Filippo, videli smo te lahko s plesno točko v zdaj že lanskem šovu Slovenija ima talent, prav tako te lahko redno občudujemo v baletnih predstavah ljubljanske opere. Kljub temu pa bi te za začetek prosila, da se našim bralkam in bralcem predstaviš – kdo si?
Sem res zelo preprost, resnično običajen fant. Zelo rad se zabavam, a hkrati od sebe zelo veliko pričakujem, zahtevam. Velikokrat se jezim nase, če nisem zmogel doseči želenega cilja v plesu in na splošno v življenju. Skratka, to sem jaz – preprost, ‘normalen’ in včasih precej zabaven fant.
Da, zdiš se resnično zelo odprt, komunikativen?
Saj tudi sem, vendar velikokrat, ko spoznam nekoga na novo, nisem tako zelo odprt, socialen, na začetku sem vedno nekoliko sramežljiv, ampak ko s to osebo postaneva bolj prijateljska, me je pa v zabavanju resnično težko ustaviti. (smeh)
Balet sem začel plesati pri osmih letih; smešno je, da sem na baletno pot stopil zelo spontano, tako zelo naravno. Sicer se spominjam, da sem bil prvič na odru, ko sem bil star štiri leta in sem bil še v vrtcu. Takrat še nisem plesal baleta. Bil je običajen ples, vendar ne balet. Plesali smo Sneguljčico in sprva sem se resnično bal odra. Bilo me je zelo strah in spomnim se, da so me pav potisnili na oder, sam pa sem nato stekel nazaj v zaodrje za zavesami. To je bil nekako moj prvi stik s plesnim svetom. Prelomno obdobje, ko sem nekako začel z baletom, je bilo v tretjemu razredu osnovne šole pri osmih letih. Imel sem sošolke, ki so plesale balet, in nekega dne pokličem svojo mamo ter jo vprašam, ali lahko poskusim tudi jaz. Mama mi je potrdila. Poklicala je babico, da me je pozneje odpeljala na baletni klas. No, ko me je babica odpeljala, je bila tamkajšnja baletna učiteljica sprva zelo skeptična, češ da so ta dekleta že štiri leta skupaj in da bom morda moral iti v nižji razred baleta. Na koncu se je izkazalo, da sem uspešno izvedel vse baletne vaje na tem klasu, saj je bil klas sestavljen iz gibov iz vseh štirih let. Tako se je moja baletna pot nekako začela ravno v tej zasebni plesni šoli, ki je bila blizu moje vasi v Torinu. Pozneje sem nadaljeval baletno pot pri takratnem priznanem baletnem učitelju v Torinu, nato pa pri ruski pedagoginji. Do nje sem prišel pravzaprav zelo naključno. Moja mama, ki me je vedno na moji plesni poti zelo podpirala, spodbujala, je brskala po spletu in iskala za karte za predstavo, učitelje, baletne delavnice in je mimogrede našla zelo mali ‘link’, imenovan ‘Bolshoi v Torinu’. No, kliknila je nanj in našla šolo, na kateri poučuje ruska pedagoginja, ki se je svoje časa učila na akademiji Bolshoi in pozneje v istoimenski kompaniji tudi plesala. Šel sem k njej na preizkus znanja; spomnim se, da me je na koncu klasa popolnoma kritizirala, češ da nikoli ne bom mogel plesati baleta, morda sodobni ples, ja, vendar da imam sicer lepe telesne proporce, ampak da imam pa precej slabo tehniko in da moram veliko stvari nadoknaditi.
Koliko si bil takrat star?
Petnajst. In ta poved mi je dala misliti, da to ne more biti tako, kakor mi je rekla ta ruska učiteljica in da ji bom pokazal, kaj zmorem. Skratka, dalo mi je nekakšen zagon. Tako sem začel trenirati z njo in v treh letih me je pripravila za vstop, za avdicijo na John Cranko Schule v Stuttgartu.
Kjer pa si spoznal prijateljico Giorgio (Vailati – prav tako članica baletnega ansambla v ljubljanski operi, op. u. )?
Res je, tam sem spoznal Giorgio, bila sva sošolca v Stuttgartu. Po treh letih sem tam diplomiral in potem odšel na ogromno avdicij po Evropi. Bilo jih je devetnajst v enemu letu. Praktično povsod po Nemčiji, v Franciji, za hongkonški balet so me zavrnili.
Zelo stresno obdobje torej.
Zelo, vendar zgolj po eni strani. Tista prevladujoča dobra, ne-stresna stran teh avdicij je, da spoznaš ogromno novih ljudi, vidiš nove kraje, mesta, pa vendar, ko pa si na mestu izvajanja avdicije, ko si na klasu, pa zna biti zelo stresno. Ves čas imaš prekrižane prste za hrbtom in upaš, da te ne izločijo, saj tam po vsaki opravljeni vaji izvajajo proces selekcije vse do konca treninga. In si ves čas v upanju: Ne pokličite moje številke. Kakorkoli že, no, tako sem zdaj v Ljubljani, vendar čisto po naključju pravzaprav, saj sem po množično neuspešnih avdicij nekoliko izgubljal voljo, se vdajal in tako nameraval še eno dodatno leto ostati v Stuttgartu. Potem pa me je moja mama pozvala, naj kljub vsemu poskusim še z zadnjo avdicijo, torej v Ljubljani. In že na začetku avdicije sem imel nekako dober, prijateljski občutek in čutil, da je morda to to, da je prišle tisti čas. In res so me po enemu tednu poklicali in mi ponudili pogodbo ter sem se tako leta 2014 preselil v Ljubljano.
Pravzaprav to ni bil moj cilj. Imam dvaindvajset let in menim, da ni moje poslanstvo razbijanje spolnih stereotipov ali pa stereotipov, povezanih s spolno usmerjenostjo. To ni moja vloga v družbi. Moje poslanstvo je biti baletni plesalec in si v tej smeri tudi graditi kariero. Za omenjeni nastop sem se odločil zelo spontano, mimogrede pravzaprav in predvsem za zabavo. Izbral sem Lady Gaga, zato ker – preprosto – obožujem ‘neumne’, ‘nore’ stvari tako kot moj oče, to imam po njem. Tudi on si rad nadeva razne maske in podobne reči. In jaz sem si nadel visoke pete čisto brez razmišljanja, pravzaprav naključno, in izkazalo se je – po besedah mojih prijateljev –, da v njih res dobro plešem, in tako je nekako prišla odločitev, da tudi v njih nastopim na Slovenija ima talent.
Takrat, ko sem bil star petnajst let, torej v obdobju, ko sem začel trenirati pri omenjeni ruski pedagoginji. V tem času sem nekako začel razmišljati, da bi to rad počel v življenju in ne zato, ker se nisem rad učil. (smeh) No, ne da se nisem rad učil, nisem se rad učil tistih stvari, ki me preprosto niso zanimale. Vse skupaj je postalo resneje, ko sem se preselil v Stuttgart. Tam sem začel živeti resničnost baletnega sveta, poleg tega je bila zelo blizu naše šole tudi stuttgartska kompanija, kamor si imel vedno možnost zahajati – na predstave, na ples z njimi, navsezadnje si bil lahko tudi v zaodrju in tam čakal do konca predstave, ko si lahko glavnim plesalcem (prvakom, op. u.) predal šopek cvetja. Pravzaprav sem v tistem obdobju začel živeti to atmosfero in ta te nekako ujame, prevzame … To je bilo takrat res prelomno zame, da sem si tudi potrdil, da želim biti baletni plesalec.
(premišljuje) Ne morem reči, da perfekcija ni popolnoma dosegljiva, če na primer pogledam Roberta Bolleja ali pa Svetlano Zakharovo, to prav gotovo ne drži. Sicer pa, da, večina plesalcev se s tem neskončnim procesom srečuje. Od vsakega pedagoga, ki ti pride na baletno pot ali ki ga srečaš, se lahko nekaj naučiš, lahko od njega nekaj dobiš. In v svoji dosedanji karieri lahko rečem, da še nisem imel izkušnje s pedagogom, od katerega se ne bi vsaj nekaj naučil, torej vsakič skušam ujeti nekaj novega od učitelja. Misli, možgani začnejo delovati kot zbiralci, shranjevalci teh korekcij, informacij, podobno kot dokumente, pomembne papirje shranjujemo v za to izbrano mapo. Podobno je s plesalčevimi možgani. Seveda je telo tvoj prvi inštrument, ampak ključna pa je ta miselna povezava. Torej povezava z možgani-telo. Moraš biti pameten, hiter, hitro moraš absorbirati, se učiti koreografijo, saj ti nekdo drug lahko prevzame mesto. Naša – torej plesalčeva – naloga je, da ujame koreografove korake na način, ki si ga on želi. On želi v našem gibanju najti tisto vizijo, idejo, ki si ji jo je on zamislil, zato je zelo pomembno, da znaš miselno analizirati, vizualizirati, kaj želi od tebe in tvojega telesa – na primer, da bolj premikaš zgornji del telesa kot noge. Vse to zgradiš ravno preko misli.
Seveda, zgolj če so konstruktivne. Velikokrat se pogovarjava z Giorgio, da ne gre za korekcijo, ampak gre za način, kako je ta podana. Velikokrat se zgodi, da ti na primer prijatelji dajo kritiko, korekcijo, ampak ne na tisti konstruktiven način, ampak na način, da nekaj ni bilo dobro, da je bilo vse slabo. To zna biti zelo utrujajoče. Ljudje pridejo do tebe in kritizirajo eno stvar na način, kot je (prikaze žuganje s prsti, kot da nekaj ni v redu). Če pa prejmeš konstruktivno korekcijo, kritiko, v smislu, da narediš, popraviš, izboljšaš nekaj, kar ti bo pomagalo tudi pri tem in tem koraku, potem je to popolnoma drugačen način podajanja korekcij. In na ta zadnji način tudi rad prejemam korekcije in kritike.
Imaš pred baletnim klasom, predstavo kakšen poseben ritual?
Ne. Pravzaprav nimam. Seveda vedno pripravim telo na trening, predstavo. Se segrejem, raztegnem, razgibam, z različnimi vajami prebudim mišice, jih aktiviram na primer s pliéjem, tendujem, skoki, zgolj, da si segrejem gležnje. Rituala, da bi se koncentriral sam v garderobi ali delal jogo, meditiral, pa nimam. Pred predstavo pa si želim, da sem najmanj 45 minut prej na odru, kjer se raztegujem, segrevam mišice, skratka da sem sam s sabo in da čas namenim zgolj sebi ter pripravam na predstavo.
Kako poteka pri tebi proces ‘vživljanja’ v vlogo?
Ta proces se začne praktično z vajami, pripravami na predstavo. Ko imaš koreografijo in korake v telesu, takrat se ta proces ‘vživljanja’ šele začne. Včasih se zgodi, da koraki niso lahki ali udobni, zato je ta proces malce daljši, težji. Zelo rad vidim, da koreograf, učitelj razloži, pove, kaj je zgodba baleta, saj se le tako lahko vživiš v čustva karakterja, vloge, ki jo plešeš. Namreč če tega ni, potem samo plešeš, izvajaš korake, zato res rad slišim, kakšen naj bom v svoji vlogi – zabaven, vesel, žalosten … Zelo je pomembno, da veš, kaj je zgodba baleta, kaj je ozadje zgodbe. Pomembno je, da plesne vloge ne delaš zgolj tehnično, ampak da jo ‘zapolniš s scenarijem’. To predvsem velja za klasični balet, medtem ko je ta ideja, koncept v sodobnemu plesu drugačna. Na primer želim prikazati togost telesa skozi svobodno, prosto gibanje …
Res je, kar pa je tudi težje prikazati, upodobiti.
Se bolj ‘najdeš’ v baletnih, klasičnih vlogah ali morda tudi v sodobnih, zdaj ko si v kompaniji?
Bolj udobno se počutim v klasičnih vlogah. (premišljuje) Všeč mi je sodobni ples, ampak ne vsak sodobni ples. Sodobni ples cenim samo v tistem trenutku, ko moraš za izvajanje elementov biti res plesalec, da to izvedeš. Zgolj takrat to zvrst cenim; ko pa lahko vsak naredi nek ‘plesni’ element, pa se vprašam: Ok, kaj je potem smisel, da sem baletni plesalec ali plesalec na splošno? Seveda je to zgolj moj pogled, morda se bralci ne bodo strinjali z mano, ampak tako vidim sodobni ples v nekaterih pogledih.
Veliko moram vaditi, trenirati, pridobivati izkušnje. V tem trenutku pri sebi predvsem pogrešam več mišic in več samozavesti na odru, še posebej v partnerstvu (pas de deux – ples v paru, op. u.), torej da sem samozavesten in se počutim udobno že takoj na prvi predstavi ter ne šele na tretji. V tem pogledu sem res počasen, želim si, da bi bil hitrejši. Morda pa samo preveč razmišljam, preverjam stvari v smislu pazi na to, pazi na te napake, morda bi moral preprosto kar iti, se predati. No, ne vem, vsaj tako mislim.
Se morda počutiš privilegiranega, da se lahko ukvarjaš z umetnostjo?
Prav gotovo. Ne počutim se privilegirana, ker sem umetnik, ampak ker sem dosegel cilj, da je moja strast postala hkrati tudi moja služba.
Nekateri definirajo, označujejo balet kot ‘najvišjo’ umetnost. Kako pa bi ti definiral balet? Kaj je zate balet?
Na splošno mislim, da umetnosti ni mogoče primerjati med seboj. V svetu umetnosti – slikarstvo, arhitektura, balet, glasba – ne more biti nobena umetnost boljša od druge. To preprosto ni mogoče. Menim pa, da je umetnost najboljša stvar. Namreč umetnost je najboljša baza kulture vsake države, tako v Italiji kot tudi Sloveniji, skratka povsod. Običajno ravno preteklost neke kulture, države prepoznaš preko umetnosti, pravzaprav še posebej preko umetnosti (poudari), ker ravno preko te vidiš neko ‘družbeno’ spremembo. Umetnost se konstantno in kontinuirano spreminja, je živa, medtem ko od tehnološkega odkritja morda res nekaj celotno človeštvo dobi, pridobi, ampak je to v primerjavi z umetnostjo mrtvo.
Pa vendar me kljub temu zanima, kaj balet pomeni zate? Kaj je tvoja definicija baleta?
Moje življenje. Moja strast. Zanimivo je, da vem, da se bom v eni točki v življenju moral upokojiti, ampak kljub temu si ne želim zapustiti baletnega sveta. Sicer zdaj še ne vem, kaj bi počel v prihodnje, vem pa samo to, da želim biti, ustvarjati, delati znotraj gledališča, znotraj baletnega sveta. Ko enkrat izkusiš ta svet, to atmosfero, jo je zelo težko zapustiti. S tabo ostane celo življenje.
(premišljuje) Seveda telo, karakteristike pa niso ravno določene, pa vendar, plesalec mora biti – kot že rečeno – pameten, saj je več ‘mentalnega dela kot telesnega’, poleg tega mora biti hiter, tudi skromen, ponižen, saj le tako vidiš svoje napake in napreduješ. Če misliš, da si najboljši, si praktično že na cilju, potem nimaš več prostora za napredek. Poleg tega moraš biti tudi potrpežljiv, saj se velikokrat zgodi, da ostaneš dve uri in pol v dvorani ter ponavljaš, vadiš zgolj en korak. Moraš biti tudi miselno odprt. Vsakič namreč ne boš plesal koreografij, ki so ti všeč, ampak tudi, ko ti niso. Moraš znati najti gib, korak, moment v koreografiji, ki ti je všeč. Pa seveda znati moraš angleško. (smeh)
O tem ves čas razmišljam, ampak je res zanimivo, da je sploh ne morem najti. Seveda lahko na splošno povem, kakšen tip vloge mi je všeč, ampak da bi pa imel prav tisto najljubšo, pa ne. Sebe vidim kot romantičnega plesalca, zato so mi všeč bolj lirične vloge. Morda te odslikavajo moj miren, romantičen karakter. Niso mi tako zelo všeč vloge, ki so prepojene z obrati, skoki in podobnimi zadevami. Resnično mi je všeč, ko je gib zelo mehek, vendar ta obenem daje občutek kontrole, napetosti, nervoze, pa ne tako zelo nervoze kakor napetosti. Zelo si želim plesati Onjegina, ta vloga mi je resnično zelo všeč. V Stuttgartu sem videl John Cranko verzijo Onjegina v izvedbi Friedemanna Vogela. Po koncu predstave sem jokal kot nor, bilo je tako zelo neverjetno, čudovito. Potem mi je všeč vloga Alija iz baleta Gusar, pa tudi vloga Solorja iz baleta Bajadera. Potem mi je všeč tudi vloga Siegfrieda iz baleta Labodje jezero. Ne, pravzaprav mi ta vloga ni všeč, saj ne pleše tako veliko. (smeh) Samo hodi naokoli, fokus v tej predstavi je predvsem na črnemu in belemu labodu. In resnično obožujem neoklasični balet. Dal bi vse, plačal bi, da bi lahko plesal vse od Forsytha (William Forsythe, ameriški koreograf in plesalec, op. u.). Obožujem njegovo delo z naslovom In the middle of somewhere.
Ja.
Je tvoj najljubši plesalec?
Ne. (smeh) Moj najljubši plesalec je Leonid Sarafanov (ruski baletni plesalec, op. u.), ker sva si nekako podobna. Tudi on ni tako zelo mišičast. Poleg Roberta Bolleja je tudi on trenutno eden od ‘najčistejših’ v tehniki. On je res virtuoz. Lahko je odličen, popoln Basilio (glavna moška vloga v baletu Don Kihot, op. u.), vendar je lahko tudi popoln Siegfried. To mi je pri njem res všeč. Njegov obraz je v vsaki vlogi drugačen. Poleg tega mi je tudi Voglova (Friedemann, op. u.) čista tehnika všeč in njegove popolne noge. Upam, da ne bo nihče iz Italije bral tega intervjuja. (smeh) Roberto Bolle je res popoln plesalec, zelo cenim njegovo koncentracijo, fokus na balet, je zelo delaven, v intervjujih velikokrat pove, da po vsaki vaji ostane v studiu še dve dodatni uri, da vadi, potem poleg vsega tega hodi še v fitnes, na jogo, meditira, kar je res odlično, vendar zgolj, če znaš to potem kombinirati, preplesti z življenjskimi izkušnjami. Ker ravno ta kombinacija je tista, kar naredi nekaj umetnost. Osebno pri Bolleju čutim, da je zaprt, hladen in ‘se ne čuti te kombinacije’, seveda je to zgolj moje mnenje. Večina ljudi ga vidi kot zelo izraznega plesalca, vendar večina ljudi koncept fizike telesa zamenjuje s telesnim izražanjem, gibanjem. Roberto Bolle se lahko zgolj postavi na oder in vsi obnemijo, ampak ne zato, ker je njegovo telo izrazno, pač pa zato, ker je popoln. Njegovo telo je popolno. Neverjeten je. Vendar mi pri vživljanju v vloge pri njem vedno nekaj manjka; njegov obraz je stalno enak. Morda je razlog v tem, da se je njegova strast do baleta prelevila v nekakšno obsesijo – ‘biti še bolj perfekten, še bolj perfekten …’ Roberto Bolle je zgolj baletni plesalec, medtem ko pa sta Vogel in Sarafanov umetnika. To je glavna razlika med njimi. Kakorkoli že, ljudje smo si različni, imamo različne izkušnje, zato tudi določene stvari drugače doživljamo, dojemamo. In to mi je pri baletu najbolj všeč, da nismo vsi enaki. Lahko rečeš to mi je pri tem plesalcu všeč, ampak ta ista stvar mi pa pri drugem plesalcu ni všeč. Vse je povezano s tem, kako nekaj ali nekoga doživljaš. V baletu si res lahko ti ti.
(smeh) Ja, res je, to je moj gib. Ves čas samo leva noga. (smeh) Sicer sem na splošno obseden z raztegovanjem, ker nisem po naravi fleksibilen, gibčen, seveda na levo stran. Smešno je, ker ko sem bil majhen, sem imel sosede, ki so trenirale ritmično gimnastiko in one so vedno delale ‘špago’ zgolj na levo, ker je bila njihova ‘boljša’ noga, bolj gibljiva pravzaprav, jaz pa sem jih seveda kopiral tudi na levo stran. Tako da ves čas je bila leva, leva, leva stran. Nikoli desna. Zato imam posledično tudi levo stran bolj gibljivo, voljno. Sicer pa sem obseden z visokimi nogami. Na gledalce zagotovo naredijo vtis visoke noge, medtem ko bi za specifične baletne korake le plesalec vedel, ali so dobro narejeni. Morda se res to sliši nekoliko poceni, ampak resnično obožujem visoke noge.
Spim. (smeh) In počivam. Navsezadnje pa je to tudi zelo pomembno za baletnega plesalca, saj moramo ves čas skrbeti za regeneracijo mišic. Naše telo ves čas prepuščamo, silimo v ekstreme, tudi telesno strukturne ekstreme, zato je počitek prav gotovo zelo pomemben. Potem grem zelo rad tudi na pijačo s prijatelji, zelo rad tudi z njimi organiziram večerje, na katerih skupaj kuhamo, in tako se enkrat dobimo pri meni, potem enkrat pri Giorgii itd. Z veseljem obiščem tudi disko, saj imam premalo plesa čez teden (smeh), vendar se to običajno zgodi enkrat ali dvakrat na mesec.
Katere so tiste stvari, ki jih vedno vzameš na trening, predstavo?
(premišljuje) Moj iPod s slušalkami. Sicer zelo rad poslušam klasično glasbo, ampak mi je na splošno vsa glasba zelo všeč. Zelo rad brskam po internetu, kaj je novega na glasbeni sceni. Zjutraj res obožujem moment, ko poslušam pop komercialno glasbo, saj me ta nekako zbudi. Potem naslednja stvar so zlati škorenjčki za segrevanje stopal in pa panda pajac (pajac v obliki pande, op. u.). No, to je sicer že četrta stvar … vedno imam s seboj torbo s t. i. ‘mučilnimi instrumenti’ (smeh) – različne elastike –, s katerimi si segrevam, ogrevam stopala, raztegujem, potem imam v tej torbi še žogico za masiranje.
Kako se počutiš v Ljubljani?
Izvrstno. Resnično izvrstno.
Si želiš ostati tukaj?
Navadno v življenju ne načrtujem toliko vnaprej. V življenju grem, kakor me to pač pelje. Sicer pa mi je trenutno v Ljubljani zelo všeč. Tukaj se res dobro počutim. Dobra stvar Ljubljane je ta, da je res zelo majhna, vse je zelo blizu, veš, da ti bo do želene lokacije, ki je na primer na drugem koncu mesta, vzelo zgolj pet minut. Kljub temu pa se čuti evropski občutek, saj ni zgolj ‘velika vas’, ampak je mesto, glavno mesto in to lahko tudi začutiš. Vidiš, da tukaj ne živijo ljudje zgolj iz Slovenije, ampak tudi iz drugih držav (Italije, Španije …). To mi je zelo všeč. Poleg tega se tu počutim zelo varnega, atmosfera v mestu je lahkotna, sproščujoča in ni tako kot v Milanu, kjer vsi nekam tečejo in zamujajo. Ljubljana je tudi zelo zelena in ljudje, ki tukaj živijo, imajo res zelo razvit občutek za kulturo, saj zelo radi obiščejo gledališče, predvsem mladi ljudje.
