Nova premiera dveh nadarjenih ustvarjalk nove generacije Enye Belak in Veronike Valdés Profil in kazen je stekla 20. novembra v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu Ljubljana in v produkciji Flote. To ni bilo njuno prvo skupno ustvarjanje, saj intenzivno iščeta nove ideje, ki so največkrat neposredno povezane s časom in okoljem bivanja ter s težavami, ki pestijo njuno generacijo. Tokrat se spopadata z zasvojenostjo s socialnimi omrežji, z današnjo elektronsko drogo, ki se ji reče internet ali elektronska informatika. Za svoj ustvarjalni opus sta že prejeli značko Mete Vidmar, ki jo vsako leto podeli JSKD RS mladim nadarjenim ustvarjalcem, in sta vsaka posebej postali tudi prejemnici nagrade Ksenije Hribar za perspektivno plesalko, ki jo dodeli Društvo za sodobni ples Slovenije. …
Gledalce na sceni pričakata dve mladenki, ki sedita – bolje rečeno – klečita v dveh nedoločenih okvirjih, vsaka v svojem, in zreta v nekaj nevidnega pred seboj, medtem ko roki plosko do komolcev slonita na stekleni površini; za njima pa velika bela kockasta stena. Vklop in start elektronske zvočne kulise razigra prste rok, ki poplesujejo v gibalnih hitrostih, kot bi se bali, da jim kaj ne uide. Sila prepričljivi in sugestivni sta, tako da se zlahka dojame, da sta postavljeni pred elektronski zaslon in sta povsem zatopljeni v ekranske frekvence, občasno pa kot dve naviti robotki izvajata enako simulacijo gibov rok, komolcev, obratov glave. In ker sta tako sočasno usklajeni, očitno delujeta na isti (generacijski) valovni dolžini. …
Scena je do konca domišljeno zastavljena, gibi pa inovativno razčlenjeni, tudi zanimivo komponirani, tako da je operativna simulacija človekovega komuniciranja z računalnikom docela slikovita in simpatično izpostavljena. Scenografija je delo Sabine Belak, ta se v sosledjih dogajanja predstavi v obliki dveh steklenih stolov, obrobljenih s kovinskimi nosilci, belo ozadje pa kot odlična simulacija neštetih elektronskih zaslonov, na katerih se lahko ogledajo še gledalci in sledijo lastnemu gibanju v času scenskega snemanja. Na kockastih ekranih v višini stene, ki je nekoliko ožja od širine odra, se izpisujejo tudi aktualne manipulacije tovrstnih omrežij pa vabila za imaginarna druženja, osvajanja, pošiljanja in ogledovanja slik, pač vse, kar sodi k tej sodobni travmi odtujevanja in osame, tudi uporaba pravšnjega slenga. V tej fazi elektronske zasvojenosti sta junakinji interneta oblečeni kot dve brezosebni predstavnici vesoljne filmske ekspedicije, sicer se kostumografija Andreja Vrhovnika tudi pozneje skladno ujema z nastopajočimi stanji njune preobrazbe, ki si sledijo kot eksplozija ali virusni napad na računalnik in se domnevno lahko pripišejo tudi psihofizičnemu stanju telesnega ustroja. V tej prvi fazi sterilne beline in njune ujetosti v pravokotnem oklepu ekrana izvrstno simulirata ekranske vzgibe in koncentrirane poglede, in to v tolikšni meri, da je razpoznavna celo elektronska igrica, ki se ji sledi in jo simulira še glasbeni posnetek; sicer je avtorska glasba Alje Zore in Jonasa Žabkarja tudi ves čas aktivno sinhronizirana z dogajanjem na sceni. …
Osebnostni izkaz in predstavitev osebnih interesov se izkaže tudi kot del njunega protokola na socialnem omrežju. Sledi še Veronikina izpoved o tem, da če ne bi bila plesalka, bi igrala nogomet, tako jo ob koncu tudi krasi nogometni dres št. 22 z njenim imenom in oznako kubanske reprezentance. Tam, kjer so napetosti, pričakovanja in naelektrenosti, pride do razelektritve in posledičnih borb, kar se je tudi zgodilo v drugem delu predstave. V tej drugi fazi služi bela stena z ekranskimi poslikavami kot zakulisje, in Enya izgine za njo. V naslednji sceni se že težko prebija skozi ekransko poslikavo, ko izdolbe luknjo v steno in iz nje vzide elegantna mladenka privezana z elastiko za nogo, ki je vpeta nekje v nevidnem ozadju. Raztegljive vezi se je težko rešiti, zato poplesuje in poskakuje, vse dokler se le ne osvobodi svoje obtežbe. Še ena scenska domislica in zanimiva ilustracija vezanosti na računalniške zaslone. No, na koncu, ko se vse ruši in je dvoboj neizbežen, se akterki obmetavata s čisto navadnimi rjavimi kartonskimi škatlami enakih dimenzij, iz katerih je bil sestavljen velik bel zaslon, odlično zasnovana iluzija beline in ekrana, ki je nastala ob oblikovanju svetlobe Janka Ovna ter videa in fotografij Janija Peternelja. …
Na koncu se zgodi popoln odklop ekrana, ko se ta zruši do tal in kartonske škatle letijo po odru na vse strani v njunem boju medsebojnega obmetavanja, kar pušča tudi opazne modrice na obeh telesih. Čez kartonske škatle je težko skakati, zato sledi nova gradnja novega zidu, zlaganje pa poteka brez reda, vse dokler ni kartonska stena ponovno postavljena v višino, le da je tokrat rjava in je kartonska zasnova docela razpoznavna. Kaj se dogaja z akterkama, je v tistem trenutku bila še uganka, kajti ostali sta nevidni za steno, ki sta jo znova in bolj ohlapno zgradili med seboj in gledalci. Po kratkem časovnem zamiku se le usuje val pozdravov in aplavza, ko sta se prepoteni in utrujeni od borb ter gradnje končno postavili pred gledalce in pred rjavo kartonsko steno. …
Inteligentno zasnovana uprizoritev Profil in kazen po konceptu in v koreografiji Enye Belak & Veronike Valdés ter v dramaturgiji Andreje Kopač v treh fazah stopnjuje stanja zasvojenosti. V prvi fazi je to nedolžno in koncentrirano sodelovanje, tokrat z elektronsko iluzijo, v drugi fazi pa telesni ustroj že uveljavlja svoja pravila in pride do čudnih motenj, na koncu in v tretji fazi pa neizbežno nastopi razkroj ali razpad preobremenjenega sistema, kakorkoli se zasvojenost lahko zazna in razume. … (Foto: Jani Peternelj)
Plesna predstava Profil in kazen ni temačno zastavljena, pa čeprav potopljena v realnost zaskrbljujočega in aktualnega stanja, ampak optimistično nastavlja zrcalo realnosti, presvetljeno s simpatično merico mladostnega humorja.
