Ekskluzivni intervju z Robertom Carterjem, članom Les Ballets Trockadero de Monte Carlo. Moj lik balerine je le ena od plati moje osebnosti!

Robert Carter (foto: osebni arhiv Roberta Carterja)

Verjetno vsi poznamo Les Ballets Trockadero de Monte Carlo (The Trocks), baletno skupino, sestavljeno iz izključno moških plesalcev, ki izvajajo tranvestitske balete že od leta 1974.

Bili so ustanovljeni kot podružnica Charles Ludlam’s Ridiculous Theatrical Company v New Yorku, zajeten dvig njihove prepoznavnosti pa je povzročil članek priznane newyorške plesne kritičarke Arlene Croce, ki je pripomogel k hitremu dvigovanju skupine na lestvici popularnosti. Z umetniškim vodjem Petrom Anastosom na čelu do leta 1980 je to, kar se je začelo kot predstava ‘malo za hec’ (veliki fantje v majhnih tutujih), preraslo v svetovno uveljavljeno skupino.


Sezona 1975–76 je za skupino pomenila leto rasti in popolne profesionalizacije. Najeli so rednega baletnega učitelja in baletno mojstrico, ki sta za plesalce vodila dnevne baletne treninge in vaje za repertoar, novo vodstvo pa jim je organiziralo prve daljše turneje po ZDA in Kanadi. Gostovanja po različnih koncih vsega sveta so kmalu postala stalnica in rutinski deli življenja Trocksov. Gostovali so na poznanih festivalih na vseh celinah, bili povabljeni v znane televizijske oddaje, British Arts Program je posnel njihov dokumentaren film in ga predvajal po vsem svetu. So dobitniki prestižnih umetniških nagrad, decembra 2008 so se celo pojavili na 80. obletnici Royal Variety Performance, v pomoč zabavi Artistesov dobrodelni sklad v Londonu, v pomoč Entertainment Artistes’ Benevolent Fund, ki so se ga udeležili člani britanske kraljeve družine. Prvotni koncept Les Ballets Trockadero de Monte Carlo se do danes ni spremenil. Imajo veliko načrtov za prihodnost: postavitev novih predstav v svojem repertoarju, gostovanje v novih mestih, državah in pokrajinah, in kar je najpomembneje – nadaljevanje osnovne zamisli in namena skupine The Trocks, prenesti plesni užitek čim širšemu krogu občinstva. Nadaljevali bodo, kar počnejo že štirideset let, Keep on Trockin’.


Trocksi izvajajo ženske vloge do potankosti precizno, tako v tehničnem kot izraznem in emocionalnem smislu. Prav ta posebnost jih je naredila prepoznavne in jim prinesla svetovni sloves. Ko analiziramo njihov pristop k baletnim predstavam, opažamo, da ima ta v bistvu dve plati: satiro in čaščenje baletne umetnosti. Trocksi po eni strani pretiravajo z baletno gracioznostjo, tako da se ta spremeni v komični presežek. Vsak plesalec v svojo žensko kot moško osebnost objektivizira z lastnimi umetniškimi imeni (Svetlana Lofatkina, Jacques d’Aniels). V predstave mojstrsko vpletajo umetniške parodije baletnih idealov, koreografskih stilov in odrskih konvencij, ki delujejo skozi interne šale o samem baletu. Po drugi strani so Trocksi resnično dvignili tehnični in umetniški standard moških, ki plešejo v ženskih vlogah. V njihovem repertoarju lahko najdemo tudi balete, ki jih redko zasledimo v drugih ansamblih, rekonstruirali so celo nekaj zgodovinskih baletov. Trocksi torej ponujajo občinstvu široko paleto baletne umetnosti: priljubljeno komedijo, poslastice za ‘baletomane’, travestitsko gledališče ali zabavo za vso družino.

Robert Carter


Robert Carter, ki v Trocksih nastopa že 25 let pod umetniškima imenoma Olga Supphozova in Yuri Smirnov, blesti v glavnih solističnih vlogah, kot so: Paquita, Odette iz Labodjega jezera, Umirajoči labod, Kitri iz Don Kihota in drugih. Občinstvo navdušuje z izvrstno tehnično izvedbo, saj originalne ženske solistične vloge izvaja natančno, 32 zaporednih fouettes v codi začini z vmesnimi trojnimi obrati, poleg tega pa izvedbo ob primernih trenutkih nadgradi z posameznimi elementi iz zahtevne tipično moške baletne tehnike, kot so: double tour en l’air, double saut de basque in drugimi. V svojem izrazu je liričen, temperamenten ali komičen, kakor pač zahteva določena vloga oziroma priredba in vizija koreografa. Živi in deluje v New Yorku.

Robert Carter

Z njim sem navezala stik prek facebooka, prijazno mi je odgovoril na nekaj vprašanj, ki jih posredujem bralcem Parade plesa.


Ste član slavne baletne skupine. Kdaj ste začeli s plesom in kako se je stopnjevala vaša kariera? Ste takoj postali solist in začeli plesati tehnično zahtevne solistične vloge, ki vključujejo hitro tehniko, visoke skoke, veliko obratov piourettes in fouettees, kot lahko danes vidimo na nekaterih vaših videoposnetkih na YouTubu? Ali pa je bilo za to potrebno nekaj časa in precej prelitega znoja?
Že v mladih letih sem začel redno trenirati v baletnih špic copatih (en pointe). To je bilo precej nenavadno, vendar je moj učitelj opazil, da me to resnično zanima, zato je mojim treningom klasičnega baleta dodal treninge za tehniko plesa na konicah prstov. V času, ko sem se pridružil skupini The Trocks, je naš direktor želel repertoarju dodati tehnično zahtevnejše balete. Ob tem sem se učil veliko solističnih vlog, ki sem jih nato pozneje plesal še mnogo let. Sposobnost izvedbe korakov nikoli ni bila zame tako pomembna kot končni sijaj izdelka. Ko je moja lastna zrelost napredovala, so se seveda razvijale tudi različne vloge, ki sem jih izvajal.

Vaša skupina je svetovno priznana. Od ostalih baletnih skupin se razlikuje po tem, da zaposluje le moške plesalce, kljub temu da večinoma izvajate predstave iz znanega klasičnega baletnega repertoarja, ki se močno opira na svojo originalno različico. Kako se počutite, ko izvajate baletne vloge, namenjene ženskam, pri čemer mislim na žensko klasično tehniko na konicah prstov kot tudi na izraznost obraza in telesa, čustva in ženske značilnosti, ki jih morate občinstvu predstaviti čim bolj avtentično?
Moj lik balerine je le ena od plati moje osebnosti. Sestavljajo jo atributi številnih balerin, ob katerih sem odraščal v mladosti, pa tudi številnih plesnih zvezd. Dejstvo, da sta tradicija in družba izvedbo določenih korakov opredelila samo za ženske ali samo za moške, se me sploh ni dotaknilo, ko sem pristopil k svojemu delu. Sem predvsem umetnik, in ta etiketa nima spola.

Nam lahko poveste, kako se opredeljujete glede na vlogo spola v vašem osebnem življenju? Je sodelovanje z Les Ballets Trockadero de Monte Carlo vplivalo na vaše osebno življenje ali lahko trdimo nasprotno, da je vaše osebno življenje vplivalo na vašo priključitev skupini?
Mislim, da gre za oba vidika. Verjamem, da je imela skupina velik vpliv na moje življenje, ker mi je omogočila, da sem postal takšen umetnik, kot sem si želel. Opredeljujem se kot homoseksualen moški, in čeprav plešem s Trocksi, večinoma oblečen v tu-tu kostume, naličen, z lasuljo na glavi in v ‘špic copatih’, ne poskušam biti ženska. Ponujam zabavo skozi lik, vendar je ta lik kakor kostum.

Ste zadovoljni z delom v skupini, ali predstavlja vašo sanjsko službo in kako razmišljate o svoji poklicni prihodnosti?
V svojem osebnem življenju sem se naučil ceniti in uživati v svoji samoti. Vendar je občutek pri delu s Trocksi podoben, kot preživljanje časa z družino. Smo raznolika skupina, vendar nas združujejo enaki interesi, in čudovito je čutiti to podporo. V zadnjih petindvajsetih letih sem lahko videl svet in poleg tega dobil plačilo, da lahko izražam svojo strast. Seveda ni bil vsak dan popoln in v preteklosti so bili tudi časi preizkušnje, vendar ne bi spremenil ničesar. Glede na te okoliščine bi rekel, da gre za sanjsko službo. Kar zadeva prihodnost, še vedno plešem. Ko bo napočil ta čas, da bom pripravljen nehati z nastopanjem, se bom oprl na izkušnje in znanje, ki sem jih pridobil v skupini in mi bodo gotovo koristile pri delu s prihodnjimi generacijami plesalcev.

Kako se občinstvo odziva na nastope skupine? Verjetno so zelo navdušeni, saj je vaše delo resnično na visoki strokovni ravni. Pa vendar, imate kakšne negativne izkušnje? Stereotipi so še vedno globoko v naši kulturi, čeprav živimo v 21. stoletju! Ali imate izkušnje z ljudmi, ki so negativno kritični do moških, ki se predstavljajo kot ženske?
Živimo v tehnološki dobi, kjer je na voljo veliko več izpostavljenosti in vidnosti, kot je to bilo v času pred internetom. Na svetu je še vedno veliko ljudi, ki ne želijo spremeniti svojih stališč, vendar nismo priča negativnim odzivom, s katerimi se je skupina srečevala v zgodnjih letih njenega nastanka. Drag (oseba ‘izvaja’ podobo, geste, glas, način govora in vedenja, ki je značilen za drugi spol, torej izvaja ‘nasprotno’ spolno vlogo od tiste, ki ji je bila pripisana ob rojstvu) je danes del vsakdanjega življenja in pogovorov, stigma in tabu te teme sta se precej zmanjšala zaradi današnje večje splošne dostopnosti. To je preusmerilo razmišljanje ljudi, zato se danes drag šteje za umetniško obliko in ne več le kot znak spolne vloge. Upam, da so ti odgovori sprejemljivi in vam bodo pomagali pri vaši predstavitvi.
Seveda so. Najlepša hvala. Upam, da bova ostala v stikih.
Seveda!

(foto: osebni arhiv Roberta Carterja)

Skupina moških plesalcev na ‘špicah’ deluje neprekinjeno že od leta 1974, njihove predstave so razprodane, občinstvo jih sprejema z ovacijami, kar pomeni, da ne sprejemajo le njihove baletne tehnike, temveč tudi njihov način razmišljanja, njihovo performativnost, njihovo sporočilo. Morda se del družbe počasi spreminja, morda bo ta del družbe povlekel za seboj še naslednji in naslednji … del družbe in morda se bomo nekoč znašli v ‘idealnem’ svetu brez predsodkov, stereotipov in drugih … ‘ov’, ki nas spreminjajo v nestrpne, ozke, včasih celo sovražne osebe. Morda bomo nekoč vsi razumeli rek ”živi in pusti živeti” in ga tudi sprejeli in privzeli in s tem naredili svet humanejši in prijaznejši bivalni prostor za vse nas.

Trocksi vas bodo navdušili in nasmejali.

Vsekakor priporočam ogled predstav Les Ballets Trockadero de Monte Carlo vsem zaljubljencem v balet, v umetnost ali pa preprosto zaljubljencem v življenje. Pred ogledom naj gledalec pozabi vse morebitne priučene spolne stereotipe, ki nam jih je vcepilo naše kulturno, socialno in družbeno okolje, sprosti svoje čute in preprosto uživa v njihovi edinstveni verziji spoštovane baletne tradicije.