predelavi tega že zgodovinskega tkiva, potem pa so združenih moči zasnovali predstavo No more solo/ Nič več solo, predstavo raziskovanja in poglabljanja v zgodovinski gibalni material in začetek nove gradnje na starih temeljih.
Nič več solo Matjaža Fariča. (Foto: Tomaž Gorkič)
Na festivalu Gibanica v času od 18. do 21. februarja so se poklonili Kseniji Hribar, pobudnici in ustanoviteljici Plesnega teatra Ljubljana in prve profesionalne sodobne plesne skupine pri nas, Rok Vevar pa predstavil njen nam manj znani plesni opus v Londonu, v času, ko je zapustila ljubljanski balet in se pozneje  vračala v domovino. Še globlje po zgodovinskih korakih sodobnega plesa je zajadral Zavod En-Knap, ko je v  CK Španskih borci gostil Trisha Brown Dance Company z uprizoritvijo zgodovinskih koreografij Trishe Brown v obdobju med letoma 1979 do 2011, na ogled je bil tudi film o njenih zgodnjih delih, Rok Vevar pa je pripravil predavanje: Kako brati opus Trishe Brown. Ob koncu novembra je s pomočjo Roka Vevarja in  v produkciji CoFestivala posredno zaživel še čas slovenske plesne moderne, izraznega plesa, ki se je porajal ob nemškem plesnem ekspresionizmu t. i. Ausdrucktanz, ko se je njegovemu povabilu odzval in v goste prispel Fabián Barba, ekvadorski plesalec, koreograf in diplomant P.A.R.T.S, ki je rekonstruiral in obudil plesni čas ter opus Mary Wigman, predstavil pa Plesni večer Mary Wigmanna na odru Šentjakobskega gledališča in navdušil.
Tadej Brdnik je z lanskim letom končal plesno kariero v skupini Martha Graham. (Foto: Christopher Jones)
Kot pedagog graham plesne tehnike in v organizaciji plesnega seminarja ob 8. Korpusu Plesnega Foruma Celje se je v gnezdo svojih plesnih začetkov vrnil naš najuspešnejši plesalec svetovnih odrov Tadej Brdnik, ki je 22 let plesal in bil solist svetovno znane Martha Graham Dance Company  N.Y., letos pa se odločil, da gre kot plesalec v zaslužen pokoj, vendar pa še vedno poslovno vezan s svojo matično skupino.
Izgubljena, predstava Urše Rupnik.
 
In tematika, ki je navdihovala koreografe sodobne plesne scene? Marca se je začelo s socialno tematiko, s premiero predstave Izgubljena Urše Rupnik, o nezaposleni generaciji tridesetletnic, avtorico pa inspiriral članek dr. Vesne Vuk Godina: Tridesetletnice. Solistični izliv Urše Rupnik so zasnovale tri koreografinje: Daša Lakner, Rosana Hribar in Maša Kagao Knez ter izoblikovale tri različna stanja junakinje, tudi dale tri koreografske odgovore. Branko Potočan je v sklopu svoje decembrske premiere Morala je sama, Jaz grem pa peš … ponudil plesno roko in gibalne užitke tistim, ki jih po poteh vodijo invalidski vozički, radostni smeh na njihovih obrazih pa bogatil vse prisotne. Koreografinja Sinja Ožbolt je ob zgodovinski sliki, nastali ob resničnem dogodku Splav Meduze(1818), in s šestimi  plesalci v svoji predstavi Blago(r) narodu izpostavila čas brodolomcev, politične izmuzljivosti in bojev, boleča dejstva pa povezala s človeško naturo, to grozljivo in sebično usmerjenostjo k udobju in pohlepu. Na poljane pisane besede in prevoda le-te na plesno sceno sta se usmerila dva koreografa: Iztok Kovač s predstavo Veter, pesek in zvezde po avtobiografskih delih Antonia de Saint-Expupéria in Matija Ferlin, ki je Stekleno menažerijo Tenneeseea Williamsa izpričal v domislicah gestikulacij in gibalnega besedišča.
Mitja Obed je poseben plesni biser. (Foto: Ante Baranić)
 
Največkrat pa so koreografske stvaritve sledile osebnemu, generacijskemu in umetniškemu navdihu ter se izvirno tudi spletale v povezavah različnih plesnih oblik. Plesno sodobnost in moč flamenka je v SITI Teatru dramatiziral koreograf Mitja Obed v avtorskem solu The Box. Maša Kagao Knez svoj sodobni afriški stil že nekaj časa povezuje tako z glasbo kot spevnim glasom in poustvari enkratno umetniško sožitje, letos je to znova zasnovala v koreografski predstavi Momentum, Avenija ujetih trenutkov. Da se ples nove generacije odlično povezuje z modernim jazzom, je bilo vidno in slišno na 56. Jazz festivalu CD, ko sta v glasbenem projektu Kristjana Krajnčana Hidden Myth vzletela in glasbene tone avtorsko plesno barvala Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek.
Absolutni stereotip (foto: Neža Trobec)
Za sveže presenečenje in humorno zapakirani plesni performans sta poskrbela Duško Teropšič in Veronika Valdés v projektu Absolutni stereotip. Mladostno koreografsko presenečenje je na oder Španskih borcev priletelo iz Centra plesa Maribor, plesna predstava koreografskega para Katarine Barbare Kavčič in Jureta Mastena, Čez noč, vsebinsko zasnovana na plesu in samo na plesu, v odličnosti izvedbe sedmih izbranih plesalk in v zgoščeni plesni dramaturgiji. 
Nott (foto: Borut Peterlin)
Na plesni sceni se vse bolj izpostavljajo nove generacije, polne plesnih idej in energije ustvarjalnosti. Ena teh je čutna plesalka Lada  Petrovski Ternovšek, ki je v avtorskem prvencu Nott na odru PTL odplesala svoje plesne sanje in se je Jan Rozman v satirični humoreski Senzasenso v Stari Elektrarni Elektro Ljubljana lotil človeških začetkov ter zgodovinskih želja po nadvladi. Nik Rajšek se je s svojim dvajsetminutnim avtorskim solom Odkrito–Razkrito predstavil kot član EnKnapGroup, plesnim in koreografskim sladokuscem pa ponudil enkratni umetniški zalogaj, plesno poetiko, zasoljeno ob koncu še v stilu kabareta. EnKnapGroup je bila gotovo najbolj zasedena naša plesna skupina, ki je letela iz predstave v predstavo in gostovala s predstavo Fobija nizozemske skupine ClubGuy & Roni in v koprodukciji Zavoda En-Knap.
Balet Carmen …
Nič manj niso bili okupirani s plesno in baletno produkcijo plesalci Mladega slovenskega baleta, ki so plesali v sodobnih in klasičnih predstavah, tudi sami ustvarjali avtorske koreografije, ves čas pa nastopali še v predstavah na odrih obeh naših  baletnih hiš, tako v Ljubljani kot Mariboru. Ob koncu leta pa svoj pospešeni plesni program okronali še z baletom Carmen v koprodukciji DBUSa in koreografiji Tomaža Rodeta ter v povezavi s flamenko plesno skupino CoraViento; na odru Španskih borcev je svojo sanjsko baletno vlogo Carmen enkratno odplesala Alena Medič, tudi v duetu z odličnim Tomažem Golubom v vlogi Josea, ki pa je že angažiran v baletu HNK Zagreb.
Peer Gynt Edwarda Cluga (foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor)
Kaj se je novega dogajalo na baletnih odrih naših dveh baletnih institucij? Za novi koreografski presežek in novo umetniško plesno uspešnico je znova  zaslužen neustavljivi ustvarjalni duh koreografa in direktorja Baleta SNG Maribor Edwarda Cluga, ki je na Veliki oder SNG Maribor postavil dramatizacijo Ibsenovega Peer Gynta, jo združil z glasbenim opusom Griega in postavil avtorsko sodobno baletno stvaritev Peer Gynt, mariborski balet pa bo prav gotovo znova popeljal po svetovnih baletnih in sodobnih odrih.
Meso srca Rosane Hribar in Gregorja Luštka. (Foto: Darja Štravs Tisu)
V ljubljansko Opero je vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin povabila koreografski tandem Rosana Hribar & Gregor Luštek, ki sta s štiridesetčlanskim ljubljanskim baletnim ansamblom presvetlila ljubljanski baletni oder s sodobnim plesnim tkivom in zasnovala svoj  novi ter nič manj zanimivi koreografski izliv Meso srca. Na začetku leta je na odru Opere Ljubljana premierno postavljen tudi klasični balet Labodje jezero v koreografski osvežitvi Američanke Lynn Charles, predstava, ki je zasvojila baletno občinstvo in doživela že 26 ponovitev, tudi gostovala več kot uspešno v zaporedju petih dni v Trstu.
Naša sodelavka Daliborka Podboj bo spremljala sodobne plesne in baletne predstave tudi v letu 2016.
V plesnem letu 2015 je opaziti, da plesne odre vse bolj polnijo plesa željni gledalci ter se produkcijske uspešnice znova in znova vračajo na sceno, se obnavljajo. Tudi da je slovensko občinstvo vse bolj zasvojeno z baletno klasiko, ki tako kot vsa klasična umetnost v ta naš nemirni čas vnaša svojstveni mir in umetniški užitek. Povezovanje produkcij in koprodukcij, plesalcev in plesnih zvrsti je v tem letu postala kar stalnica plesnih umetnikov, še zlasti mladih generacij, ki se hkrati izobražujejo in tekmujejo v raznolikih plesnih strukturah ter tehnikah in jih uspešno tudi obvladujejo ter ustvarjalno prepletajo.

View Gallery 12 Photos