Christian Guerematchi je eden tistih plesalcev, za katere mi je strašno žal, da jih že nekaj let ne morem več občudovati v živo. Je plesalec, ki si ga želi marsikdo v svoji ekipi, saj je njegovo telo privlačno za koreografe, ker z njim praktično lahko izpolni vse koreografske vizije. Do leta 2003 je bil bolj ali manj reden član mariborskega baleta, nato v sezoni 2003/2004 del nemškega baleta v Kielu, od leta 2006 pa je uradno na Nizozemskem, čeprav je plesal vmes še dve leti v Bruslju.
Amsterdam je njegov dom, je svobodnjak, ne pripada nobeni skupini, ampak kreira samostojno, tako kot je za festival New Makers Festival (Novih gledaliških ustvarjalcev), ki je potekal od 1. do 9. februarja v gledališču Podium Mozaïek v Amsterdamu. Za naš portal je ekskluzivno povedal: "Otvoritvena predstava festivala je bila moja nova kreacija White Noise. White Noise sem ustvaril v sodelovanju s ‘spoken word’ umetnikom Guillermom Blinkerjem (OTION). V predstavi raziskujeva skozi gib in zvok, kako dominantne družbene norme omejujejo osebnostno rast človeka. Spopadava se z rasizmom in homofobijo.
Vredno je povedati, da poteka na Nizozemskem že nekaj let t. i. debata o rasizmu. Poleg tega pride vsako leto znova tudi Črni Peter, ki je za veliko ljudi izraz karikiranja temnopolte populacije − tako imenovani Black Facing. Rasizem, homofobija, sovraštvo proti migrantom ali pa nasilje nad ženskami so v Amsterdamu pomembne teme ne le v družbi, ampak tudi v teatru, v medijih in v kulturi nasploh. Posledica tega sta zelo ozaveščen družbeni diskurz in terminologija. Moram priznati, da je težko prenesti ves kontekst v slovenščino."
Nizozemski Theaterkrant − največji gledališki portal na Nizozemskem, je s svojo kritiko pohvalil predstavo in jo hkrati postavil v središče aktualnega dogajanja. Christian je za Parado plesa prevedel kritiko iz nizozemščine v slovenščino: "White Noise je študija črnega glasu in črnega telesa v svetu, v katerem prevladuje bela kultura. Rezultat je impresivna predstava Christiana Guerematchija in Guillerma Blinkerja o ranljivi meji med ljubeznijo in sovraštvom do samega sebe. Guerematchi in Blinker želita povedati, da dokler je na Nizozemskem bela kultura še vedno tako prevladujoča, se druge nebele kulture nikoli ne morejo popolnoma izraziti in nikoli ne bodo v celoti sprejete od nove generacije. To je težak zaključek. Vendar je ta zaključek glede na nasilne demonstracije v podporo Črnemu Petru, ki so nam še sveže v spominu, manj presenetljiv, kot si mislimo. Duet med plesalcem/koreografom Christianom Guerematchijem in govornim umetnikom Guillermom Blinkerjem se odpre z močno sliko. Oba izvajalca sta skupaj. Blinker najprej oblečen v kapuco in trenirko − prepoznavna podoba iz (še posebej ameriškega) poročanja o nasilju policije nad črno mladino.
Sledi mu počasen mimohod skoraj golega Guerematchija, ki nosi le črne spodnje hlače in transparenten vrh. Guerematchi pozneje umre in se spremeni v večnamensko truplo. Blinker ga uporablja kot glasbeni instrument, kot stol, kot okrasni predmet: Guerematchi sam nima kaj povedati. To spominja na absurdno komedijo Swiss Army Man, v kateri Daniel Radcliffe igra truplo, ki je prav tako večfunkcionalno kot švicarski vojaški nož. Toda ko se telo brez belega privilegija zmanjša na predmet, je šalo težko najti. Soočenje je boleče, še posebej če Blinker razglaša, da lahko to telo uporabimo za karkoli: v očeh belih trgovcev s sužnji se lahko črna telesa še zamenjajo. Blinker in Guerematchi tvorita zanimivo ogledalo med predstavo, kot da sta dve strani iste osebe. Blinker deluje tukaj kot težka zunanjost, ki želi impresionirati in ni preveč v stiku s svojimi čustvi. Guerematchi kot bolj občutljiva, gladka in čustvena notranjost. Ko Blinker vzame obleko in stoji s hrbtom obrnjen proti občinstvu le v istih spodnjicah kot Guerematchi, naredi zelo občutljiv vtis. Njegova pesem o premagovanju ljubezni je močna, še posebej ko se Guerematchi med plesom vse bolj približuje Blinkerju. Ne deluje. Oba se bosta še naprej borila, še naprej iščeta stik, še naprej poskušata. Uspešen je samo, ko vzpostavijo stik z očmi. Skupaj začneta peti in plešeta. V nasprotju z bolj modernim plesom, ki ga je Guerematchi prinesel temu, so sodobni hip-hop vplivi jasno vidni. Užitek, ki se razlije v tej sceni, in se zdi, da je ljubezen do sebe. Hrup, beli šum pa se počasi povečujeta, svoboda in ljubezen izvajalcev pa se skrajšata, ko jih končno sili v premajhno mesto. Ne morejo več plesati. Edina stvar, ki jo lahko storijo, je ljubezen in tolažba med seboj."
Bravo, Christian, in čestitke z željo, da se kmalu znova predstaviš slovenskemu občinstvu.
