Bilo je produktivno baletno leto

Zadnja baletna predstava v zadnjih izdihljajih zdaj že minulega leta 2014 se je zgodila v polni Gallusovi dvorani našega kulturnega hrama Cankarjevega doma v Ljubljani, in to na silvestrski večer, na sporedu pa je bil baletni triler koreografinje Valentine Turcu Carmen v izvedbi Baleta SNG Maribor. Valentinina Carmen na glasbo Rodiona Ščedrina je dobesedno začarala gledalce, ko je ob koncu predstave za trenutek zavladala globoka tišina, vse dokler niso iz zvočnikov zadoneli toni glasbenega fada in so gledalci kot prebujeni na novo zaživeli; potem aplavzu, skandiranju ter ovacijam ni bilo videti konca. Tako razvnetih gledalcev v Ljubljani nismo bili vajeni, na sceni SNG Maribor pa je to že skoraj zakonitost, ko  znajo spontano in burno nagraditi svoje umetnike ne le ob koncu predstave, ampak tudi na odprti sceni. Kot v enem samem dihu je ta večer stekla Valentinina, Ščedrinova in Bizetova Carmen v perfekciji izvedbe, v energiji strasti in nadvlade. Na sceni je dominirala Catarina de Meneses v vlogi Carmen, ob njej pa njen ljubimec Don José – enkraten Anton Bogov. Toreadorja je tokrat zaplesal Sergiu Moga in zračil šarm moške zrelosti ter dobre izvedbe. Ne samo glavni junaki, ampak celoten ansambel je bil enkratno uglašen in dovolj pristno ekspresiven. Tudi scena rdečih vrtničnih listov je polnokrvno zaživela, skupinske plesne forme pa zasijale v novi kontinuiteti povezav. Res enkratno doživetje ob pričakovanju novega in v slovo staremu letu.

Tudi balet Romeo in Julija, ki je bil na sporedu Gallusove dvorane 28. decembra, so gledalci sprejeli z navdušenjem, vsaj sodeč po aktivnem aplavzu, ki se ni hotel poleči, vse dokler se "zavesa ni hotela več dvigati"…, sicer bi še trajalo. Premiera tega mariborskega baleta se je zgodila 2012, lani pa je osvajal gledalce poletnih Križank na Ljubljana festivalu, glavni vlogi, Julijo in Romea, pa vse skozi čutno vejeta Catarina de Meneses in Anton Bogov.

 
Takratni generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik se je ravno v poletnih dneh minulega leta odločil organizirati še eno snidenje z mariborskimi baletniki v smislu koreografskega TRISA-2013, posvečenega mednarodno priznanemu koreografu in njegovem opusu, direktorju Baleta SNG Maribor Edwardu Clugu.
Petnajstega oktobra je bil organiziran Mali simpozij v čast koreografinje Valentine Turcu, ki je s svojimi koreografijami naenkrat osvojila hrvaško in slovensko baletno sceno, in so o baletni umetnici ter o njenem koreografskem opusu spregovorili z veliko pohvale gosti s Hrvaške, novinarji, glasbeniki, koreografi in režiserji, tudi Valentinini sodelavci iz Slovenije. Istega dne se je Mitja Rotovnik poslovil od svojega 32-letnega plodnega in uspešnega vodenja Cankarjevega doma, Mali simpozij pa še počastil s svojo prisotnostjo, sicer pa krmilo že predal novi generalni direktorici CD Uršuli Cetinski.

Tretja predstava iz opusa Valentine Turcu, balet Ana Karenina, je bila na sporedu Gallusove dvorane 10. novembra. Za balet Ana Karenina v koreografiji Lea Mujića in v izvedbi Hrvaškega Narodnega gledališča/HNK Zagreb je Turcova pripravila odrsko priredbo znanega Tolstojevega romana, skupaj s koreografom pa še glasbeni koncept – izbiro del skladatelja P. I. Čajkovskega, in poskrbela za dramaturgijo predstave. Gostovanje HNK Zagreb je bilo v Ljubljani zelo dobro sprejeto, v glavni vlogi Ane Karenine je nastopila njihova prvakinja, znana baletna solistka Edina Pličanić, ljubimca Vronskega je upodobil Tamás Darai in šarmantnega moža Guilherme Gameiro Alves.
V letu 2014 so se kar vrstile premiere in predstave koreografskega opusa Valentine Turcu: mariborska premiera Baleta Carmen 28. marca; 23. avgusta na Ljubljana festivalu premiera Nevarna razmerja in novembrska premiera istega baleta na odru SNG Maribor, balet Romeo in Julija pa že potuje in se postavlja tudi izven naših meja.

Baletni ansambel pod umetniškim vodstvom Edwarda Cluga in ob baletni mojstrici Alenki Ribič je postal že razpoznaven plesni kolektiv, ki se uspešno in hitro preliva iz baletne klasike v neobaletni stil Valentine Turcu, sicer pa že skoraj šestnajst let osvaja velike odre s Clugovimi sodobnimi koreografijami umetniških višajev.
Ob mariborski premieri enodejanke Carmen je marca premierno luč ugledala tudi klasična baletna enodejanka, baročni divertimento Paquita, v koreografski postavitvi Irine Ivanove Olegovne, po libretu in koreografiji Petipaja, v glasbenem pridihu sončne Španije skladatelja Ludwiga Minkusa, v glavni vlogi pa se razdajala baletna solista Tetiana Svetlična in Yuya Omaki.

V jesenskem delu sezone, 7. novembra, je ob premieri baletne dramatizaciji de Laclasovega romana, enodejanke Nevarna razmerja premiero ugledala tudi nova koreografska enodejanka Edwarda Cluga Stabat Mater, ki je sprožila kar nekaj vročih utripov glasbene in baletne srenje. Sodobna Clugova koreografska poetika, stkana na baročni liturgiji Stabat Mater skladatelja Giovannia Battista Pergolesia je stekla ob glasbeni spremljavi Baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane in pod taktirko Egona Mihajlovića, ljubiteljem plesne umetnosti pa podarila obilje likovne ekspresije živih plesnih skic zasnovanih na inovativnih plesnih poljanah in zaobjetih v metafizičnem objemu novega časa.

Leto 2014 je bilo kar razburkano tudi na odru ljubljanskega baleta, SNG Opera in balet Ljubljana, sicer ne zavoljo izrednih produkcijskih pospeškov, ampak ob kresanju mnenj okoli sodobnih izzivov na tem odru in izbora novega umetniškega vodje baletnega ansambla. 
Umetniški vodja ljubljanskega baleta minulih sezon Irek Mukhamedov je ob koncu prvega polletja 2014 zapustil ansambel, še poprej pa postavil 28. aprila novo klasično baletno premiero, zabaven balet Don Kihot po Petipaju in Gorskem na glasbo Ludwiga Minkusa. Umetniško vodstvo ljubljanskega baleta je od njega prevzela solistka baleta Sanja Nešković Peršin, ki svojo novo vlogo vidi v pospeševanju mladih talentov, novih baletnih izzivov in seveda programa, ki nadgrajuje klasično baletno prezenco ansambla, tudi odpira novodobna plesna obzorja.

Za prvo premiero pod svojim umetniškim vodstvom je Neškovićeva izbrala Wagnerjevo operno delo  Tristan in Izolda, praizvedbo celovečernega baleta pa pogumno zaupala mlademu koreografu Danu Datcuju, v sodelovanju z našimi že mednarodno priznanimi umetniki: glasbenikom Sašo Kalanom, ki je postavil monumentalno avtorsko glasbo, Meto Grgurevič v sodelovanju z umetnikom JAŠO – avtorja sodobne scenografske iluzije, kostumografom Urošem Belantičem, zaslužen za domišljijsko kostumografijo, in oblikovalcem luči Jako Šimencem. V prosojni temi je scena in so se kostumi čarobno zlili z glasbeno dramaturgijo, plesalci pa vstopali na oder iz neskončnih daljav vesoljne iluzije, žal pa ne bili dovolj razpoznavni na plesni sceni. Zanimivi so bili komentarji obiskovalcev po premieri, eni so omenjali pretemno sceno, drugi pa menili, da je bila dovolj osvetljena, da pa so nekateri plesalci bili žal premalo pripravljeni za premierni nastop. Na premieri sem sedela tik pred odrom in scena je bila le preveč temačna, na reprizi pa sedela več sedežnih vrst oddaljenih od odra, ko se je dogajanje na odru zdelo, da poteka pod nekim drugim kotom osvetlitve, in scena bila dovolj prosojna, tako da se je res lahko sledilo tudi ne dovolj predelani sodobni tehniki. Ob tem se mi zastavi vprašanje, kako je prišlo do take razlike v osvetlitvi scene, je bil to slučaj vezan na razdaljo od odra ali je nastopila določena sprememba v postavitvah osvetlitve … 
Da za dobre premierne postavitve žal čedalje bolj primanjkuje časa, pa se ne kaže le na sceni ljubljanskega baleta, ampak tudi na odru SNG Maribor, in nič drugače na alternativni ali gledališki sceni.

Če so se na premieri 30. oktobra kresala mnenja okoli postavitve baleta Tristan in Izolda, so na prvi reprizi gledalci največkrat hvalili moč predstave, ki je niso bili vajeni na baletnem odru, tovrstna mnenja pa so prihajala iz različnih generacijskih in izven stanovskih vrst. V vlogi Tristana je zablestel Lukas Zuschlag, pristen German, kot Izolda pa subtilna Tjaša Kmetec, njuni dueti pa do skrajnosti naelektreni z energijo privlačnosti in potopljeni v opojnostih čiste ljubezni, kot Brangaena pa bila izrazno dovršena v svojem gibanju tudi Regina Križaj. Praizvedba sodobne plesne ekspresije Tristan in Izolda v koreografiji Dana Datsuja in v postavitvi ljubljanskega baleta kar kliče po mednarodni turneji, le pogumno bi bilo treba prestopiti lastne zamejitve in se spopasti z mednarodno sceno.

Minulo leto bo prav posebno zapisano v opusu ljubljanske baletne prvakinje Regine Križaj, ko je v vlogi Mercedes Baleta Don Kihot  27. novembra praznovala svojih 25 let umetniškega delovanja na odru Opere Ljubljana.
Na samem začetku leta 2014, 30. januarja, je bila v informacijskem centru Opere Ljubljana postavljena izvirna razstava Balet, ki so jo krasile risbe Božidarja  Jakca, na katerih je bila v svojih plesnih trenutkih zajeta Lidija Wisiak (1906-1993), naša prva balerina in solistka, ki je izšla iz baletne šole organizirane leta 1918, ob postavitvi SNG Opere Ljubljana in našega prvega profesionalnega baletnega ansambla. Brez poznavanje zgodovine ni možen vidnejši napredek, ko se ob neznanju nenehno odkriva že odkrito, in nič drugače se ne kaže niti na baletni sceni, ki je izšla  iz pedagoških prijemov balerine, koreografinje in pedagoginje Lidije Wisiak. Razstavo je Operi Ljubljana podarila BTC družba ob svoji 60-letnici; spodbudno sožitje sodelovanja gospodarstva in umetnosti.

 
Za nove organizacijske prijeme ob delu z mladimi baletnim kadrom je poskrbel DBUS, Društvo baletnih umetnikov Slovenije, ko je postavil Mladi slovenski balet in omogočil nadarjenim ter delavnim posameznikom obiskovanje vadbe obeh naših baletnih ansamblov, po želji in v možnostih bivanja, po potrebi pa lahko nastopajo na odrih obeh baletnih hiš, pogodbeno pa so vezani na DBUS.
Društvo baletnih umetnikov je na 14. Gala večeru novih koreografij na slovensko glasbo, 11. oktobra, v CD predstavil Mladi slovenski balet v sestavi: Alena Medič, Gabriela Mede, Mateja Železnik, Aleks Theo Šišernik in Uroš Škaper, ki so zaplesali v koreografiji Gabriele Mede,  Balet za Lebiča, posvečen letu skladatelja Lojzeta Lebiča. V svojih koreografskih postavitvah so ta večer izstopali Siniša Bukinac v duetu s plesalko Romano Fičur, Gaj Žmavc v sodobnem duetu z Ashimi Nakashimo, zabaven tandem Filip Jurič in Aleks Theo Šišernik, v  novodobnih ustvarjalnih sferah pa so se prijetno predstavile v skupni koreografski zasnovi Ob svojem času: Metka Beguš, Alena Medič, Mateja Železnik in Lara Flegar.

Leto 2014 se je na baletni sceni obeh naših baletnih hiš, v Ljubljani in Mariboru, izkazalo kot produktivno leto koreografskih presenečenj, ko je končno bilo poskrbljeno za slovenski baletni podmladek in je sodobni scenski val kar preplavil železno baletno klasiko.
V prid klasičnim baletnim predstavam pa kar najbolje govori čas zimskih prazničnih noči, ko so tovrstne predstave popolnoma razprodane ne glede na to, kje in v katerem času dneva se predvajajo, ko že ob koncu leta dosegajo 100. ponovitev od zadnje premierske postavitve ali pa že presegajo to magično število. Kaj pomeni klasični balet ali klasična umetnost sodobnemu človeku, pa je prav primeren komentar umetnika gledaliških odrov, ki redno obiskuje tovrstne predstave, in sva ob ponovnem snidenju ob 25. obletnici Regine Križaj o tem tudi kako rekla, on pa je  dejal, da mu balet pomeni duhovno sprostitev, ko uživa v lepotah glasbene kompozicije in umetnosti baletne estetike, ki se v sozvočju z glasbo dotika duhovnih obzorij, njemu pa nudi mir in lepote užitkov.
Vsem našim plesnim ustanovam, plesalcem raznolikih plesnih zvrsti, našim bralcem in bralkam ter ljubiteljem široke palete plesnih obzorij želim še naprej veliko plesnih užitkov, odličnih dejanj in ustvarjalnih obzorij tudi v novem letu. Srečno in uspešno 2015! 

View Gallery 12 Photos