Fenomenalni Andrés Marín s flamenkom navdušil razprodano dvorano

Cankarjev dom je 26. oktobra ponudil obiskovalcem izredni glasbeno-plesni dogodek Nepopisan list / Carta blanca plesalca flamenka Andrésa Marína, ki se je predstavil v duetu z glasbeno skupino Abierto Company v okviru abonmaja 7 Veličastnih in Glasba sveta. Uro in pol programa v koreografiji Andrésa Marína je bilo slišati in videti kot glasbeno-plesni koncert, kjer so ples zaobjeli tudi koraki flamenka in je bil ritem  tradicionalnega flamenka še za povrh, sicer pa se je sledilo glasbi sveta, edina in najbolj zvesta tradicionalnemu flamenku pa sta bila vokala: José Valencia in Juan José Amador.

Že na samem začetku je bilo jasno, da sledimo sodobni plesno-glasbeni uprizoritvi v stilu ‘jam sassions’, le da na sporedu ni bil jazz, temveč  pogovorna improvizacija med plesalcem in glasbeniki. Oder je bil rahlo osvetljen, v polkrogu pa viden glasbeni inštrumentarij, na sredi odra  kvadratna struktura, prekrita s polivinilom, in še ena ob strani. Potem vstopi on, plesalec s klobukom na glavi, spremljajo ga tolkalec, dva kitarista, eden na električni kitari, po njegovih prvih korakih in statičnih pozicijah je bilo opazno, da sledimo popolni transformaciji flamenka v sodobnem glasbenem in uprizoritvenem stilu. Tudi prevod naslova Carta blanca ni bil ravno posrečen, pomen v španščini ni nepopisan list, temveč prostor za ustvarjalno svobodo (tam v sedemdesetih smo tovrstno plesno svobodo imenovali svobodni ples).

Iz avditorija sta pevca zapela svoj spev, ker pač ne razumeš španščine, se dobi vtis podoknice ali pozdravnega napeva. In ko da on znak z odra, se pevca povzpneta na oder, vsak s svoje strani, potem steče njihov pevsko-plesni tercet. Nastopi tudi trenutek ritualnega obreda, ko Andrés spoštljivo sname polivinilasto pregrinjalo in ga prav posebno zloži, na sredi pa sta vidna dva stola, ki postaneta kar uporabna med predstavo. Nenavadno, a kljub temu skladno zaobjame motive plesalca flamenka še zvok klarineta (Javier Trigos), stalni gost na odru poleg plesalca in vokala je še tolkalec (Daniel Suárez), sliši se še instrument zanfona (Raúl Cantizano), ko se njegovo zavijanje še posebej usklajuje s telesnimi vijugami plesalca Marína, na sporedu je bil slišen tudi irski glasbeni motiv, poleg preostalih, ki so se vrstili ves čas (tonski mojster: Enrique Seco).

V prvem delu plesalec Marín prevzame vlogo plesnega dirigenta, ko koraki in kak zamah rok ter trajajoča statična poza dajo znak za začetek ali konec danega glasbenega motiva in ko vsi nastopajoči glasbeniki, vokalista ter plesalec uprizarjajo skladni tercet, ki veje energijo po prostoru; ko je vidno slišno in slišno postane vidno. 

Andrés Marin vpleta v sodobne talne in prostorske skokovite motive ves čas tudi ritem flamenko korakov, ki pospešeno in ritmično odzvanjajo ob udarcih njegovih pet oz. čevljev ob tla. Ti koraki so že kar pulzirajoči, saj se tako hitro menjavajo, slišijo pa kot vbodi šivanke na novodobnem šivalnem stroju. Zdi se, da njegovi flamenko koraki letijo in plavajo po odru. Potem se zgodi, da si plesalec natakne masko deklice in se ogrne z belo plahto, na glavi pa trikotna kapa z barvitimi vrvicami ob vsaki strani. Priča smo dekliškemu prizoru. Sledi še ena zanimiva scenska preobrazba plesalca, ko se vpne v prozorno polivinilasto folijo in ko v siju svetlobnih efektov preletavajo gibljive poslikave (oblikovanje svetlobe: lván Marín). Iz avditorija pa se slišijo vzkliki, tudi tisti ‘ole’. 

No, Marín poskrbi še za eno atrakcijo, ko leže s svojim žametnim glasom zapoje ob spremljavi flamenko kitare, čisto na koncu pa še zadnjič preseneti, ko se držeč za roke pričnejo priklanjati, on pa zgoraj brez dresa in še bos.

Po predstavi je bil organiziran tudi  pogovor s koreografom, ki ga je vodila v španščini in sproti prevajala Ana Pandur. Koreograf Andrés Marín se je tudi tu izkazal kot  zrel in dinamičen sogovornik, ki brez premisleka takoj odgovarja na vprašanja. Potrdil je, da je predstava pretežno zgrajena na improvizaciji. Na vprašanje, koliko vadi, da lahko izvede svoje virtuozne flamenko korake, je odgovoril, da veliko, predvsem za tovrstno uprizoritev, ki je zanj ena najtežjih, saj zahteva usklajenost vseh nastopajočih, moč koncentracije, kondicijo in idejni program. Slišalo se je, da vadi tudi po osem ur dnevno. O Ljubljani ni govoril, ker je niti ni obšel, saj se je pripravljal na ta večerni nastop. Sledil je komentar o liku dekleta, ki privede na razmišljanje, da lik dekleta vpleta, ker čuti v sebi ženski potencial. Dejal je, da ima vsak človek v sebi tako moški kot ženski princip, on pa želi odkrivati ravno to dvojnost, ki je znotraj nas .

Sledilo je tudi vprašanje, kje je njegova predstava Nepopisan list najuspešnejša – je to v Španiji ali izven nje. Njegov odgovor je bil, da vsekakor v Španiji, kjer poznajo vsak element flamenka, tudi vsak lik, ki ga izvaja, in jim ni neznanka ples z dekliško masko, tam se tudi natančno ve, kdaj sledi vzklik ‘ole’, ne kar tako in kjerkoli, kot se to dogaja izven španskih prostorov. Dejal je, da predvsem išče svojo umetniško pot in je tako sestavljena tudi njegova Carta blanca, znotraj katere išče izhode in vhode, kreativne motive, ko je predstava lahko vedno znova svojstvena. Simbolov v predstavi je veliko in bi lahko iz vsakega motiva poustvaril enovito celoto, vendar to ni njegov cilj, vsaj v tej predstavi ne.

Na vprašanje, če bi lahko plesal tudi irske plese, je odgovoril, da to sicer ne bi bilo težko, vendar jih ne bo nikoli, kajti zanj imata vsak gib, vsak premik svoj pomen, in ne bi mogel plesati enolično ponavljajočih se korakov v stilu irskih plesov. Poudaril je, da v svojih predstavah ne postavlja plesa pred človeka, če bi bilo tako, potem bi bil to že kliše. Z različnimi pristopi se loteva procesa nastajanja predstave, saj je to njegovo osebno vesolje, v katero spusti gledalce na predstavi. Pogovor bi kar še tekel, a kaj ko je načrtovana ura že minula in smo morali končati ter zapustiti Linhartovo dvorano. 
Bil je to neponovljiv dogodek, ki te je za kar nekaj časa napolnil z energijo, ko si lahko užival ob glasbi, v španskem vokalu in še posebej v plesnem izrazu Andrésa Marína, danes najbolj avantgardnega plesalca na odru flamenko tradicije, zato nista presenetila zaključno vzdušje v dvorani in moč navdušujočega aplavza.

View Gallery 9 Photos