Januarski koreografski utrinki naših dveh opernih hiš

V SNG Opera in balet Ljubljana so v prvem mesecu novega leta ponudili svojim obiskovalcem kar dve operni premieri; na komornemu Odru -3 je bila 19. januarja (ogled 25. januarja) uprizorjena krstna izvedba slovenske glasbene novitete o zapeljevanju, feminizmu in spolni etiki, Julka in Janez, že 26. pa je na velikem odru sledila premiera ene najbolj dramatičnih opernih zgodb velikega opernega skladatelja Giacoma Puccinija (1858–1924), Madama Butterfly. Na Velikem odru SNG Maribor pa je že naslednji večer, 27. januarja, stekla tudi operna premiera, in to skladatelja Richarda Wagnerja (1813–1883) Rensko zlato. V vseh treh opernih delih je poseben kompozicijski ton doprinesla še koreografija, sodobni režijski ter scenski prijemi pa so pripomogli h komparaciji družbenih norm tistih nekoč s temi danes, ko razlike tako rekoč niti ni bilo videti, kot bi bili človeški značaji večno skovani ne glede na to, v katerem času so osvetljeni.

Julka in Janez je operno delo mladega skladatelja Jana Gorjanca, nastalo po romanu ‘Jedno dopisivanje’ (Neka korespondenca, op. p.) Julke Hlapec Đorđević (1882–1969), svetovljanke, poliglotke in znane evropske feministke. Predvideva se, da je roman avtobiografski, kjer avtorica izliva svoje svobodne poglede in stališča v korespondenci s Slovencem Janezom, ljubeznijo iz študentskih dni. Tretjo solistično vlogo je skladatelj namenil plesalki, ki se pojmuje kot Duh feminizma in Julka mladih let, je tudi njen notranji odsev in je tok njenih neizrečenih miselnih ter čutnih silnic.

Režiser in oblikovalec scene ter svetlobe je Jaša Kocelj, ki je postavil sceno v obliki podolgovatega poligona, ko je na eni strani te prostorske diagonale postavljen orkester z dirigentom ob strani (Aleksandar Spasić), na drugi pa se vrstijo projekcije feministk v začetku 20. stoletja, ki so s svojim svobodnim duhom postlale pot k današnji ženski emancipaciji, zasije tudi snežno beli Triglav, ko se v Kranjski Gori in v letih zrelosti znova srečata Julka (sopranistka Vlasta Oršanić) in Janez (tenorist Edvard Strah). Neodločni jamrajoči Janez se s smučkami na rami le napoti v Julkin objem v Kranjsko Goro, vendar se ob slovesu znova predaja obupu in stori samomor.

Gledalca ob vhodu pričaka balerina Kristina Aleksova na podestu, postavljenem nekje na odrskem središču, ko se počasi obrača s pogledi nazaj in se zdi, kot da nekaj išče ter čaka. Ob prihodu Julke v prostor postane plesalka gibajoči se odsev njenih želja in misli. Kristina Aleksova se v tej vlogi izkaže kot ekspresivna sodobna plesalka, ki fluidno valovi v svojem gibalnem mediju, je na trenutke tudi poštar, ki prenaša njuna pisma, in je ženska, ki obuja mladostno Julkino slo, ob Julkini odločitvi ali osebnem vzponu se tudi slikovito razpotegne v višave stilnega baletnega koda. Njen obraz je neizrazen v nasprotju od subtilnega telesnega gibanja, je kot maska, vendar vseskozi na široko odprtih čuječih oči; saj je iluzija in ne živo bitje. S svojo plesno vlogo je tudi ilustrativno bogatila ter poglabljala operno vsebino (libreto: Svetlana Slapšak, dramaturgija: Tatjana Ažman). Škoda, da Kristina Aleksova zapušča ansambel ljubljanskega baleta, kjer lahko le malokdaj pride do izraza njen ustvarjalni potencial, kot je menila ob dani odpovedi.

In če gre pri Julki in Janezu za osebni odnos dveh karakterjev, slovenskega zapečkarja Janeza in osebnostne širine Evropejke Julke, je režiser Vinko Möderndorfer v operi Madama Butterfly izpostavil dva različna svetova, ki v danem trenutku trčita med seboj, svet tradicije Japonke Čo-čo-san/Butterfly/Metuljčica ter svet osvajalca in poročnika ameriške mornarice F. B.Pinkertona, ko se v svoji veličini in realnosti izpostavita že v samem začetku koreografske uverture Rosane Hribar, pod glasbenim vodstvom in ob dirigentu Lorisu Voltliniju. Skupina plesalcev ljubljanskega baletnega ansambla – Chie Kato, Marin Ino, Elli Purkunen, Tasja Šarler, Urša Vidmar, Neža Rus, Michele Pellegrini, Filippo Jorio, Filip Viljušič – se v stiliziranih japonskih oblačilih (kostumograf: Alan Hranitelj) najprej posveti spoštljivemu tradicionalnemu (medsebojnemu) poklonu, nato pa se začne ples mehkih prelivajočih se rok in telesnih linij, drobečih korakov ter pospešenih dvigov, ki se pozneje izlije v likovne citate in poslikave velikih pahljač, vse dokler ne vdrejo na sceno pijani ameriški marinci ter se tu in tam zgodi še kak neroden opiti padec.

Naslednji koreografski krogotok se predvaja ob japonski poroki Čo-čo-san (Lucia Premerl k.g.) in Pinkertona (Renzo Zulian k.g.), ko ženski zbor, sorodnice ter mladenke in prijateljice neveste, vejejo vetrni krog prelivajočih se linij okoli nje, v naslednji krožni obliki pa se zbirajo tudi okoli nenavadnega ženina kot vešče, ki preletavajo luč, in ga radovedno opazujejo ter frčijo naokrog. Odrska scena je čista, krasijo jo le barvni toni vzhajajočega sonca (scenograf: Branko Hojnik, oblikovalec luči: Pascal Mérat), v ozadju in za scensko nišo pa še znameniti japonski bonsaj. Režiser Mördendorfer je na novinarski konferenci pred premiero dejal, da je opera danes najčistejša gledališka forma, osvetlil je trk dveh svetov, ki se v svoji novi obliki tudi dogaja v našem času ter neposredno pred našimi vrati.

Dramsko moč glasbe in svoje gledališke potenciale poleg glasbenih je v svojih opernih delih izpostavljal skladatelj Richard Wagner, ki je deloval kot dirigent, dramaturg, režiser, pesnik in pisatelj opernih besedil ter za svoja dela tudi spisal libreto. Rensko zlato je poldrugo uro trajajoča dramsko zasnovana opera, sicer del operne tetralogije Nibelung prstan, in predstavlja predvečer skladateljeve kompleksne mitološke stvaritve: ko je prvi dan: Valtira, drugi dan: Siegfrid in tretji dan: Somrak bogov.

Bogovi opere Rensko zlato pridobijo v režiji Igorja Pissona ter v kostumografiji Sanje Grcić jasno razpoznavna človeška obličja, ki se  tuzemeljsko še potencirajo v scenski postavitvi ter v oblikovanju luči Petre Veber; v sceni visokega stopnišča, ko se tisti zgoraj, vsemogočni bogovi, kar lahkotno spustijo tja dol, ko gre za ukradeno rensko zlato in zlovešči prstan, ki daje posebne moči ter pogublja osebnost (kot v filmski zgodbi Gospodar prstana).

O Wagnerjevi glasbeni dramski noti, ki barva osebnosti in niansira njihove karakterne variacije, je pred začetkom predstave dobrodošlo spregovoril dramaturg opere Gregor Pompe. V dveh urah in pol brez odmora se zvrstijo solistične operne vloge: Bogovi, Boginje, Nibelunga, Velikana, Renska dekleta, Wotanove spremljevalke pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča in v izvedbi Simfoničnega orkestra SNG Maribor, ko svoj operni prostor dobijo tudi plesalci Baleta SNG Maribor v koreografiji Gaja Žmavca. Ko v zahtevni sodobni koreografski postavitvi zaveje energija zloveščih in temačnih sil, tistih pogubnih črnih moči, ki vladajo in burijo želje pohlepa na zemeljskih tleh, ter v odlični izvedbi nastopajočih plesalcev: Tetiana Svetlična, Branka Popovici, Vanja Vitman, Hristina Stojčeva, Yuya Omaki, Aleks Šišernik, Aleksandru Pilca in Mario Diligente.

In če preskočimo iz 19. v 21. stoletje, se znova soočimo z božansko ‘moneto’ ali denarjem, skratka znova je na tapeti kapitalno kopičenje, izkoriščanje drugih in je vseskozi prepoznavni boj za prevlado. Prav nič težko ni bilo slediti tri zaporedne večere trem opernim delom pohvalne izvedbe, ki so daleč od zastarele vsebine ali še manj od zaprašene postavitve, kjer je svoj vidni umetniški prostor dobila tudi dobra koreografska zasnova; ko so vse tri postavitve dale misliti.

View Gallery 12 Photos