Ex Ponto. Festival, ki zna prodreti do gledalcev

Turbo Paradiso … (Foto: Nada Žgank)

Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto je od 14. do 23. septembra zasedel ljubljanske odre in ponudil štirinajst različnih odrskih žanrov, med njimi tudi pet domačih uprizoritev. Festivalsko ponudbo spremlja zvesto in že stalno občinstvo, ki je tudi letos prijetno polnilo dvorane, kar pomeni, da festival zna prodreti do gledalcev in njim primerno poiskati odgovarjajoči spekter ponudbe.

Turbo Paradiso … (Foto: Nada Žgank)
Nosilec projekta Kulturno društvo B-51 pa letos obhaja svojo 20. obletnico; 20 let društva B-51 in 20 let naše države ob 19. festivalski ediciji.
Tematiko letošnjega festivala je obelodanil direktor Damir Domitrović, in ta bazira na vrednotah: nove ali stare vrednote?, ki rušijo stereotipe (seveda le v iluziji odrskih razsežnosti) in se kritično ozirajo na družbeno aktualnost. Večina predstav je obravnavala aktualne politične teme, odgovori ali ugovori pa so prepuščeni gledalcem.
Turbo Paradiso … (Foto: Nada Žgank)
Osebno me je pretresla družbeno angažirana predstava madžarskega gledališkega ansambla iz Subotice Turbo Paradiso v režiji Andrasa Urbána. Predstava obravnava strahove in frustracije v okolju zaznamovanega z nacionalizmom, ki je največkrat pereč v večnacionalnih skupnosti in ga močno občutijo tako danes kot v preteklosti – bližnji in daljni) ravno narodnostne manjšine. Predstava docela realno pripoveduje o absurdu militarizma, tudi predstavi ženske in moške izkušnje sil mačizma, ki se v vojnih dramah sprevržejo v monstruozno tekmovalnost; ko so gumijaste lutke v ospredju in moško vojaško oko ne zazna več vsakdanjih, pa čeprav razgaljenih deklet, ko posilstva in sado-mazo oblike zasvojijo objem krvnika in se ljudje v vojni spreobrnejo v krvoločne pošasti.
Turbo Paradiso … (Foto: Nada Žgank)
Predstava je nastajala v improvizaciji in je izhajala iz osebnih izkušenj. Je vojna groteska, ki se ob glasbi in petju ljudskih pesmi, ob poskočnih folklornih korakih, kar zahtevnih gibalnih sosledjih plešočih nogic (koreografija Marin Jaramazović) docela kritično in premišljeno poglablja v grozo in psihozo vojne. Na koncu pa akterji nagovarjajo še gledalce, da jih ciljajo s paradižniki in se tudi posebej pripravijo za to sceno. Ob sedežnih vrstah nastavijo polne sklede zrelih paradižnikov in gledalci Slovenskega mladinskega gledališča so se tokrat strastno odzvali, kot bi se hoteli sprostiti po 70-minutnem dogajanju, tudi nekoliko panonsko razpotegnjenim.
Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune …
In tudi v Sloveniji smo končno dočakali družbeno angažiran premik na gledališki umetniški sceni, ko je mlajša generacija gledaliških ustvarjalcev postavila kritično ogledalo aktualni  politiki. Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune (to je naslov uprizoritve in obenem zgodovinsko dejstvo) je humoren in svež mladosten zalogaj s kislim priokusom naše novodobne perspektive mladih in umetnikov, ki dovolj jasno razpira kritično stanje (politično hrano in lakoto) slovenske mlade (študentske) generacije. Ta mladostni umetniški podvig je delo celotne ekipe avtorjev: Jurij Smreka, Anej Korsika, Robert Bobnič (nekdanji in sedanji uredniki Tribune), Zala Sajko – režiserka, nastopajoči: Maruša Majer, Klemen Janežič, Matija Rupel, glasba: Aleš Zorec, kostumografija: Tina Pavković, scenografija: Lenka Đorojević, Matej Stupica.
Vzklik za človečanstvo …
Še en podvig je uprizorila mlada generacija umetnikov, diplomantov in študentov zaključnih letnikov AGRFT v režiji Renate Vidič, dobesedno revolucionarni multimedijski pohod Vzklik za človečanstvo, oplemeniten shod v besedah, prozi in verzih Srečka Kosovela, in v protest aktualni družbi ter etiki novodobnega časa (svetovni, evropski, slovenski … globalni). Shod se začne s pristnim plesnim treningom, gibalnim telesnim razgibavanjem, neke vrste fizične in duhovne priprave na težavni shod "nastopajoče suženjske gospode, hlapcev, Janezov Ponižnih, ge. Hlapčevič … in v pozdrav sodobnemu evropskemu človeku, predvsem pa nastopajoči super ministrici za vse živo in mrtvo". Predstava je po svoji lahkotni in zabavni odrski obliki dovolj kritična, vsekakor pa zanimiva po enostavnem, praktično otroško igrivem pristopu združevanja različnih odrskih oblik, kjer se predstavlja obetavni mladi rod sedanjih in bodočih odrskih umetnikov, ki pojejo, igrajo, pripovedujejo recitirajo, se znajo sproščeno gibati ob ritmu in uporabi Orffovih instrumentov, tudi igrati na glasbila in marširati, še posebej pohvalno uporabljati svoje telo v gibalno plesnih vložkih.
K odrski izvedbi so prispevali: Tereza Gregorič / dramaturgija, Bine Skrt / scenografija, Siniša Gačić / video, avtorji izvajalci pa so bili: Tina Gunzek, Maruša Majer, Rok Kravanja, Klemen Janežič, Rok Kunaver, Tereza Gregorič, Renata Vidič, Bine Skrt, Siniša Gacić.
Novi rod slovenskih igralcev in umetnikov, ki izhajajo iz študijskega programa AGRFT, očitno postaja vse bolj plesno ozaveščen, kar je bilo opazno v obeh omenjenih predstavah.
Moški – ženski / Ženske – moške … (Foto: Nada Žgank)
Hrvaška umetniška platforma Bacači sjenki se v predstavi Moški – ženski / Ženske – moške posvetila neposrednemu stiku na relaciji gledalec-igralec in šla še korak dlje, ko je ženskam namenila žensko refleksijo moškim pa moško ter obe spolni grupaciji prostorsko izolirala. Ta lahkotna pripovedna oblika privablja misli in spominja na aktualne ekranske žanre.
Moški – ženski / Ženske – moške … (Foto: Nada Žgank)
Ob končnem soočanju obeh skupin pa se le izpostavijo prednosti takega razgaljenja, tudi sicer so po vseh predstavah stekli organizirani pogovori z izvajalci. Predvsem pa se je bilo zanimivo srečati z dobro hrvaško gledališko ekipo, ki ji lahko v časovnem zamiku sledimo v njihovi TV uspešnici Ponos Ratkajevih ali se spomnimo tudi drugih TV "sapunic", in ko se vprašaš, kje sem že  srečal-a to osebo … Zanimivo je bilo prisluhniti različici oziroma bolj izgovorljivi melodiki in ritmu identičnih hrvaško (nekoč S-H) bosanskih besed, kajti skupaj s Hrvati so nastopili tudi sarajevski igralci.
Don Juan …
Festival se je začel in končal s klasično odrsko dramo, sicer v modernejši preobleki. Prvi festivalski dan je v nekoliko preživeti sceni 70-tih in v uprizoritvi Moliérevega Don Juana bolgarskega režiserja Aleksandra Morfova ter v dobri izvedbi ruskega gledališkega ansambla, kjer se je skušalo tudi malce poplesavati. Zaključil pa se je s predstavo Gorski venec, odlomkom temeljne črnogorske literature Petra II Petrovića Njegoša, po literarni izbiri in v režijski liriki Diega de Breea ter v izvedbi črnogorskega narodnega gledališča iz Podgorice. V obeh dramah je v ospredju politika, ki se ni prav veliko spremenila, če nastopajoče špekulacije zgodovine primerjamo z novodobnim.
Dom Bernarde Albe ali ženske brez moških in to je vse … (Foto: Nada Žgank)
Predstave na EX PONTU ocenjujejo gledalci z ocenami od 1 do 5. Tokrat so za svojo najboljšo izbrali izvedbo Bitolskega ansambla Dom Bernarde Albe ali ženske brez moških in to je vse v režiji Sofije Ristevske ter jo v povprečju zbranih ocen točkovali s 4,61, drugo mesto je zasedla predstava Patriotyc Hypermarket v režiji Dina Mustafića s 4,51 točke, tretje mesto sta si delili: Gorski venec in Micro s 4,32 točke, ki bi jima jaz osebno dodelila "še precej višje mesto" na tej lestvici najboljših.
Micro … (Foto: Domen Pal)
In prav enourni Micro postavljam na sam  festivalski vrh letošnjega EX PONTA, pa ne zaradi dejstva, da so koncept, koreografija, režija in plesna izvedba delo francoskega plesalca in koreografa PIerea Rigala, ampak predvsem ker je z njegovo predstavo pljusnil nov val na sceno plesno-glasbenih in uprizoritvenih umetnosti.
Micro … (Foto: Domen Pal)
Micro je koreografski koncert, je glasba plešočih instrumentov in je plesalčev rokovski koncept; je odrska inovacija, kjer se natančno po ritmu glasbe premikajo instrumenti, in med njimi svoje glasbeno-plesno-pevske variacije izvajajo nastopajoči performerji, nevidni glasbeniki ter odličen in samosvoj plesalec: Melanie Chartreux, Malik Djoudi, Gwenaël Drapeau, Julien Lepreux, Pierre Rigal. Skrivnostnost scene potencira odrska luč / Frédérick Stoll in jo kreira zvok /Joan Cambon, George Dyson; asistentka koreografije in kostumi / Sylvie Marcucci
Micro … (Foto: Domen Pal)
V taki uprizoritvi lahko povsem sproščeno uživaš, gledaš in občuduješ, seveda tudi ta zvrst glasbe ti mora biti všeč, in takšni so ta večer gotovo zasedali Linhartovo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani, vsaj sodeč po aplavzu in poznejših pohvalnih komentarjih.
Micro … (Foto: Domen Pal)
View Gallery 17 Photos