Kaj imajo skupnega Temna večerja in medsebojni odnosi ter gostovanje?

Veronika Valdés, Jana Menger, Jerca Rožnik Novak in Veronika Tököly na prizorišču Plesnega Teatra Ljubljana.

V produkciji Plesnega Teatra Ljubljana Avtorski projekt je bila 10. oktobra uprizorjena nova premiera, avtorsko delo Veronike Valdés, plesna predstava Temna večerja (Dark Dinner), naslednja dva večera pa še dve ponovitvi. Svoj projekt je Veronika snovala ob soustvarjanju in plesu z Jano Menger, s katero sodelujeta zadnjih deset let, sicer poprej v Janinih projektih, tokrat sta si vlogi nekoliko zamenjali. Naslov Temna večerja kar da misliti na zadnji Veronikin avtorski solo Locket, temačno vpetost v nerešljiva stanja lastnega obstoja. Svojo temačno večerjo avtorica snuje v duetu plesalk, kjer se stanja osebnih vpetosti lahko brusijo, osvetlijo in koordinirajo med stališči ter pozicijami dveh oseb, po možnosti  tudi odpirajo za nekaj več svetlobe v nadejanih rešitvah, kar se tudi sledi v uprizoritvi. Tehnična podpora ob svetlobni viziji ter izvedbi Aljaža Zaletela je obzorja njune večerje še dodatno poglabljala, jasnila ter rahljala, tudi zamejila in širila iluzijo scenskega prostora ob videu Tomaža Gorkiča in glasbi Matevža Kolenca: Erik Satie Grossienne no.1; za magični višaj vizualne podobe pa zaslužna Petra Veber in za dramaturgijo Andreja Kopač.

Temna večerja

Ženski vstopita v golo in sivo prizorišče odra, v sceno medsebojnega spoznavanja, merjenja moči, tudi tipanja relacij, sta kar na preži, čeprav sproščenih korakov, ko krožita po ringu medsebojnih občutkov. Čas ni več pomemben, le svetlobne nianse odsevajo napetosti njunega neizrečenega, vendar v pogledih potenciranega izpraševanja, tudi pričakovanja. Zgodijo se padci in vzponi v statiki še nedorečenega odnosa, tudi humorni akcent dveh primatov, težkih goril, ki krožita, se izpostavljata, razkazujeta, skratka merita moči, vendar vse v pozicijah ravnovesja, ko do preboja ali potrditve še ne pride. Preboj se zgodi, ko nastopi telesni stik, ki tudi še ni zakodirano stanje nastalega razmerja, ki Jano prisili v izolacijo, ko se v rdeči jakni zlepi s sivo steno, njene oči pa odsotno zrejo v neko neskončno daljavo. Je odtujitev, ki v iluziji svetlobe odslikava hlad betonskih okvirjev, zadnja stena pa vidna daleč stran, izven prostora odnosa in časa. Stanja med njima se vrstijo, ko tudi Veronika živi svoj trenutek izolacije. In si ob isti stenski zgradbi še zakrijeta obraza s platnicami razpoznavnega znaka Mesta žensk, festivala, ki je te dni krožil na ljubljanskih prizoriščih. V tej igri z repertoarno knjižico Mesta žensk v roki znova signirata steno, ki preprečuje njuno intimo medsebojnega stika. Tudi večerja brez omizja dobi svoj realni trenutek ob koncu, čeprav je naslov Temna večerja le sinonim za njun odnos. Jedilni pribor naj bi na koncu bolje osvetlil misel jesti in bivati skupaj, ki niti ni bila nujno potrebna dopolnitev, saj je vse jasno in čitljivo teklo; nato pa sledil le še odhod vsake po svoji stezi odra.

(Foto: Špela Bergant)

Obe akterki, Jana in Veronika, prepričljivo ter zrelo gradita zasnovano atmosfero odnosov dveh oseb, dveh žensk. Teža tematike je idejno  vešče zgoščena, docela slikovito izpisana v dobri zasnovi njune plesne konotacije. Dogajanje se resda linearno snuje, je pač realni posnetek nekega vsakdana, brez večjih vidnih pretresov, pa čeprav ti niso nikoli docela izključeni, tudi po možnosti največkrat neopazni, zakriti ali pač skriti. Zanimiva študija bi bila lahko zasnova istovetnega odnosa v moški različici ali v odnosu nje in njega, saj medsebojne silnice privlačnosti in sozvočja dejanj ter odnosov tečejo približno na podobnih relacijah gradnje ter razgradnje ne glede na spolno opredelitev ali nevtralnost, ki ji pravimo prijateljstvo, tudi medsebojna afiniteta. Veronika Valdés je sestavni del uspešne plesne generacije maturantov SVŠGL Umetniške plesne gimnazije, ki deluje tako na domači kot mednarodni plesni sceni; saj njih dela tudi največkrat zasledimo na plesni sceni. Štiriperesna maturantska deteljica v sestavi Veronika Valdés, Enya Belak, Jerca Novak Rožnik in Maja Hawlina je praktično že po opravljeni maturi  priredila osvežilno premierno presenečenje (aprila 2013) v produkciji prvenca PTL, duhovito zasnovano plesno predstavo The Daddy Project (Projekt Očka), tudi pozneje so se večkrat medsebojno podpirale ter soustvarjale na umetniški sceni. Tej generaciji pripada tudi Beno Novak, ki je ravno zadnjega septembra gostoval na plesni sceni Kina Šiška s predstavo Kup kuncev v duetu s soplesalko in soustvarjalko Marino Abib. Med njihovo plesno generacijo šteje še Nik Rajšek, ki pa svojo profesionalno plesno pot snuje na Nizozemskem, tudi že nekaj časa ni gostoval na domači sceni.

Slučajno ali pač na nekih nevidnih relacijah generacijskih silnic je 5. oktobra na sceni PTL gostovala tudi Jerca Novak Rožnik, in to v duetu soustvarjanja ter izvajanja s Slovakinjo Veroniko Tököly po konceptu in v koreografiji Johannesa Randolfa, v predstavi 2Gather/All (Zbrati vse); slovenska premiera v koprodukciji PTL, produkcija C.O.V. CIE Off Verticality. Johannes Randolf je po poklicu fizioterapevt, ki ga je poškodba preusmerila iz profesionalnih treningov Plesne akademije Rotterdam na področje študij o spoznavanju človeškega telesa, ko tudi aktivno sodeluje ter deluje v pomoč športnikom in baletnikom. Žal pa ogled predstave ni bil možen ob takratni uprizoritveni zgoščenki na naših plesnih odrih. Po ogledu video posnetka pa se njunemu duetu sledi kot  medsebojni gradnji sodelovanja ter združevanja dveh plesalk, ki v tok odnosov vključujeta tudi misli premisleka, obžalovanja ter možnega reševanja nastalega stanja. Najprej se sledi plesni intenziteti dveh na videz podobnih plesalk, ko pa ena (Jerca) omaga ter išče rešitev novega vključevanja, si  mora vzeti čas za premislek. V tem trenutku se oder z osvetlitvijo le ene polovice razdeli, v osvetljeno polovico pa vstopi Jerca, ki se prepušča svojim miselnim procesom, tudi talni površini v upočasnjenih gibih premisleka ter notranjega ohlajevanja, nekako v pomenu iskanja posteljnega zatočišča. Ko je že pripravljena na novi shod, se na drugi osvetljeni polovici odra že sledi drugi akterki (Veroniki) v njenih gibkih silnicah, ki rahljajo telesne napetosti. Nato sta znova eno, pa ne za dolgo, saj želja po premoči že vabi kar v interakciji z gledalci, ko se kujejo nove napetosti, celo zabetonirajo v ledeniku trenutka, dokler se telesi ne omehčata, misli razblinijo, osebi pa si dovolita drugačnost v sodelovanju ter bivanju. Torej ko čas dozori, sta vsaka na svoji osvetljeni strani odra, vendar še vedno v stiku vidne prisotnosti, čeprav se lege osvetljenih polovic tudi menjavajo in sta vsaka na svoji svetlobno zamejeni površini, tudi v svoji (gibki) osebni izpolnitvi, med njunimi osvetljenimi prostori, pa je še vedno vidna svetlobna steza možnih skupnih povezav.
Skupna točka vseh treh plesnih predstav, ki so se zvrstile v zadnjih dveh tednih, (Kup kuncev, Temna večerja, 2Gather/All) poleg tkanja medsebojnih odnosov je predvsem zaznana vidna profesionalna nadgradnja v predstavljenih sferah plesne ekspresije.  
Prostori Plesnega Teatra Ljubljana se z 10. novembrom zapirajo, ostanejo tudi zaprti do konca meseca, ko steče načrtovana adaptacija njihovega predprostora ali avle, do takrat pa si sledijo ponovitve predstav po zastavljenem programu, novembra je to ponovni Poklon Tanje Zgonc  in je Modro črnilo Enye Belak Gupta.