Branko Potočan in ekipa sta šla kar peš

Koreograf Branko Potočan se znova usmerja v svet gibalnih možnosti, ko združuje gibalno ovirane in gibalno neovirane ljudi. Tik pred prazničnim božičem je 22. decembra predstavil svojo novo premiero Morala je sama. Jaz grem pa peš …, in morala je gotovo ena sama, je tista, ki je vredna človeka, ki osrečuje ljudi, jim pomaga, nudi in daje … In se sreča zrcali v srečnem nasmehu, tudi žari v iskricah oči. Pravimo, da je smeh pol zdravja, vemo pa, da tudi najmanjši telesni premik lahko popelje do velikih osebnostnih premikov, tudi do osebne sreče in da se z umetnostjo zdravi, tudi s plesno umetnostjo. Potočan se je že v svoji lanski plesni predstavi usmerjal na pojmovanje pešpoti: Solo za dva. Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekel, na odru pa gostil dve plesalki na invalidskem vozičku in z njima ustvaril mali gibalni performans velike gibalne sreče, ko sta na odru plesno zacveteli Mija Pungaršič in Marja Koren. V svojo letošnjo predstavo pa  povabil še dve njuni kolegici: Barbaro Šamperl in Tino Cerk.


Tema o novi predstavi je začela zoreti že na rednih plesnih vajah v dvorani Vitkar, v prostoru, kjer teče Potočanov program fizičnega gledališča  in se tudi na stežaj odpirajo vrata vsem željnim plesa ne glede na fizične zmožnosti. Ko so plesalke Tini Rozman, Tamara Polanc, Tajda Podobnik in Maša Hawlina vadile sodobne plesne forme in trenirale atraktivne padce, je njihovo početje zelo rada opazovala Marja Koren,  se tudi sama pregibala na prostih tleh, ob vsakem padcu plesalk v dvorani pa se smejala in smejala, ko pa so se plesalke tolikokrat pobirale in znova na novo padale, padci pa slišno doneli. Smeh je nalezljiv in sprošča, posebej še Marjo, ki se je tudi že seznanila z jogo smeha indijskega psihologa Madana Kataria, ki je začel s svojo prakso smeha pred nekaj leti, danes pa jo izvaja že več tisoč smejalnih klubov v sto deželah sveta.
Plesno-gledališka predstava Morala je sama. Jaz grem pa peš …. se začne v vzdušju sobnega miljeja, ko prihajajoče obiskovalce dočaka odprta scena, na eni strani odra štirikotna miza, prekrita z belim prtom, okoli nje pa nepremično sedijo štiri ženske. Vseh štirih obrazov ni bilo moč videti, kateri pa bo viden, je bilo odvisno od gledalčevega sedeža. Jaz sem na reprizi 23. decembra občudovala poglobljeni pogled, ki je  zrcalil osebnostni mir mladenke, ki je na rahlo premikala prste po ploskvi mize, kot bi božala tipke instrumenta. Miza je sinonim za dom, tako je bilo tudi tokrat, saj je ženske ob mizi obdajal intimni čar domačnosti, gledalce pa pestila napetost pričakovanja: bo zazvenela beseda, se zgodili premiki, bo kdo vstopil, bo katera vstala, odšla … Nekaj časa se ni zgodilo nič, potem je vstopila Enya Belak, se napotila k mizi, zlahka potegnila prt izpod rok in z vrha mize, ga zložila in postavila na tla. Še vedno se ni nič spremenilo ob mizi, še vedno tisti prelepi pogled, ki se  vtisne v srce. Enya je začela snemati premike rok in prstov na mizi ter jih direktno projicirati na platno na tleh, poustvarila pa slikoviti video  plesnega minimalizma rok in prstov.  Ko ona odide, na sceno privihrajo štiri plesalke: Tini, Tamara, Tajda in Maša, z njimi pa spekter  atraktivnih plesnih povezav, ki kar vabi na razgibavanje. Ples se sprošča ob avtorski glasbi Marka Brdnika in teče v dramaturgiji Andreje Kopač, scena se spreminja in vije v svetlobnih manipulacijah Tomaža Štrucla, za ton pa je poskrbel Jure Vlahovič.
Na eni strani odra mir, na drugi pa veseli nemir mladenk in plešočih teles, ki se prelivajo v zahtevni koreografski substanci fizičnega gledališča. Potem se zgodi nepričakovano, ko vsaka plesalka izbere eno osebo ob mizi in jo premakne, prenese ter posede na tla poleg  mize, posebni prijemi so bili potrebni za Tino, plesalko čutnih prstov, ki enako pokončno in mirno obsedi tudi na tleh, svojo dlan in prste pa še naprej premočrtno premika pred seboj. Na plesišču se spletajo še akrobatski dueti, potem se plesni oder odpre tudi Marji, Barbari in Miji, ki se kar gibčno premika z lastnimi rokami. Ko pa na sceni začnejo odzvanjati še padci plesalk, je smeh Marje več kot nalezljiv, smeje se in se  kot vrtavka kotali po tleh z ene na drugo stran. Ko se vsi ti nasmejani in žareči obrazi ob zaključku še med seboj strnejo in dopustijo  bliskavicam, da jih ovekovečijo, so za njih štiri že pripravljeni invalidski vozički. Mija, Marja, Barbara in Tina v plesu vidno uživajo ter se po svoje tudi prosto premikajo. Tako z veliko lastne volje in ob pomoči soplesalcev tudi uresničijo svoje plesne sanje ter lomijo ustaljena okovja.   Smeh pa odzvanja tudi na koncu, ko oder prekrije tema.
Koreograf, pedagog in plesalec Branko Potočan premore veliko znanja in izkušenj na poljanah plesne umetnosti, je tudi človek velikega  srca, ki utripa za ples, za vse, ki si želijo plesati, tudi omogoča gibanja tistim, ki tega brez pomoči ne bi zmogli, jih bodri, pomaga in vodi.  V gledališkem listu je zapisano, da je izhodišče predstave gibajoče se telo, do katerega se obnaša enako arogantno kot do sveta, v katerem živimo, in če je odnos do telesa destruktiven, je tudi do vseh in do vsakogar.
… (foto: Sunčan Stone)
V svoji zadnji plesni uprizoritvi Morala je sama. Jaz grem pa peš … Potočan ne le da bodri in vodi tiste, ki jim ni dano, da se lahko gibljejo, postavijo na lastne noge in hodijo, ampak skupaj z njimi poustvari gledališko-plesno predstavo plemenitega medčloveškega sodelovanja, kar je že morala sama.

View Gallery 6 Photos