Balet Simfonija otožnih pesmi bo ljubljanski baletni ansambel popeljal na mednarodne odre

Simfonija otožnih pesmi v izvedbi baleta SNG Ljubljana (foto: Aljoša Rebolj)

Trinajstega aprila tega leta je na odru SNG Opere in baleta Ljubljana svečano stekla baletna premiera Simfonija otožnih pesmi v spomin in poklon režiserju Tomažu Pandurju (1963–2016), ki je preminil 12. aprila sredi dela v Skopju ter nepričakovano zapustil svoj gledališki svet, nam pa pustil bogato umetniško dediščino. Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je bila v dogovoru z režiserjem Pandurjem za ljubljansko premierno uprizoritev njegove plesne Simfonije otožnih pesmi, ki je svoj odrski krst doživela na odru Državne opere v Berlinu z njihovim baletnim ansamblom 24. aprila 2010, z Vladimirjem Malakhovom v glavni vlogi. Po režiserjevi nenadni smrti je njegov dogovor z ljubljanskim baletom realizirala dramaturginja predstave, njegova sestra Livija Pandur ob koreografu Ronaldu Savkoviću, s katerim sta Pandurjevo stvaritev prenesla na ljubljanski oder ob asistentki koreografije Regini Križaj.

Baletna predstava Simfonija otožnih pesmi je prepoznavna po odrskem stilu Pandurjevega umetniškega opusa, ko v gledališkem jeziku lušči svoja svetovna videnja in izpostavlja aktualne tokove, pa čeprav so to dramska klasična dela ali velika imena zgodovine, in tokrat je bila to  glasbena moč simfonije poljskega skladatelja Henryka Mikoƚaja Góreckega (1933–2010). Libreto sta zasnovala Lidija Pandur in Darko Lukić, Livija pa je v gledališkem listu spregovorila o odtisnjenem času rojstva, življenja in ljubezni, o življenjskih stanjih, predstavljenih v drugih dimenzijah, v nepojasnjenih in neodkritih svetovih, Lukić pa se razpisal o potovanju umetnika, ki samuje na pusti cesti Otožne pesmi.
Glasbena Simfonija otožnih pesmi se v eni uri izlije v treh opojnih delih, ki posegajo po duhovnih globinah in opevajo neizpete bolečine mater ob izgubi sinov, otrok brez staršev. Je orkestralna simfonija, kjer ni slišati oboe, tolkal in ne trobil, je poema o človeški bolečini, ki jo opeva solo sopran. V prvem stavku simfonije se oglasi žalostinka matere iz 15. stoletja, v drugem pa izpoje zadnja molitev osemnajstletne mladenke, ki jo je namenila materi in vtisnila v zid gestapovskega zapora, in v tretjem stavku zadonijo še mračni toni ob ljudski pesmi iz časa šlezijskih uporov (Veronika Brvar, gledališki list ). Orkestru SNG Opere in baleta Ljubljana je dirigirala Živa Ploj Peršuh, koncertni mojster je bil Igor Grasselli, ko se Goreckovi Simfoniji št. 3 v orkestralni izvedbi in ob solistični odmevnosti sopranistke Martine Zadro sledi kot dominantno zasnovani koncertni izvedbi (v Sloveniji je bila izvajana leta 1993 v okviru abonmaja Simfoničnega orkestra RTV pod taktirko Antona Nanuta).  
V pokrajini življenjske barvitosti je Pandur snoval svojo novo odrsko simfonijo, kot se da razumeti njegovo novo stvaritev človeškega večplastnega in sočasnega bivanja, izpostavljenega na gledaliških deskah, tako v glasbi kot koreografiji. Skladateljevi Simfoniji otožnih pesmi je prepustil pokrajine bolečine vseh tistih ubogih, ki trpijo in izgubljajo svoja življenja, kar opeva glasba, v svoji režijski estetiki pa niansiral vsakdanji življenjski tok nekih drugih, na drugi strani sočasnega obstoja, izpisanih v koreografski estetiki. Med njimi je človek samotar, utrujeni umetnik, ki futuristično zaznava nove dobe ter jih s časom in skozi čas znova in na novo členi. Njegova samotna podoba in vseobsegajoča prisotnost se napove že na začetku prve skice s skulpturo, vtisnjeno v polivinilni foliji, ko likovno izpostavljeni spomenik nemo nagovarja neznane in neizmerljive tokove časovnih prehodov. Predstava se tudi konča z njegovo novo postavitvijo v prosojno vrečo, ko mu ona, domnevna usoda v liku žene na gladko površino prosojne folije lepi krvavo rdeči križ, s katerim ‘spakiran’ in na novo označen domnevno čaka novi časovni prehod. Zdi se, kot da v tem trenutku umetnik, režiser Pandur, vizionarno napoveduje slovo ob skladateljevi otožni Simfoniji št. 3, pa tudi nove uvide v prihajajoče trpljenje na novih poljanah bivanja, ki se, kot kaže, nenehno ponavljajo v zgodovinskih tokovih človeštva.
Koreograf predstave je Ronald Savković.
    
Koreograf Ronald Savković je svojo koreografsko postavitev Simfonije otožnih pesmi na Pandurjevo režijsko temo snoval na baletnem postmodernizmu nove elektronske dobe, kjer prevladujejo hitrosti in atrakcije novodobnih višajev izvedbe, ko ni ne prostora in ne časa za duhovno čutenje ali poglabljanje v notranje sfere, niti ne v simfonične globine Góreckega; skladatelj je sam poudarjal (zapisano v gledališkem listu), da je Simfonijo treba le začutiti, in to s telesom. Tako predstava teče v stilu 21. stoletja po dveh tirih, po tiru skladateljevih čutnih simfoničnih tonov in spevnega soprana ter po paralelni tirnici vsakdana v času tridesetih pa do današnjih dni nove dobe, sodeč po uprizorjenih sedmih baletnih skicah. Na odru preseva tok množice ob prelomu 20. in 21.stoletja, kjer se intimne usode krojijo po oblačilnih poslikavah življenjskega povprečja razdeljene množice na ženski in moški spol ter njihove tekoče ritualne trenutke, kar v plesni signaturi izpostavi skupina štirinajstih izbranih baletnih plesalcev ter solistov ljubljanskega baleta: plesalke v vlogah žena, mater ter ljubic – Giorgia Vailati, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato in Eli Purkunen –, ter plesalci: sinovi, možje, ljubimci – Kenta Yamamoto, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Richél Wieles, Filippo Jorio, Owen Lane in Hugo Mbeng
Koreograf Savković odlično vlada prostoru, ko tekoče veje skupinske baletne kompozicije in izpostavlja solistična sosledja ter se osredotoča na intimne posameznikove trenutke in ko v ospredje postavlja stoičnega samotarja, umetnika, ki pluje skozi množico in čas, ki zna spretno brzdati  svoji dve vrteči se kolesi, da se na poti ne bi spotikal ob druga kolesja. Ko je v sijočem kadru filmske osvetlitve in zasnovani sceni spretnostne kolesarske vožnje njegova pot premočrtna ter zna dati prednost tudi drugim, ki ga obkrožajo. V tesnem stiku s koreografijo je izjemno likovno in prostorsko pripovedno postavljena scena, ki sproti gradi scenske prostore, pravokotna stičišča poti in dvorane, po katerih se pretaka plesna skupina. Je ena boljših novodobnih scenskih zaznav na plesnemu odru, ko sočasno s plesalci in v koreografskem toku dogajanja razpira  plesne prostore, tudi meji življenjske tokove in daje vizijo ravno začrtanih bivakov. Sestavljena je iz večplastnih pravokotnih oblik, ki spominjajo na tekoče scenske tapete, kulise v barvah drevesnega lubja in zemlje, ki sproti spreminjajo svoje višinske, širinske ter diagonalne prostorske razsežnosti (scenografija hrvaško-avstrijske skupine Numen). Ob sceni gre pohvala tudi izjemnim svetlobnim poudarkom, ki jih je zasnoval Juan Gómez Cornejo, za prenovo in prilagoditve luči ljubljanskemu odru pa poskrbel Jaša Koceli.

Ženska skupina Pandurjeve baletne vizije je ves čas produktivna, saj na odru mesi svoje hlebčke kruha in jih že otrdele (pečene) postavi na abdominalni del telesa, kar se lahko razume kot produktivna hrana ali novo porajajoče se življenje. One so tudi elegantne matere, odete v modno krojeno črnino, in so ljubice na plesišču zabave ob predvajanju posnete glasbe De Quiero Dijiste v izvedbi Nata Kinga Cola, ki se kar lepi na koreografsko zasnovo družabno izpostavljenega plesa. Kostumografija je delo Angeline Atlagić, ki se je še posebej posvetila ženski modni prefinjenosti, se tudi kostumsko dopadljivo spletala z iluzijo plesne izvedbe v dolgih baletnih tutujih. Izbrani plesalci ljubljanskega ansambla so se izkazali v odliki baletne izvedbe, ko je glavnega junaka pečatil stoični izraz Kenta Yamomote ob mladi solistki, izbranki, ženski in materi Giorgii Vailati.
Vsekakor dobrodošel je tudi plesni dih Petra Đorčevskega, zaznan v čutnem dotiku glasbenih tonov. Zrel in zamišljen izraz je v sozvočju glasbe in glasa vidno oblikoval Lukas Zuschlag, zrelo ob stiku z glasbo pa so odsevali izrazni toni Ritte Pollacchi, Tjaše Kmetec, tudi Ane Klašnje, medtem ko je ob zabavnem glasbenem posnetku kar osvežilno žarel nasmeh mladosti Giorgie in Ane. Pripombo bi imela le na prostorsko postavitve ansambla, ko je kak par na trenutke in v ozadju postal nekam neviden, pa čeprav globina odra daje možnost sledenja celotni skupini, ki v izvedbi sedmih parov docela poglablja koreografske razsežnosti.
… (foto: Aljoša Rebolj)
Nova baletna premiera SNG Opere in baleta Ljubljana Simfonija otožnih pesmi bo prav gotovo ljubljanski baletni ansambel popeljala na mednarodne odre, saj je enako aktualna kot likovno atraktivna ob plesni estetiki že utečenega in na velikih odrih kar zaželenega baleta 21. stoletja. Za visoko kakovostno raven ansambla je poskrbela umetniška vodja Sanja Nešković Peršin, ko je na avdicijah izbirala najboljše možne kandidate, v presežku so to tuji baletni plesalci, ki tudi prevladujejo v prvih vrstah izvedbe, seveda poleg že obstoječih baletnih solistov.
Luka Žiher z novo sezono zapušča baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana. (Foto: Darja Štravs Tisu)
Žal pa je ansambel zapustil eden perspektivnih slovenskih solistov, Luka Žiher, ki se je izkazal tako v baletnih prinčevskih vlogah kot v karakternih, ko se je opredelil za pedagoške izzive, prav gotovo v dobro slovenskega plesnega podmladka.

View Gallery 10 Photos