Cirkuški akrobati navdušujejo z Resnico

Minilo je točno leto dni, odkar smo se navduševali nad cirkuško predstavo Cirque Éloize Cirkopolis, kanadskega koreografa novega časa Davea St-Pierrea, nad njegovim realističnim slikanjem jalove birokracije, prekladanja in vsemogočnega kopiranja, ko je plesno in glasbeno dogajanje čutno prepletal s cirkuškim artizmom ter ga smelo umeščal v mestni vrvež namišljenega Cirkopolisa, po vzoru futurističnega filmskega mesta Metropolis.

Lani Cirque Éloize s predstavo Cirkopolis …
Po enem letu pa je na oder Gallusove dvorane prispel nov uprizoritveni navdih cirkuške predstave: La Verita / Resnica, po zamisli in v režiji Daniela Finzija Pasce. Klovni, tokrat preoblečeni meščani, tudi svetleča bitja, gledalce poučijo, in med njimi pravi mojster igre in besede komik Rolando Tarquini, da na sceni ničesar ne počnejo, kar bi bolelo, da tudi scenski kaktus lahko da videz pravih bodic … Režiser pa v gledališkem listu iskreno razlaga, koliko raziskav je potrebnih, da bi efekti in iluzije lahko prepričali resnico. Bil je čas, ko so s prašičjo krvjo  upodabljali krvavitev, pa so ugotovili, da gledalci bolj verjamejo soku rdeče pese, zato je ta danes največkrat nadomestek za kri na sceni in je hkrati plat resnice v iluziji odra.
… letos si oglejte predstavo La Verita istega režiserja Daniele Finci Pasca.
Daniele Finci Pasca, avtor, režiser in koreograf predstave je s čutno roko odličnega poznavalca odrskega in cirkuškega medija ustvaril predstavo človeških vrlin, druženja in sožitja, tudi zavel optimizem in privabljal smeh iz avditorija. La Verita je predstava o življenjski in odrski resnici, o ljudeh, ki skupaj ustvarjajo, delujejo in drug drugega bodrijo. Vrhunski cirkuški artisti se v plesu in v glasbi estetsko zlivajo s svojimi domiselno zasnovanimi rekviziti. Tako kot predstavo Cirkopolis je lahko tudi La Verita opredeliti kot večmedijski projekt, in v tem kontekstu   beseda cirkus ostaja sinonim v domeni akrobatskih veščin, tudi dogajanje pod velikimi cirkuškimi šotori.
Koliko zamisli in urjenja je potrebno, da artista vedno znova navdihne njegov rekvizit, mu da nov vzgon, ki temelji na fizikalnih zakonih in sledi trendu časa, povrh pa še osvaja gledalce. Po odru je kolovratilo tudi veliko nenavadno zakrivljeno kolo, ki se je še vseeno krožno kotalilo. Ob njegovi čudaški obliki se zastavi vprašanje, podobno tistemu: Je bilo prej jajce ali kokoš?; So artisti najprej zasnovali nastop in potem študirali fizikalne zakonitosti ter možno konstrukcijo predmeta ali pa se je morda najprej zgodil predmet in se je izvedba prilagajala danim oblikam? Ko se sestavljeno žično kolo z notranjimi eliptičnimi in polkrožnimi konstrukcijami vrti po odru, ko artisti skačejo po njem, se premetavajo v njem in se prekladajo pod njim, je vse natančno preštudirano, tudi do sekunde determinirano. Enako vprašanje sledi še za druge akrobatske naprave (avtor kolesa: Daniel Cyr; izumiteljica akrobatske priprave carré: Mariéve Hémond, raziskovalec: Facundo Ponce de León). Tudi izvrstna sodobna plesalka Evelyne Laforest se vrti in premetava po tleh med obroči v svoji drseči plesni kompoziciji vrtljajev, skokov in premetavk v hitrostih vrtenja, ko se skladno preliva po in na podiju ter zliva v okroglinah obročev.
Nastopilo je trinajst umetnikov in artistov, med njimi tudi glasbenica Moira Albertalli in multiinstrumentalist Andrée-Anne Gingras–Roy.  Skladateljica in koreografinja Maria Bonzanigo je uprizoritev izpolnila z lirično melodiko in jo tudi rahlo nostalgično niansirala. Kanček nostalgije za časi cirkuških nastopov na elegantnih in plemenitih konjih pa je zrcalila likovna scenska zasnova konjske glave v poklon cirkuškim konjem in nekdanjim časom. Jean Philippe Cuerrier je s svojo elastično partnerko Catherine Girard uprizarjal likovne skulpture ravnotežnih višin. Tudi nasploh so se na različnih rekvizitih oblikovale likovne skulpture ravnovesij in estetskih linij; na malem trapezu, na drogu, trakovih; avtor koreografskih artističnih skulptur je Toni Vighetto. James Kingsford-Smith je še eden artističnih virtuozov, ki se je vzpenjal v višine, vrtel in poskakoval s palicami. Posebnost predstave je prav gotovo človek guma Felix Salas, ki se v "ženski špagi" tako zaplete, da ni jasno, kaj je spredaj in kaj zadaj, kje so lopatice in kje dejansko roke, tudi z nogami v kakem drugem položaju ni bilo nič drugače. In če gledalcem ni bilo povsem jasno, je njemu prav gotovo bilo, kajti zlahka se je na koncu postavil na svoje noge in nasmejan pomahal v slovo. Sceno napetega pričakovanja je režiser omilil z estetiko svetlobnega senčenja in ji dodal še veliko simpatično lutko, ki v otroški iluziji plemeniti in razpira dramsko domišljijo, hkrati pa omili dramatične trenutke izvedbe, ki jemljejo sapo.
Ne le solisti in dueti, navdušili so tudi skupinski nastopi v igri z dolgim paličjem, v koreografiji letečih palic, v plesnem kroženju gimnastičnih obročev, ali ob veseli zgodbi poskočnih žogic. Poleg že naštetih artistov so nastopili še: Annie Kim Déry, David Menes (akrobatski klovn na baletnih "špičkah"), Marco Paoletti, Stéphane Gentilini in Beatriz Sayad. Vsaka nova sekvenca uprizoritvene celote La Verita se izkaže kot enkratna scenska poslikava, kjer so v središče pozornosti postavljeni razigrani artisti, preostali del ekipe pa sceno poživi v humorno obarvanih življenjskih domislicah, v zabavnih prizorih petja, igre in plesa, odeti v svečano kostumsko razkošje kostumografinje Giovanne Buzzi.
Rdeča nit predstave je imaginarna, čeprav humorno in poučno razpredena priprava na dražbo velikega platna slikarja Salvadorja  Dalija ( 1904 – 1989), režiser Pasca je svojo novo stvaritev postavil pred slikarjevo oljno platno 9x15m, na katerem sta upodobljena surrealistična lika Tristana in Izolde. Slikar Dali je že leta 1940 začel ustvarjati motiv slike po vzoru Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, in sicer trenutek, ko Izolda najde umirajočega Tristana. Platno je bilo namenjeno naročilu za baletno predstavo Mad Tristan / Nori Tristan, ki se je zgodila leta 1944 v New Yorku, torej nekaj let pozneje, tudi zavoljo zavlačevanja slikarjeve zasnove odrskega platna, ki ni bil ravno naklonjen gledališkemu mediju. In slika, gledališki zastor, se izkaže za genialno delo velikega in ekstravagantnega Salvadorja Dalija, ki je v svoji umetniški viziji  aludiral na globine vesoljne zgodbe o Tristanu in Izoldi ter tudi pripomogel k umetniški viziji Pascove La Verite. V predstavi se vseskozi scena, rekviziti, svetloba in video dopolnjujejo z detajli Dalijeve slike, ki je režiserja navdihnila, in je predstava stekla tudi s pomočjo številne ekipe:  kreativna direktorica in vodja produkcije ter soavtorica Julie Hamelin Finzi, pomočnica režiserja Geneviéve Dupéré, umetniška svetovalca Fabrizio Arigoni in Antoni Vergamini (tudi producent), scenografija in rekviziti sta delo Huga Gargiula, za oblikovanje luči sta bila zadolžena D. Finzi Pasca in Alexis Bowles, za oblikovanje videa pa Roberto Vitalini – bashiba.com.
… (Foto: Viviana Cangialosi)
Daniele Finzi Pasca se je prav simpatično poigral tudi z ustaljenim otvoritvenim plesom velikih belih peres in s cirkuškimi zaključki v stilu  temperamentnega kan-kana, ki gledalce vedno znova zabavajo. Ja, zaključni kan-kan je avditorij dodobra nasmejal, ko so plesali v enakih črno-rdečih dolgih volančkastih oblekah in v rdečih čipkastih spodnjicah tudi člani moške ekipe, in jih frfotajoče obleke niso posebej motile pri sprotnem izvajanju atraktivnih akrobacij, in ploskanju ter smehu ni bilo videti kraja.
Poklon občinstvu, ki je z navdušenjem ploskalo umetnikom iz Švice.
Ko pa se je le začela dvorana umirjati, je na balkonu ženski glas slišno in demonstrativno dejal, da ne bo nehala. Ja, tudi igralka Polona Vetrih je bila navdušena in se je tudi trdno usidrala na sedežu ter nadaljevala s ploskanjem, čeprav je njen spremljevalec direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik že nameraval oditi. Dodala pa je: "Saj si to zaslužijo!" In kako prav je imela! Švicarsko ekipo si lahko ogledate še 30. in 31. decembra 2013 ter v sredo in četrtek, 1. in 2. januarja 2014.

View Gallery 8 Photos