Draga Ksenija, pozdrav, in zaupaj nam svoje vtise ob vrnitvi iz Amerike, kjer si bila del plesne predstave ob 10. obletnici studia Bellydance evolution.
Vtisi so močni in jih je zelo težko opisati v nekaj stavkih. Mogoče bom kdaj napisala knjigo (smeh). Ja, res je, bila sem del uvodnega šova. 15 deklet iz vsega sveta je plesalo v tem uvodnem delu pred začetkom glavne plesne predstave in na povabilo Jilline sem bila med njimi tudi jaz.
Nekateri so se porogljivo smejali in ta moj nastop na ‘hafli/pre-showu/opening act’ (kakorkoli ga kdo imenuje) malo ponižujoče komentirali, ampak dejstvo, da je slovenska orientalska plesalka plesala na tako pomembnem plesnem dogodku, seveda tudi ni zanemarljivo. V svetu orientalskega plesa pomeni sodelovati z Jillino in celotnim plesnim ansamblom Bellydance evolution veliko in je velika čast.
Kako pa je sploh prišlo do tega povabila, kaj te druži s to skupino?
Pred okoli letom ali dvema sva v pogovoru z Lauren (Jillinino asistentko in eno od glavnih koreografinj) v šali govorili o tem in sem jaz rekla, da ko bom velika, bom prišla v LA in bom plesala v tej ‘kultni plesni inštituciji’, Evolution studios, s celotno ekipo BDE (bolj kot sanje se mi je to zdelo takrat). In sanje se uresničujejo. Pred desetimi leti sem bila prvič na Jillinini plesni delavnici v NYC in takrat je tam poskusno delala s skupino Bellyqueen na ideji/projektu Bellydance evolution. Jaz sem bila na intenzivnem izobraževanju v New Yorku pri legendarni plesalki in plesni raziskovalki Morocco (Aunt Rocky) in seveda (ker ni bilo dovolj vsak dan sedem ur plesanja in izobraževanja) sem šla še na Jillinin klas. Takrat se je zgodila ta neka vez, ki naju še danes povezuje. In ja, lepo je, ko ti tvoja vzornica pove, da ceni tvoje mnenje in tvoje prijateljstvo. Potem sem uspela leta 2012 v Maribor pripeljati njihov drugi šov Dark site of the crown in leta 2015 tretjega Alice in Wonderland. Vse skupaj pa je v bistvu dobilo krila po pogovoru z Jillino, ki mi je ponudila štipendijo ADP (Artistic Development Program), to je bila ena spodbuda, ki me še danes žene, da vztrajam in delam po njenem programu skoraj vsak dan.
Je zelo velika razlika med orientalskim plesom v ZDA in našim? V čem vidiš bistvene razlike ali pa jih ne?
Razlik v samem plesu ni, razen v povezanosti med različnimi plesalkami iz različnih skupin, medsebojnem spoštovanju in medsebojnem odnosu. Obožujem tisto njihovo odprtost in mešanje stilov plesa. narodnosti, kar dviguje raven kreativnosti in ustvarjanja. Pa seveda ne smemo pozabiti, da so ZDA zibelka modernega tribal fusion stila in ATS-a.
Zakaj pa se je orientalski ples sploh pojavil v tvojem življenju in ne kaj drugega?
Kot mladenka sem plesala v takratni zelo znani plesni skupini Stil, ki jo je vodila Ana Žvorc. Potem je bilo nekaj let odmora. Vsaka plesalka pa ve − enkrat plesalka, vedno plesalka. Tako sem iskala nekaj, kjer bi se malo razgibala in se znova povezala s svojo plesno dušo. Pa se je zgodilo, zdaj je že 18 let od tega, na prvi vaji, pri moji učiteljici Petri Štampar, s katero imava še zdaj interno šalo, da je bila to ljubezen na prvi gib. V bistvu sem bila po moje na začetku bolj radovedna in nisem niti pričakovala, da se bo ta moj orientalski ples razvijal v takšne razsežnosti. Potem mi je prvo možnost dala Mojca Rakipov Nursel, ki me je sprejela pod svoje okrilje. Močan vpliv je imela name Susan Frankovich, ki je prinesla na slovensko in hrvaško orientalsko sceno nov veter, tribal fusion in ATS. Tukaj je bila še moja čudovita Ciganka Alexandra Cegledi. Potem pa ni bilo več koraka nazaj.
Spomni nas, ali je bil najprej ples in potem Hiša Zahir ali obratno?
Najprej ples. V bistvu je v naši družini ples na prvem mestu, šele nato pride vse drugo. Iskala sem prostor, ker mi je delo v najetih prostorih oteževalo delo s skupinami in sem želela nekaj, kjer bom lahko imela svoje kostume, stvari, rekvizite in ne bo potrebe po nenehnem prevažanju sem in tja. In tako sva z možem leta 2008 kupila majhen prostor, ki nam še danes daje ‘plesni dom’, namenoma sva ga imenovala Hiša. Hiša ima temelje, stene okna in vrata, streho in daje dom družini/družinam. Zahir pa je arabska beseda, ki pomeni pozitivno obsesijo. Poudarek je na pozitivno!!!
Hiša Zahir je sinonim v Mariboru za orientalski ples. Kaj pripravljaš to sezono, ki se je dobro začela?
A da je? Vsako sezono rečem, da bom zmanjšala skupine in ne bom več toliko učila. Vendar preprosto ne gre, čez poletje imam malo več časa zase in potem se prijavljam na razne plesne delavnice, seminarje in izobraževanja, kjer se učim novih tehnik, novih stvari, ki jih lahko vključim v svoje klase, ker je znanja veliko, si že čez poletje pripravljam in izpisujem plesne programe za različne skupine. Potem pa jeseni vidim, kaj bo primerno za delo v kateri skupini, zato preprosto vsako jesen komaj čakam na začetek … Začeli smo odlično na Ptuju, nova skupina štarta prav danes v Mariboru in obstoječih pet je ta teden začelo s treningi. Moja učenka in prijateljica Ana je začela s tečaji v Celju, in seveda ji bom z veseljem pomagala pri tem. Tako da novost je letos Orientalski plesni festival, ki bo prvič v Mariboru. In se veselim, da bom lahko iz leta v leto delala na tem projektu. Letos v majhni obliki in z meni zelo ljubim gostom Karimom Nagijem. Potem pa, hmmm, nikoli se ne ve.
Je zanimanje za orientalski ples še vedno veliko, srednje, manjše … kakšno?
Jaz se potrudim vsako leto lepoto orientalskega plesa približati, kolikor le gre, čim večjemu številu deklet in na način, da ga začutijo in da jim postane všečen. Nekako držim zadnjih 5−6 let enako število učenk. Jaz mislim, da se je zanimanje pri nas znova odprlo in da raste.
Zakaj pridejo ženske (ja, ne vem, če imaš kakšnega moškega) plesat orient, kaj so vzgibi in od česa so odvisni?
Najprej pridejo zaradi radovednosti ali pa ker gre kolegica (pa saj razumem, tudi jaz sem šla zaradi ‘mode’ in radovednosti), nekatere pridejo samo ‘gledat’, nekatere pridejo, ker bi se želele razgibati, nekatere, ker so bile na dopustu v Turčiji/Egiptu in so ‘to’ tam videle. Nato pa je odvisno … Saj se hitro ‘skristalizira’, kje smo. Jaz zelo hitro (po moje kar na prvih vajah) povem, da orientalski ples ni ‘to’ in da vsaka ženska, ki ima rutko čez boke, ni orientalska plesalka, da bo treba na tečaje hoditi redno in tudi redno vaditi, ko se to ugotovi, ko ta dejstva razčistimo in ko ugotovimo, koliko smo resne, lahko začnemo. Ne, nimam moškega plesalca, niti nimam izkušenj z delom z moškimi plesalci v pomenu poučevanja. Imela sem enkrat enega fanta, ki pa je hitro ugotovil, da ni to to, kar so njemu predstavili kot orientalski ples, in da žal po enem mesecu pri meni ne bo mogel nastopati. Tako da je ta zgodba minila. Ni pa težava rekreativno sprejeti kakšnega plesalca. Imam prijatelje, ki so res vrhunski orientalski plesalci in učitelji svetovnega kova (Karim Nagi, Ryan Yanguochao).
Kje vidiš Hišo Zahir v slovenskem plesnem prostoru? In kaj pogrešaš v tej naši Sloveniji?
Hmmm, v bistvu ne gledam daleč naprej. Želim si samo, da bi bilo tako, kot je bilo do zdaj, ker sem zadovoljna s tem, kar imam. Sem realna in poznam situacijo, tako da v bistvu ne pogrešam ničesar. Sama se potrudim po najboljših močeh, če pa so se moje plesne kolegice odločile, da vse moje plesno delo ignorirajo in ga ne podpirajo, je to njihova težava. Bilo bi super za vse nas, da se podpremo, rastemo, ni nas veliko, imamo pa moč, ampak če ne gre, pač ne gre. Mogoče sem kdaj v preteklosti trpela zaradi ignorantskega odnosa, ampak je to povzročalo zame veliko stresa in preprosto ne pogrešam več. Tako da dokler ne bodo dekleta, ki ustvarjajo na področju orientalskega plesa, pustila svojega ega pred vrati in svojega ‘plesnega vrta’ razširila, začela sodelovati in pogledala na ples s srčnimi očmi, tako dolgo ne bo sprememb. To je tudi ena stvar, ki sem se jo naučila v Los Angelesu. Podpora in sodelovanje.
Na koga, na kaj si še posebej ponosna?
Na svojo družino (domačo in plesno).
Maribor je plesno mesto, o tem ni dvoma. Ste mesto z največjim številom plesnih šol in klubov v Sloveniji. Znaš odgovoriti, zakaj? Se ti zdi, da ste drug drugemu konkurenca ali je dovolj prostora za vse?
Po moje zaradi Drave, pretok energije je zelo močan. Ne, ‘hecam’ se. Mislim, da so nam naši plesni predhodniki zasadili to v mesto, v zrak, vztrajni smo, ne popuščamo. Nekako se ponavadi vsaka plesna šola usmerja na svoje, tako da res težko sodim o konkurenci, ker sem sama specifika. Nimam velike šole in velikih imen, ki učijo pri meni, verjetno pa so si velike plesne šole med seboj konkurentke. Jaz lahko povem, da v Mariboru učijo orientalski ples tri/štiri učiteljice in vse imamo svoje učenke in vse imamo svoj prostor in za vse je dovolj ustvarjalnega potenciala. O kakovosti ne želim, ker ne poznam podrobno njihovega dela. Se pa bom potrudila in obiskala kdaj kakšen klas, da vidim, kje se lahko izboljšam. Jaz se pri konkurenci držim dejstva, da je moj plesni prostor dovolj velik in je odprt za vse, samo treba je potrkati na vrata in vstopiti.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Najbolj sem vesela, ko dobim v skupino začetnice, ki mi takoj povedo, da nimajo ritma in da ne znajo plesati. Te imam najraje in vesela sem, ko na koncu sezone iz njih res potegnem ogromno in jih lahko postavim na oder v zaključni produkciji. Ni mi po godu, ko vidim, da punce kopirajo koreografije in ne povedo, po kom so povzele koreografijo, preprosto ne dajo ‘credits’. To me res ‘razkuri’. Ni mi po godu, da se je orientalski ples razvrednotil in postaja vedno bolj prisoten na raznih veselicah in se obravnava kot ‘lahka’ zabava in popestritev.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Hmmm, kariera? To mi je tuja beseda in je tudi prvič uporabljena v mojih intervjujih. Nikoli nisem gledala na orientalski ples in vse svoje delo kot na kariero. Ampak ja … V prvi vrsti svojemu Tomažu, ki mi stoji ob strani in se res prilagaja. Pa tudi za glavo se drži ob mojih zamislih. Pa svoji mami za dobre gene in svoji hčeri, ki mi vedno naredi super make up … Odlična je.
Ali spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov? Kaj meniš o njih?
Poskušam, kolikor se da glede na to, da je moj čas resnično omejen. Namreč jaz še kar vsak dan pridno hodim v službo in popoldneve namenjam plesu, vikende pa družini. Spremljam vse in poskušam podpirati, kolikor se da, zadnje čase vedno bolj sodobni ples, balet itak … (No.1 E. Clug ‘fanica’)!!!! Spoštujem odkrito delo in spoštujem trud, kreativnost in novosti. Ne priznavam pa plesalk, ki s svojim početjem razvrednotijo delo, za katerim stojimo in za katerega se trudimo, da bi ga dvignile na višjo raven. Si dajejo razne nazive orientalska plesalka, orientalska plesna skupina, pa žal razen rutk okoli bokov, orientalskih kostumov in orientalske glasbe (pa še ta je pod vprašajem) nimajo res čisto ničesar skupnega z orientalskim plesom.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Počivam telo in misli, berem in zadnje čase imava s Tomažem neke filmske maratone. Vedno je čas za dober film in hrano. Rada potujeva in trenutno sem očarana nad potovanji z nahrbtnikom ali ročno prtljago, tudi kam daleč se da priti z enim samim malim kovčkom.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
A lahko slikam svojo torbo? Brez nje ne grem nikamor. Rokovnik, ker še vedno vse pišem in rišem (kombinacije in koreografije), knjiga (ali dve), maskara, puder in šminka, rezervne kontaktne leče in en kup nepotrebnih reči (tako to drugi vidijo), v katere verjamem, da mi prinašajo srečo …
Po čem, misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to je naša Ksenija?
V plesu verjetno po odlični tehniki rok, improvizaciji, ker je moj zaščitni znak na odru baladi (stil orientalskega plesa), dolgih črnih laseh. Zasebno pa po večnem nasmehu in pozitivni energiji.
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Ne, sploh ni lahko, ker me trma in močan oven zelo nosita. V bistvu je včasih težko meni sami (pa naj bi se razumela), kaj šele drugim. No, najlažje in edini, ki to zmore, je moj mož.
Kam te korak najraje odpelje v domačem Mariboru? Imaš kakšen kotiček, ki ti je ljub, če seveda izvzameva svojo hišo Zahir?
Jaz sem rojena v središču mesta, tukaj živim, zato vedno povem, da sem ‘centrašica’ oz. ‘lokal patriotka’, in najlepši del mesta je stari del, Lent, sprehod ob Dravi pa ima poseben čar.
Tvoj moto v življenju je?
V življenju vedno dobimo točno toliko, kolikor potrebujemo in zmoremo. Nič več in nič manj.
Plesati pa je?
Čisti užitek.
Hvala za tvoj čas in plesne misli. Vse dobro.