Jan Rozman in Katjuša Kovačič. Dva posebna solista.

Jan Rozman (foto:Matija Lukić) in Katjuša Kovačič (foto: Drago Videmšek).

Ob koncu septembra sta na plesno sceno stopila dva uprizoritvena dogodka, ki raziskujeta in se dotikata mejnikov znanosti, gotovo bi bila tudi dobrodošli gibalni atrakciji in instalaciji na podijih različnih razstavnih prostorov; plesno-vizualni projekt Senzasenso Jana Rozmana kot senzacija sodobnih likovnih razstavišč, Dinamično ravnotežje Katjuše Kovačič pa v modernih galerijah elektronike, glasbe in tehnike.

Jan Rozman v Senzasenso …
Jan Rozman je plesalec, performer in improvizator z večstranskim umetniškim čutom, njegova specifika pa humoreska, v gibu in z gibom začinjena groteska. V gledališkem listu med drugim zapiše, da je Senzasenso trenutek, ko izgublja nadzor, in je predstava o norcu; obe stanji na odru pa tudi močno prisotni. Njegova vizija norca je vizija "velikega diktatorja", ki poka po šivih, kot bi se temu reklo, tokrat pa je to mož v beli uniformi, ko prva misel prikliče v spomin generala, in kot tak se tudi Jan predstavi na odru. General v stilu Janovega izpovednega sarkazma gubi razum in pada v ekstaze norosti, ki dobijo prizvok norčavosti ob nasmehu in tistem humornem žaru, ki ga akter tako čisto ilustrira v svojem izrazu. Izoblikoval je plesnega klovna, ki nori s časom, ko se mu kratko malo moraš smejati, ko njegov nori klovn spominja na pretkane dvorne norce kraljevih dvoran, ki so obdržali svoje glave, čeprav vseskozi ciljali na znane mete, svoje kralje pa ob tem dobrohotno nasmejali, če so leteče bodice doumeli ali pa ne (sodeč po filmih in literaturi).
Svoj plesni potencial je Rozman še zarana odkrival v KD Qulenium, maturiral na SVŠGL Umetniški gimnaziji za sodobni ples in se eno leto izpopolnjeval na SNDO v Amsterdamu. Uprizoril je že več svojih avtorskih solističnih miniatur, največkrat pod mentorstvom Saše Lončar in v organizacijiJSKD RS, ter posegal po najvišjih priznanjih na tekmovanjih mladih ustvarjalcev OPUS 1, plesna miniatura, s celovečernimi projekti pa tudi že prerasel svoj prvenec Ptičja demenca.
Senzasenso je predstava o davnem nekoč in možnem prihodnjem nekoč, o nabiranju zemeljske skorje, o nenavadnih bitjih, je zaznava preteklosti, obstoječega zdaj in futurističnih idej, ko se na sceni in ob glasbeni ter likovni figuraliki reflektirajo zaznave človekovih korakov. Na sceni nastopata Jan in Alja Ferjan, ki je tudi končala SVŠGL Umetniško gimnazijo za ples, opravila letnik na SNDO Amsterdam, leta 2012 pa začela študij na plesni akademiji Anton Bruckner v Linzu. Petdesetminutna uprizoritev Senzasenso je nastala v produkciji Pekingpah King Kong, v koprodukciji Qulenium, premierno pa bila predstavljena 27. septembra v Stari Elektrarni, Elektro Ljubljana, gostovala pa že 16. oktobra v RedSapata Tanzfabrik Linz, v okviru festivala Ars Electronik, v podnaslovu Življenjski prostori 21. stoletja.
… (foto: Matija Lukić)
Scenska poslikava Senzasenso se začne v tišini ob močni odrski osvetlitvi, na tleh pade v oči bleščeči beli plesni podij, kjer sta vidni dve beli površini, poravnani ena vrh druge, le da je zgornja na enem od kotov nenavadno zavihana (dramaturgija, luč in kostumografija Petra Veber, tehnično vodstvo Igor Remeta). Nepremična scena z belo podlago ter v prevladi tišine je kar nekaj časa trajala in kjer se tudi ni nič  dogajalo, nekomu pa je, kot se je dalo slišati po uprizoritvi, le prinesla sila zaželeni mir. Kljub temu se je začetek kar razpotegoval v času, preden sta se zaslišala žvižg pa glasba in je gledalčevo vidno polje lahko zaznalo premike, ko se je podij začel kar sam po sebi lomiti, grbančiti,  premikajoče ostrine pa nakazovale reliefne konture gorovja in vdolbine dolin. Bela masa, ki se je v tej domiselni likovni animaciji dvigala in  spuščala po taktih koreografije, je kazala vse značilnosti lomljivega papirja. Iz te beline je na dan prilezel najprej človek Jan, potem še ona, Alja, s papirjem pa izoblikovala novi beli videz, ko sta dve novonastali bitji začeli gnesti in ustvarjati plesne fragmente, ki bi se lahko še dopolnjevali in tudi razvijali v neobičajno plesno vizijo, žal je bil tej sceni namenjen le prekratek čas in se je  končala, ko je ona zapustila oder, da bi se še enkrat in to ob koncu pojavila z novo modro masko ter napovedala nov prihod novega bitja ali pa možnega novega vesoljnega pomočnika. Senzasenso Jana Rozmana je originalna glasbeno-gibalna slikanica futurističnega razmišljanja, vendar ne še povsem dorečenih povezav pozicij, ki se hitro menjajo, ali njen odhod in prihod na oder, ki kar prekinja tok sicer homogene uprizoritve.
Katjuša Kovačič in Dinamično ravnotežje …
Dinamično ravnotežje avtorice plesalke in koreografinje Katjuše Kovačič pa se je gradilo na idejah znanstvenika Nikole Tesle (1856-1943), znanstvenika, ki je času dal nevidno kolo, ki poganja naš svet, trifazni električni motor, pretvornik električne energije v mehansko, torej je tisto  nevidno materializiral in postavil na človekov bivalni oltar. Na njegovem izumu se snuje tudi gibalni princip uprizoritve, kot se bere v  gledališkem listu, in se na sceni dogaja gibanje po mehaničnih principih rotacije, magnetnega valovanja, potencialne energije, tudi na Teslovih idejah, da je svet celovit sistem, ki mora služiti vsem, ki ga naseljujejo.
Tako se na odru sledi plesnim obratom in vrtljivim rotacijam, prepletom različnih plesnih oblik, ki jih akterki nizata v povezavah z glasbenimi ritmi. Koreografijo sta zasnovali in zaplesali Katjuša in gostja iz Mehike Alicia P. Ocadiz Arriaga, temperamentna performerka dobrih plesnih zasnov. Dinamično ravnotežje, živa instalacija giba in ritma v povezavah z mehansko statiko, je premierno stekla 23. septembra na sceni Dvorane Duše Počkaj Cankarjevega doma Ljubljana, v ospredje pa izpostavila scenografijo Marka A. Kovačiča oziroma njegov lastni izdelek hrupofon, ki ga je ustvaril na podlagi Teslovih dognanj, in ki ob glasbi Vitje Balžalorskyjega poganja bazno konstrukcijo predstave. Premiera se je zgodila v koprodukciji Cankarjevega doma Ljubljana, Zavoda Vitkar in KUD-a Pozitiv, pri predstavi so sodelovali še: dramaturginja Andreja Kopač, za videoposnetke je poskrbel Aleš Pečavar, oblikovalec svetlobe je Borut Bučinel, kostumografa: Neva Vrba in Slavko Trivković ter svetovalca za gib Branko Potočan in Nikola Orešković.
Začetna scena v temačni osvetljavi senc spremlja atraktivno in skrivnostno vizijo, kar čarodejno hojo stopal, ki se začne točno pod stropom. Izkaže se, da sta plesalki Katjuša in Alicia imeli svetilki na glavi, ko sta hodili po kovinski konstrukciji in se počasi spuščali proti tlom, ko se je sledilo stopalom, ki so topotajo, se sproščajo in vrtijo po poti spuščanja na trdno površino. Začetek uprizoritve na simpatičen in domiseln način ilustrira sledi znanstvene ideje, ki se potem domnevno materializirajo na tleh, v smislu porajanja idej velikega uma Nikole Tesle, ki so  zavrtela kolesje znanosti ter se spustila na zemeljska tla. Tako kot sta plesalki začeli, tako se je Katjin izvirni znanstveno-gibalni performans hrupa, glasbe, mašinerije in plesa tudi končal, z zaključnim odhodom, dobro vidnim in zaznanim vzpenjanjem po kovinski konstrukciji nazaj v sfere odrskih višav.
… (foto: Drago Videmšek)

Dinamično ravnotežje je plesna uprizoritev, ki aktualizira zasnove današnjih umetniško-znanstvenih vsebin, žal pa moč izpostavljene scene povsem nadvlada povprečje plesnih vsebin, ki bi jih ustvarjalki in plesalki morali bolje poglabljati ter ne le postavljati ob bok mehanski motoriki. Za svetli ustvarjalni in dobro osmišljeni idejni ter gibalni trenutek se izkažeta začetek in konec, ki se tudi docela stapljata s kontekstom uprizoritvene celote, medtem ko je sredinski plesni del pač sodobno zasnovana plesna oblika, ki se lahko ob ritmih glasbe tudi  povsem samostojno uprizarja.

View Gallery 9 Photos