Cvetje v jeseni po dveh letih še vedno navdušuje, le koreografija Mihe Krušiča izgubila na energiji.

Praizvedba slovenskega muzikala Cvetje v jeseni po povesti Ivana Tavčarja se je zgodila 18.septembra 2014 v ljubljanskih Križankah na 62. Ljubljana Festivalu. Torej še en mesec in bo minilo natanko dve leti od premiere tega izvirnega slovenskega muzikala. Vreme je imelo znova svoje prste vmes in predstava se morala preseliti na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana, ki pa je bila razprodana, na voljo je bilo tudi več kart, saj je v poletnih Križankah manj sedežev. Takrat, leta 2014, so prav tako bile razprodane tudi Križanke, in to na vseh petih uprizoritvah, ki so sledile premieri.

V teh dveh letih je muzikal že 120-krat gostoval po Sloveniji, tudi v soseščini čez mejo. Jeseni pa že koraka v tretjo sezono, novim in ponovnim gostovanjem na proti, računajo pa, da jih bo vsaj še najmanj toliko. Gostovali so menda že skoraj na vseh slovenskih odrih in po kulturnih središčih, tako v dvoranah kot na prostem, v tretji sezoni pa se kolo gostovanj znova zavrti. Na prvi avgustovski dan so bili s predstavo v Vodnjanu na Hrvaškem, 25. pridejo znova v Grosuplje na njihov mestni praznik, in še bi se lahko gostovanja naštevala že za september. Slovenski muzikal Cvetje v jeseni očitno navdušuje Slovence, verjetno bi prav tako še drugje onstran naših meja, saj je poskrbljeno tudi za prevod z nadnapisi v angleščini.

Po dveh letih se je bilo zanimivo spet srečati z muzikalom in skoraj že pozabljeno idilo slovenskega kmečkega podeželja, tudi s sivino in romantiko ljubljanskih ulic, ki jih je nekoč obdajala gosta megla, in ne še tako davno. Zgodba po libretu pisatelja in novinarja Janeza Usenika teče gladko pripovedno, ko sledi Tavčarjevi povesti ob režijskih prijemih Vojka Anzeljca skupaj s scenskimi pejsaži mestnega središča in slikovitim kmečkim okoljem ter pristno domačijo, in to brez prenašanja scenskih bremen v slikoviti scenografiji Grete Godnič. Staro in novo, Tavčarjev čas in 21. stoletje se na odru prav duhovito besedno prepletata, tudi spletata ob izvirni glasbi Matjaža Vlašiča in v glasbenem aranžmaju Anžeta Rozmana ter v dobri izvedbi spevnih songov v spremstvu orkestra.

V prvem dejanju se znova srečamo z baritonistom Matjažem Robavsom, glavnim junakom Janezom, ko kot ostareli odvetnik radovednim ljubljanskim gospem pripoveduje svojo ljubezensko zgodbo ter obuja spomine na čas obiskov pri bratrancu Boštjanu z Jelovega Brda pod Blegošem, očetu njegove nesojene Mete. Ob zvokih valčka in ob nekaj obratih v tričetrtinskem taktu sledimo ljubljanski meščanski gospodi ter njihovi oblačilni modi (kostumografija Vesna Mirtelj). Matjaž Robavs je svoj operni in solistični glasovni razpon že dobro vpel v popularni glasbeni žanr, tudi njegovi songi so spevno lirično zadoneli tako kot Metini, ki jo dobro upodablja popularna pevka Nina Pušlar, medtem ko so plapolali njeni rdeči lasje, tokrat daljši in bolj razpeti. Janezova zgodba se žalostno konča in znova so se brisale solze ob čutni glasbeni liriki, ko Meti v drugem dejanju poči srce od same sreče, ko jo je Janez nepričakovano zasnubil in se je zavoljo nje odpovedal Ljubljani, celo kupil po zaslugi hlapca Daniela Mlačanovo kmetijo na Jelovem Brdu, da bi lahko končno skupaj zaživela. In da ne bi bil konec muzikala žalosten, se zgodba na odru tudi srečno zaključi, ko Metina starša, Boštjan in Barbara, pestujeta svojega novorojenca, obkrožena z vaščani.

Po dveh letih je celotni ansambel igralsko zaživel in je muzikal pridobil še na kakovosti ter dinamiki izvedbe. No, Daniel v izvedbi Jureta Ivanušiča je enako izvrsten, le da je za povrh še neobrito zaraščen, torej je še bolj pristna odrska podoba zapitega hlapca in klošarja. Tudi  Liza, Alenka Kozolc Gregorić, je na odru prav sproščeno zaživela ob svojem Danielu, še posebej v simpatično začinjenih skicah ter dialogih skupaj z Ivanušičem. V nasprotju z zvišanjem igralske ravni uprizoritve v času teh dveh let je koreografija Mihe Krušiča le nekoliko izgubila na svoji prvotni gibalni energiji, kar je bilo še posebej zaznati v kratkem spopadu Janeza in Metinega vaškega snubca. Še vedno pa je žal ponagajal kak mikrofon, na trenutke celo zatajil, no, na srečo bolj na začetku in le tu in tam, zagate pa so se docela profesionalno reševale.

In po dveh letih je pristni slovenski muzikal Cvetje v jeseni znova dvignil ljubljanske gledalce na noge, ko so ti tega večera kar nekaj časa s ploskanjem greli svoje dlani, nastopajoči pa se ničkolikokrat  priklanjali in je bilo slišati pohvale še naprej po hodnikih ter stopnišču Cankarjevega doma.
Kdor muzikala Cvetje v jeseni še ni imel priložnosti videti, ga lahko zasledi kje v bližini, informacije o reprizah in gostovanjih se dobijo tudi na spletnih straneh; prav gotovo pa je vreden ogleda, ko obuja nostalgične spomine na nedavne čase preprostega kmečkega življenja, tudi na dela, ki jih je danes zamenjala mehanizacija. 

View Gallery 7 Photos