Pogovor z umetniškim direktorjem mariborskega baleta o načrtih in perspektivah naslednje sezone
Smo skoraj na koncu sezone (danes še zadnji nastop s predstavo Falling Angels na Ljubljana Festivalu), ki je bila, gotovo lahko rečeva, posebna in nenavadna. Po čem si jo boš zapomnil še posebej?
Spomini so še sveži, posledice niso še čutne, doživljamo eno vmesno obdobje. Z dolge perspektive mislim, da bo ta čas korone marsikaj prinesel. Mi v mariborskem baletu smo se že davno naučili prilagajanja. Najbrž bomo nadaljevali v tej smeri. Pandemija je prišla, ko smo bi bili že prizadeti, kajti imamo veliko težavo s kadrom oziroma zaposlovanjem, še natančneje s pokojninskim zakonom. Če so nekateri prebivalci sveta imeli zaradi korone še pridružene bolezni, lahko rečem, da je ta težava naša pridružena bolezen že dvajset let. Pred časom sem imel pogovor z državno sekretarko na ministrstvu za kulturo go. Ignacijo Fridl. Medtem ko sem razlagal situacijo, se mi je zdelo, da se tolikokrat ponavljam brez nekega vidnega napredka v tej smeri. Zakon, ki se je spremenil leta 2000, seveda ni ustrezen. Gre za zmanjšanje beneficiranega staža za tri mesece (namesto 18 mesecev je zdaj 15). Mi imamo plesalce, ki izpolnjujejo pogoje za poklicno pokojnino, in večina ne želi iti. Zakon jim omogoča, da delajo še naprej, mi pa ne moremo zaposliti mladega kadra.
Oba ansambla, tako ljubljanski kot mariborski, sta zato zelo stara. Povprečna starost redno zaposlenega v mariborskem ansamblu je 46,5 leta, njih je 27. Drugi del, t. i. samozaposleni, pa je vitalni del ansambla in v tem trenutku obsega 22 plesalcev. In za ta del moramo poskrbeti sami, iz programskega inkasa, sponzorskega. Vse v tem času se je zmanjšalo oz. izginilo. Največja borba je poskrbeti za te plesalce, ki so prihodnost slovenskega baleta. Razmere so frustrirajoče. Mi imamo predloge in rešitve. Eden nujnih je, da morajo interventno omogočiti pogoje za upokojevanje desetim plesalcem v prihodnjih petih letih, da bomo lahko zaposlili deset mladih plesalcev, in to je enako v Ljubljani kot v Mariboru. V tem času pa je treba nujno oblikovati nov pokojninski zakon. Seveda se pri tem takoj ustavi pri drugih ministrstvih, saj imajo tudi drugi specifike. Nočem biti nesramen ali nekulturen, ampak nobene razlike ni, če te ustavi recimo starejši policist ali pa mlajši in ti napiše kazen. Starejšemu policistu pa ne bo vseeno, če vidi na odru 55-letno baletno plesalko ali 20-letno. Naš poklic je res specifičen, povezan z estetiko. Prišli smo do nemogočega položaja, do konca in od tu naprej se borimo za preživetje iz meseca v mesec. Iz osebnega vidika pa vidim priložnost. Moje poti v tujini so se prekinile za skoraj celo leto. Kot umetnik sem se ukvarjal s to težavo, a kot kaže, ne dovolj, ne da bi bil zadovoljen kot umetniški direktor, in edino, kar mi preostane, je, da energijo, ki sem jo vložil v svoje kreacije, vložim v reševanje teh težav v prihodnjem letu ter letu in pol.
Potreben bo velik osebni angažma, kajne?
To je nekakšna odskočna deska. Na osebni ravni doživljam nerešeno težavo. Prišel sem pred 30 leti in mi je bilo omogočeno vse, kar je bilo potrebno za razvoj mladega plesalca in pozneje koreografa. Dobil sem enkratne priložnosti, ki sem jih tudi izkoristil. In ni pravično, da je po tridesetih letih v sistemskem pogledu bistveno slabše. Umetniško se je mariborski ansambel razvil do nepojmljive razsežnosti, po drugi strani doživljamo sistemski propad, in to razmerje moramo zmanjšati oz. priti v neko sredino, ki bo omogočala sijajno perspektivo slovenskega baleta. Temu se je treba popolnoma posvetiti z edinstvenim modelom. Slovenija se ne more primerjat z Nemčijo, Francijo, Rusijo. Vsak ima nek lasten model pokojninskega zakona za plesalce. Noben model drugih evropskih držav ne ustreza našim razmeram. Mislim, da smo dovolj izkušeni, da bi razumeli, kaj tak poklic potrebuje za konstanten razvoj, da ne pride več do tega v prihodnosti. Če smo mi doživeli te uspehe v minulih letih, sta na nas odgovornost in kredibilnost, da to pomagamo uresničiti.
Je bilo to tudi vodilo pri oblikovanju programa za prihodnjo sezono? Načrtuješ Carmino burano, Tedne belega baleta … Kaj si imel v mislih pri vseh teh težavah s plesalci?
Vsako sezono smo se znašli in bom odgovoril kar s prispodobo. Leta 2000, ko se je zakon spremenil, je guma počila in vsako sezono jo uspešno znova napihnemo; in spet popušča in jo spet napihnemo. S to skrajno situacijo je čas, da zamenjamo gumo; z novim zakonom, da bomo lahko dihali. V dani situaciji odlično poslujemo. Imamo odličen repertoar, polne dvorane, torej podporo občinstva, zanesljive partnerje. Naš ravnatelj Danilo (Rošker, op. u.) vlaga ogromno energije, da splavamo vsako sezono na neko prijazno nulo. Mi smo navajeni delati pod takšnimi pogoji, ampak ne vemo, kaj se bo zgodilo jeseni s temi omejitvami, ko nimamo dovolj inkasa, manj sponzorjev in pričakujemo tudi zmanjšanje programskih sredstev. Zato je naslov dobrodošel, simboličen, ta Carmina burana, ta ritual življenja, spektakel, ki naj bi pritegnil občinstvo nazaj v dvorane. To je spektakel tudi glede nastopajočih, gre za številčnost plesalcev, saj jih je okoli 45 v zboru, 80 pa orkester in 30 plesalcev ter že skoraj napolnimo dovoljeno število ljudi v dvorani. No, upam, da se bomo navadili živeti s tem virusom. Kot nacionalna inštitucija smo žal zadnji, ki nam bodo dali zeleno luč, saj kdo bo prevzel tovrstno odgovornost. Vse je v zraku, prizemljen pa je zdravi optimizem, ki ga ohranjamo.
Torej imaš rezervni načrt?
Imamo nek kup simulacij. Dobrodošle so manjše predstave z manjšimi zasedbami. Doživeli smo recimo Radio and Juliet, s tem se ne da preživeti. Gre za gesto, srečanje s prijatelji … Nič ni narobe, da se pripravimo na najhujši scenarij, iščemo rešitve in se zavedamo, da država ne more plačevati javnega sektorja v nedogled. Smo optimisti.
V tvoji karieri vedno naletimo na obletnice, saj si dolgo na sceni. Zadnja je bila 15 let od premiere Radio and Juliet, pa pred leti Teden Edwarda Cluga … Kaj ti te številke pomenijo?
Občutki se pojavijo v času neke samorefleksije. To te udari po glavi, ampak ko pomisliš, kaj se je zgodilo v teh letih, si pomirjen. Drugo leto bom imel 30 let delovanja in življenja v Sloveniji. Narava mi narekuje, da živim v trenutku. Narava in ne moja racionalnost. Čas dobiva drugačne dimenzije in ti je vseeno in si predan tistemu trenutku. Še posebej, ko se rodijo nove zamisli in se razvijajo. Kot moški sem pred kratkim dopolnil 47 let. Se mi zdi, da se 45 oddaljuje in gre proti 50. In za trenutek se zamislim … Drugače pa sem prepričam, da vsako obdobje, če si pomirjen sam s sabo, kar bi si tudi želel, doprinese neko svojo kakovost.
Načrtovana je tudi koprodukcija s Cankarjevim domom, in sicer napoveduješ Nanine pesmi v koreografiji in režiji Valentine Turcu na besedilo Frana Milčinskega – Ježka.
Stvari so se tako lepo zložile. To bo njen prvi projekt za mlajše gledalce in to je tudi en trenutek, da se izkoristi del starejšega našega ansambla za ta projekt. Videla si v 120. izvedbi Radio and Juliet recimo Sergiuja Mogo, ki je star 50 let in je v vrhunski formi ter je videti odlično (ja, sami radiatorji so na njem, op. u.), Tiberiu Marta isto … tudi jaz sem za trenutek mislil, da bom lahko priletel v predstavo, ampak kot praviš, ja, radiatorčki, moj korona obroč, ki sem ga pridobil, ko smo non-stop kuhali, tega ne bi dovolil (smeh). Ta projekt bo doprinesel nekaj lepega.
Falling Angels še danes v Ljubljani, nato pa verjetno nekaj odklopa na tradicionalnem morju, kajne?
Ja, veselimo se ljubljanskega občinstva in potem Hvar dva tedna in bomo videli.
Hvala in vse dobro!
