Flamenko obnorel Slovenijo

Plesalka društva Luna Gitana Mojca Medvedšek v filmu Brez hrupa.

Flamenko je začel svojo aktualno popotovanje iz španske Andaluzije, iz družinskih domov in deželskih kotičkov najprej po barskih mestnih četrtih, nato pa se zmagoslavno zavihtel na velike gledališke odre.

Tomatito je navdušil.

In  22. v novembra je v Gallusovi dvorani zadonel pristni zvok flamenka, enega najboljših španskih kitaristov, znanega pod imenom Tomatito, El Cristi. José Fernandéz Torres-Tomatito je rojen let 1958 v družini flamenko kitaristov v Almerii. Njegovo otroštvo je steklo ob zvokih flamenka, saj sta kitaro igrala tako oče Tomate kot ded Miguel Tomate, in je tudi nečak legendarnega kitarista Nina Miguela. Ko so se pri njegovih dvanajstih letih odselili v Malago, je igral v flamenko klubih, kjer ga je poslušal in odkril Paco de la Luca, postal pa slaven ob znamenitem pevcu flamenka Camaróna de la Islo (pravo ime José Monje Cruz), in z njim nastopal vse do njegove smrti leta 1992. Tomattito se je povsem predal glasbi in se tudi usmeril na področje jazza. Posnel je šest albumov, dva sta osvojila latinskega grammyja za najboljši flamenko album. Flamenko to sem jaz / Soy flamenco je naslov Tomattitovega koncerta, s katerim se je prvič predstavil Sloveniji. Igral je strastno, polnokrvno in neverjetno lahkotno skoraj dve uri, ob njem pa tudi tolkalist Antonio Losada, medtem ko so drugi trije člani njegove skupine, pevca Simon Roman, Kiki Cortinas in plesalka Paloma Fantova, prihajali in odhajali z odra po usklajenem repertoarju, koncertnem večeru pa dodali čutne globine in plemenitosti španskega flamenka. Bil je to večer plamtečih strasti, ljubezenskih bolečin, vznemirljivih tonov in odmevnih korakov, ki so kar dvigovali vročice občutkov, povsem pa opijali koraki plesalke flamenka, ki se je na začetku koncerta predstavila s kratkim vložkom, da bi v drugem delu plesala in plesala, zatresla zven tal, drobila tipajoče korake z udarci pet in špic čevljev ter odzvanjala moč ritma. Plamen njenih plesnih korakov in prelivanje pahljačastih rok so vzvalovali po odru z neverjetno močjo v impozantni in ponosni ženski drži, ko je sledila in spodbujala glasbenike, v kulminaciji svojih plesnih viher pa dvignila gledalce na noge. Bil je to umetniški dogodek, ki ga ni mogoče pozabiti.
Inma Lobato je bila inspiracija za film Brez hrupa. Na fotografiji na ljubljanski premieri s prevajalko Blažko Muller Pograjc.

Letošnji november se je res bohotil v plamenih flamenka, prav na začetku meseca s plesalko Ano Pandur v njeni predstavi Anatomija srečanj v Gledališču Glej, dva tedna pozneje na omenjenem koncertu flamenka Toamatito in dan poprej tudi v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ob predvajanju dokumentarnega filma Brez hrupa / Sin ruido, ki predstavi življenjski in delovni utrip učiteljice flamenka Inma Lobato.
Režiser dokumentarca je Jesúsa Pulpóna.
Dokumentarec režiserja Jesúsa Pulpóna ob avtorski glasbi Davida Pene Dorantesa sledi mednarodni poslanki plesnega flamenka Inme Lobato, ki je celo svoje življenje posvetila svoji ljubezni, svojemu plesu.
Brez hrupa začne svoj ples v Španiji…
Kamera jo osvetli z njenimi učenkami v andaluzijskem mestecu v bližini Cadiza, ji sledi na poti do Ljubljane, kjer poučuje že enajst let, se ob njej zaustavi v Kopru, kjer flamenko plešejo že od leta 2007, in jo portretira v mestecu Krupi v Bosni in Hercegovini, tudi izpiše številne zgodbe žena, ki so ob flamenku na novo zaživele, se začutile in prišle v skladje z lastnim telesom. Inmin uk flamenka je mnogim pripomogel prebresti bolezni in se postaviti na lastne noge. V Krupi je Inme Lobato doživela nepričakovano, ko je na svojem tečaju zagledala kopico otrok, deklic in fantkov, ki so se prvič lahko pogledali v oči in se prijeli za roke. Kakšen šok je to bil za njih, ker se že od malega držijo stran drugi od drugih. Plesali so v športnih čevljih, obrazi presenečenja in sreče pa pripovedovali o tem, kako se moraš zazreti točno v oči in slediti korakom, in kako korake ponavljajo še doma.
…nadaljuje v Sloveniji…
Njihovo veselje in globine pristnega razmišljanja so odsevali na platnu, saj so dobili nekaj, kar jih animira in jim izpolnjuje dan, ko pa razen čiste reke, plavanja, ribolova in žoge nimajo ničesar drugega, seveda šola ostane na prvem mestu. Režiser Jesús Pulpóna, čeprav ne pleše flamenka, je s tenkočutno umetniško roko posnel dokumentarec o portretu ženske, ki ljubi ples, se flamenku razdaja in svoja znanja prenaša generacijam z ljubeznijo. Inma Lobato je dejala, da je nikoli ni vleklo na oder, kajti veliko bolje se je počutila v množici plesalcev, ko lahko začuti vonj njihove kože in uživa v ožarjenih obrazih okoli sebe. Potovanje od bivališča v San Lúcorja do Slovenije in Krupe je tudi del njenega projekta Flamenco en el Este, ki ga podpira andaluzijska Agencija za razvoj flamenka v Sevilli in s katerim Španija ponosno širi svojo kulturno dediščino po svetu.
in konča v Bosni.
V duhu španske kulture se je ta lepo pripravljen večer tudi začel, podprt s strani veleposlaništva Kraljevine Španije in počaščen z obiskom njihove veleposlanice in pesnice Anunciada Fernández de Cordova, ki je navzoče pozdravila, tudi sicer jo večkrat zasledimo na naši kulturni sceni. Na začetku in kot uvod v svet glasbe flamenka so na harfi zaigrali učenci profesorice Anje Gobec, Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Velika harfa na sredi odra je kar vabila, kulturno dogajanje pa odprl Jure, ki je s svojimi otroškimi prsti spretno gladil in zategoval strune harfe, sledila je Julija s skladbo Ole, nato pa še Taja z zahtevnejšo kompozicijo Dos gitaros / Dve kitari, ko strune harfe spevno zavejejo melodiko kitar. Pogovor z glavno junakinjo tega večera, simpatično žensko toplih oči, pred samim predvajanjem dokumentarca o njenem umetniškem in terapevtskem poslanstvu, je zaključila mlada virtuozinja Stela, kot bi s prsti plesala flamenko in ne le igrala na harfi, s skladbo Barok flamenko pa pričarala  temperament španskega baroka.
Inma Lobato je dejala, da je flamenko lepota, ki navdihuje in poveličuje, o sodobnih trendih, ki se vrivajo v avtohtoni andaluzijski slog, pa misli, da je dobro, ker je flamenko v tem trenutku v modi in se širi izven meja Andaluzije, sicer pa slabo, ker izgublja svojo avtentičnost.

View Gallery 8 Photos